Cilj terorizma je teror

Cilj boja proti terorizmu pa je, da se obranimo terorja teroristov. 

Objavljeno
20. november 2015 18.22
Vojko Volk
Vojko Volk

Cilj terorizma je teror, je zastraševanje in iztirjanje ljudi iz njihovih življenj in ustaljenih vsakdanjih navad. Cilj boja proti terorizmu pa je, da se obranimo terorja teroristov! Prav to je treba imeti pred očmi, če hočemo po terorističnih napadih na Pariz dojeti realne razsežnosti dogodka, ki je predsednika Francije Françoisa Hollanda navedel na radikalne odločitve in poteze, vred z razglasitvijo vojnega stanja in pozivom k skupni obrambi.

Zločin in samo zločin

Če so mnogi še lani vneto iskali vzročne povezave med karikaturami v časopisu Charlie Hebdo in napadom nanj ter napačno sklepali, da so za napad vsaj delno krivi tudi novinarji sami, ker so o islamu risali in pisali izzivalno, zdaj teh razglabljanj skoraj ni več. Tokratni napad je bil na ljudi, ki niso nič narisali, nič napisali, nič rekli ali sploh karkoli storili pa so bili s tem popolnoma enaki kot vse druge žrtve terorizma – bili so nedolžni. Terorizem ne izbira žrtev in navadno izvira iz popolnoma konkretnih materialnih interesov, ki se skoraj vedno zamaskirajo z ideološkimi ali verskimi razlogi, zato Samuel Huntington zmotno sklene, da gre za spopad civilizacij. Podobno zmotno je Hitler sklenil, da so za vse tegobe človeštva krivi Judje, ki ogrožajo arijsko civilizacijo. V resnici gre za terorizem, za zločin nad človeštvom. Cilji ustanoviteljev kalifata niso verski, kot to sami razglašajo, ampak materialni, vodje teroristov pa ne živijo od molitev, ampak od denarja. Kalifatovi voditelji ne iščejo verske slave, ampak pozornost svetovnih medijev, zato da svet ustrahujejo in na strahu gradijo svoj materialni imperij. S tem ravnajo po načelu »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, tako kot je v svojem slavnem romanu Alamut pred skoraj 80 leti zapisal Vladimir Bartol. Zaradi pozornosti in zaradi »marketinga« rušijo antične spomenike, umetnine pa kradejo zato, da jih na črnem trgu lahko drago preprodajajo. Tudi drugod po svetu se v muslimanskih državah krepijo radikalne in celo ekstremne različice verskega sektašenja, ki jim je kalifat za zgled, od Sirije do Malezije in Indonezije, tja do Pakistana in Bangladeša. Vsa ta sektašenja seveda niso versko dogmatska, ampak gre za interese skupin, ki se borijo za oblast. Zgled tega je tudi Turčija, ki od skrajno sekularizirane države postaja država državne religije. Ko gre za politiko je ves svet ena sama vas. Tudi zgodovina križarskih vojn je veliko bolj kot spopad krščanstva in islama ali pa osvobajanje Kristusovega groba predvsem zgodovina krvavih roparskih pohodov, na katerih so obogatele generacije evropskega plemstva. Že David Hume je križarske vojne izvzel iz verskega konteksta in jih označil za »najdlje trajajočo norost človeštva«. V zadnjem stoletju je ključni interes vseh držav nafta in tudi boj za fosilna goriva se skriva za ideološkimi floskulami o demokraciji ali pa ubijanji v imenu bogov.

Samo upamo lahko, da je zdaj že čas, da enkrat za vedno sleherno pobijanje nedolžnih za kakršnekoli cilje obsodimo enopomensko in dokončno kot zločin in samo zločin. S tem bo simbolično položen kamen na čas po drugi svetovni vojni, ko je veljalo, da se za zločine lahko sodi samo poražencem, ne pa tudi zmagovalcem, položen pa bo tudi kamen na dobo, v katerem je Jaser Arafat lahko trdil, da »kdor se bori za pravično stvar, ne more biti terorist« in potem celo prejel Nobelovo nagrado za mir. Izredni dogodki poganjajo čas hitreje kot mir in blagostanje, še lani je bil terorizem najpogosteje pripisan krivdi Amerike, ki da je ključni, če že ne edini vzrok za nastanek terorizma. Od danes pa v ospredju ni več Amerika, ampak Evropa, tista Evropa, ki je bila vedno drugačna od Amerike, bo strpna, bolj razumevajoča in multikulturna in je z odprtimi rokami sprejela begunce. Zdaj je Evropa tarča terorističnih napadov, ki morda ne bodo kmalu pojenjali. Evropa je prvič po koncu druge svetovne vojne tako rekoč prepuščena sama sebi in ji Amerika ne more pomagati in jo reševati tako neposredno in z vojaško silo, kot je to lahko storila v prvi in drugi svetovni vojni. Amerika je nenadoma zelo daleč, onstran oceana, morda prvič enako daleč, kot je bila v času križarskih vojn, ko je še bilo ni. Prihaja čas, ko se bo treba sprijazniti, da ni za vse na tem svetu kriva Amerika, njen obstoj pa ne more biti večno opravičilo za vse naše slabosti, neznanja, nesposobnosti in neumnosti. In nam bo jasneje to, kar modreci vedo že dolgo; terorizem je zlo in to zlo je med nami od pamtiveka.

Ne gre več samo za obstoj EU

Teroristi odlično poznajo razmere v vsaki evropski državi, mnogi so v teh državah rojeni in tam živijo. Popolnoma jasno jim je, da bo ob aktualni begunski krizi vsak teroristični napad dodaten impulz za jezo evropskih volivcev, ki se utegnejo v skrbi za lastno varnost obrniti k desnim in celo skrajno desnim političnim opcijam, posebno v Franciji, a tudi v Nemčiji in Veliki Britaniji. EU je že nekaj let izpostavljena radikalnim kritikam tako skrajne levice kot tudi skrajne desnice, nastop skrajno desnih vlad v vodilnih članicah pa bi lahko postal resna grožnja obstoju EU. Ko gre za radikalne kritike EU se skrajna desnica in skrajna levica v Evropi praktično ne razlikujeta več, oboji jo pokopavajo in pridigajo nujen propad »izprijene in zbirokratizirane EU«, v Grčiji pa celo skupaj delujejo. In tako kot vedno je tudi ta huda kriza v razvoju evropske ideje priložnost, resda skrajna, pa vendar, da EU strne vrste in karseda enotno odreagira. Popolna enotnost navsezadnje obstaja samo v diktaturah. Zdaj ne gre več samo za obstoj EU ampak kar Evrope kot območja stabilnosti, miru, strpnosti in spoštovanja človekovih pravic, kakršnega ni nikjer drugje na svetu. Prvi in nujen korak k temu pa bo preprečevanje povečevanja nestrpnosti do muslimanov v Evropi in maščevalnih dejanj proti njim, tudi doma, pred našim pragom.

Ni pa samo na velikih članicah, da zagotavljajo obstoj EU, ampak je to dolžnost vseh, tudi manjših in tistih, ki smo vanjo vstopili med zadnjimi. Predvsem je nepotrebno zdaj že običajno politično pojasnjevanje držav z obrobja EU, češ da njihova varnost zaradi napadov v Parizu ni ogrožena. To ni samo kratkovidno, ampak je tudi naivno, navsezadnje so bile žrtve napadov v Parizu iz kar 15 držav. Tudi slovenska javnost bi napade v Parizu najbrž drugače dojemala v primeru, ko bi bili med nedolžnimi žrtvami tudi Slovenci. V Pariz in Bruselj vsak dan potujejo delegacije slovenskih politikov, poslovnežev in turistov, ki so vsi lahko vsak trenutek tarča terorističnih napadov. Evropa je hočeš nočeš tudi naša domovina, EU je tudi naša »država«, v upravnih središčih Evrope delujejo številni naši predstavniki in člani njihovih družin. Ne živimo in tudi ne odločamo več samo doma, ampak tudi drugod, tudi povsod tam, kjer so sedeži evropskih ustanov in agencij. Po enajstih letih članstva v EU se Slovenci še nimamo tako zelo za del EU, kot bi za to obdobje lahko pričakovali in smo očitno še daleč od tega, da bi se imeli za EU in samozavestneje pripomogli k temu, kar bo, ali pa ne bo naša usoda v Evropi. Svetel preblisk je bila poteza Slovenije, ko je decembra 2013 kot edina članica EU pomagala Italiji, ki je bila že desetletje pod pritiskom begunskih valov pa se EU za to ni zmenila. Napotitev vojaške ladje Triglav v operacijo Mare Nostrum ni bila samo potrditev solidarnosti do sosednje države, pa čeprav simbolična, ampak je bila dokaz, da ko gre za solidarnost ni velikih in majhnih članic in štejejo le dejanja. Poteza Slovenije ni bila močno opazna le pri vseh političnih silah in javnosti v Italiji, ampak tudi v EU, pozornost do begunske krize se je začela povečevati, vse do takrat, dokler ni z vso močjo eksplodirala tudi na našem dvorišču. Zdaj tudi sami vemo, kaj pomeni pregovor, da sita vrana lačni ne verjame. Če hočeš biti deležen solidarnosti, moraš biti tudi sam solidaren.

Po napadu na nedolžne žrtve na otoku Utoya se je takratni norveški predsednik vlade Jens Stoltenberg odzval zelo modro: »Naš odgovor je več demokracije, več odprtosti in več humanosti.« Kdo ve, zakaj so mnogi, ki so povzeli to njegovo misel, pozabili dodati, da je temu sledil še jasen stavek: »A nikoli naivnost.« Podobno bi danes lahko veljalo za odziv EU, a razlika med državo in unijo je ogromna. Z demokratičnimi državami namreč upravljajo državljani, z unijo pa upravljajo države, in neprimerno lažje je poenotiti ljudi, kot pa poenotiti države. Težava EU je že od prvega dne njenega nastanka ista in hkrati največja: problem odločanja v večnacionalni združbi držav. Zato ni nujno, da je z EU kaj narobe, če se zatika pri odločanju tudi o tako usodnih stvareh, kot je obramba pred terorjem teroristov. Morda je kaj narobe z nami.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Vojko Volk
slovenski diplomat