Tiskane izdaje
Novica o ponovni združitvi ministrstev za šolstvo in šport ter za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo po tem, ko je bil koncept ločenih ministrstev že jasno zapisan v osnutkih koalicijske pogodbe in objavljen v medijih, nas je neprijetno presenetila. Raziskovalci jasno izražajo svoje ogorčenje, saj smo javno že podprli novico o samostojnem ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. S tem bi namreč znanost in tehnologija po desetletju životarjenja na velikem ministrstvu spet dobili veljavo in mesto, ki jima pripadata v slovenski politiki. Za tako odločitev nismo zasledili ustreznega pojasnila, razen splošnega, da gre za varčevanje, kar seveda lahko argumentirano zavrnemo. Najprej, ker ni jasno, kje in za koliko bi privarčevali, v katerem delu delovanja združenega ministrstva v primerjavi z dvema ministrstvoma? Drugič, izkušnje iz prejšnjih let kažejo, da je na združenem ministrstvu šolstvo vedno imelo relativno večji pomen in več sredstev, kot jih je proračun namenil znanosti. Ta se je razvijala najbolje pod samostojnim ministrstvom, združenim s tehnologijo. Poudarjam, da je vlaganje sredstev v to področje v zadnjih treh letih padlo na raven iz leta 2006. S tem se relativna razlika med razvitimi državami EU in sveta ter Slovenijo skrb vzbujajoče povečuje.
Področje raziskovanja se v razvitih državah krepi tudi z vlaganjem v mehanizme prenosa znanj v tehnologijo, kar bi posebno ministrstvo, ki vključuje tehnologijo, moralo podpirati tako finančno kot s smotrnim upravljanjem ter s tem odpirati vrata državnim in zasebnim vlagateljem. Za te pa postajamo ne samo vse manj zanimivi, še celo sedanja dobra in odlična podjetja bežijo čez mejo. Tu vidim srž problema za inovativno gospodarstvo, ki za nas pomeni ne samo večje blagostanje, ampak v resnici preživetje vse večjega dela obubožanega prebivalstva! Stare politične floskule o »svetilnikih« in »družbi znanja« so daleč od vsakdanje resničnosti.
Financiranje
Z zniževanjem sredstev za ta resor ter sposobnosti upravljanja z njimi, kar se zrcali, na primer, v propadu vseh delujočih tehnoloških agencij v zadnjih letih, politika lomasti po desetletjih skrbno negovanega vrta znanj, kjer so zoreli naš razvojni potencial in mladi strokovnjaki. Ti so še vedno dobri, a le po inerciji in zaradi truda, ki ga starejši še vedno enako intenzivno vlagamo v učenje in raziskovanje, a mladi že pospešeno bežijo pred in po končanem študiju s trebuhom za kruhom v tujino, na vse konce sveta! Potencial, ki bi naše gospodarstvo lahko potegnil iz krize, nam polzi iz rok.
Prav v tem času bi morali ta cvet nove, mlade slovenske inteligence še kako negovati in ga spodbujati. Pomembno je posodabljanje visokega šolstva, ki bi temeljilo na raziskovanju in znanosti ter pozneje usposabljanju mladih v raziskovalno- razvojnem okolju za inovativni pristop delovanja v gospodarstvu. A se vsak dan bolj oddaljujemo od te vizije. Že postavljenih ciljev, zapisanih v resolucijah in strategijah, ne dosegamo. Dosledno izvajanje nove raziskovalne Razvojne in inovacijske strategije Slovenije (RISS), ki sta jo pred tremi leti pripravila svet za znanost in tehnologijo ter ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter sprejel državni zbor, bi kot svoj projekt morala sprejeti nova Vlada RS in ga jasno zapisati v koalicijski pogodbi, in ne da ostaja na policah megaministrstva, kjer je obtičal tudi osnutek novega zakona o raziskovalni dejavnosti. A za to ni kriv minister, ampak vladni sistemi prejšnjih let, ki jih ni bilo mogoče preseči.
Je slovenska znanost
Če pa že razpravljamo o združevanjih resorjev, je veliko bolj smiselno razmišljati o združevanju znanosti in tehnologije z gospodarstvom. To bi okrepilo klasični trikotnik pretoka znanj med državo (politiko), gospodarstvom in znanostjo. Povezava med bruto družbenim proizvodom (BDP) in vlaganji v znanost je pozitivna povratna zanka. Povečano vlaganje v znanost zvišuje BDP. Države z visokimi vlaganji v znanost imajo bolje razvito znanost in razvojne strategije, katerega posledica je višji BDP. V to igro moramo vstopiti takoj. Ponavljam zelo stare resnice, a zdi se, da moramo te spet in spet odkrivati novim političnim obrazom.
V strategiji RISS je zapisano, kam naprej in kako odločno preprečiti siromašenje znanosti. Krizi navkljub ali prav zaradi nje. A v preteklem desetletju ni bilo tako, razen v času vlade Boruta Pahorja, ko je velik dvig vlaganj v znanost po zahtevi RISS okrepil naše upe, da se bomo skoraj zapeljali po »tehnološki avtocesti«. To se je sesulo v prah v nadaljevanju, ko smo v času naslednje vlade Janeza Janše drastično padli pod raven financiranja vseh prejšnjih let, do ravni financiranja v letih 2006 in 2007. Ostala pa nam je enako draga oprema in infrastruktura ter raziskovalci, ki nenadoma nimajo sredstev za izvajanje dovolj kakovostnih in konkurenčnih projektov, s katerimi rešujejo tudi relevantne tehnološke in družbene dileme ter vprašanja. V zadnjih dveh leti že opažamo relativno več neuspešnih prijav za pridobivanje evropskih projektov. Ta trend se bo pospešeno nadaljeval, saj prihaja z zamikom več let kot cunami, ki ga krepi odliv najboljših v tujino. Ali naj dopustimo absurd, da tisti, ki ostajajo, postanejo breme družbe namesto njena gonilna sila?
Pri tem je seveda napačna trditev, da je slovenska znanost (še) dobra. Odlične so nekatere skupine, ki jih bo vse manj oziroma bodo po sodobnih strategijah EU in shemah financiranja (Teaming, Era-Chairs in drugi projekti) prej ali slej priveski dobrih raziskovalnih inštitutov in univerz velikih, razvitih sosedov. Povprečje slovenske znanosti je dobro le v smislu, kako se nadpovprečno veliko lahko naredi z malo sredstvi. Slovenske raziskave povprečno segajo nekako v tretjo, morda celo četrto ligo, če se izrazim v športnem žargonu. Tak položaj ni odvisen od velikosti države, ampak njene naravnanosti k spodbujanju raziskovalne dejavnosti. Posledice nepovezane razvojne politike, ki bi morala na prvo mesto postaviti znanost in razvoj, že čutimo. Letos, na primer, država oziroma za to odgovorni niso bili sposobni pripraviti dokumenta o tako imenovani »pametni specializaciji«, ki ga od nas zahteva EU. Ta je zavrnila vse poslane različice in s tem ustavila pritok sredstev iz kohezijskih in drugih skladov. Ti bi lahko bili dodaten vir financiranja, med drugim tudi znanosti in predvsem razvojnih projektov. Žal se mi pri tem postavlja vprašanje, ali skupne razvojne projekte sploh prepoznamo ali pa ima vsak svojega. Vsakdo ima svoj mali vrtiček, mali projektek.
Čeprav statistike kažejo, da v znanosti, ne pa tehnologijah in patentih nekako sodimo v sredino EU27, se hitro oddaljujemo od najrazvitejših držav Evrope. Ta opaža povečevanje razlik med severozahodnim delom Unije in drugimi članicami. Prve kolonizirajo druge na bolj ali manj subtilne in prozorne načine. Od politike vlaganj v razvoj in gospodarske moči sta torej odvisna tudi naša samostojnost in avtonomni razvoj. Žal se tu vrtimo v začaranem krogu ali bolje spirali, ki se nam v tem času vije navzdol.
––––––
Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, predsednica Sveta za znanost in tehnologijo RS
