V čigavo korist?

Cui bono, »v čigavo korist«, je prvo vprašanje, ki ga postavi izkušen detektiv, kadar preiskuje zločin. V mladosti sem za kratek čas delal kot detektiv, zato vem, kaj vprašanje pomeni. Prvi in očiten sum je pogosto napačen. Vprašaš se, cui bono?, in že se pojavi drug osumljenec, na katerega prej nisi pomislil. Že dva tedna me vznemirja to vprašanje in kar noče iz moje glave.

V Siriji se je zgodil grozovit vojni zločin. Civilno prebivalstvo v mestu Idlib pod nadzorom upornikov so napadli s strupenim plinom. Na ducate civilistov, tudi otrok, je umrlo strašne smrti. Kdo bi lahko storil kaj takega? Odgovor je očiten: strašni diktator Bašar Al Asad. Kdo drug? Zato so v nekaj minutah (dobesedno) New York Times in drugi odlični časopisi na Zahodu razglasili brez odlašanja: Asad je krivec! Ne potrebujemo ne dokazov ne preiskave. Vse je bilo samoumevno, seveda je krivec Asad. V nekaj minutah so to vedeli vsi.

Ogorčenje je zajelo zahodni svet. Kaznovati ga je treba! Ubogi Donald Trump, ki se mu pravzaprav ne sanja, kaj se dogaja, je podlegel pritiskom in ukazal nesmiseln raketni napad na sirsko letališče, potem ko je več let zatrjeval, da se ZDA v nobenem primeru ne smejo zaplesti v dogajanje v Siriji. Nenadoma je spremenil svoje mnenje. Samo da je dal barabi pošteno lekcijo. In da je svetu pokazal, kakšen dedec je − Trump namreč − v resnici. Akcija je bila izjemno uspešna. Čez noč je zaničevani Trump postal narodni junak. Celo liberalci so poljubljali njegove noge.

Toda nekaj mi ni in ni dalo miru. Zakaj je Asad to storil? Kaj bi lahko pridobil? Preprost odgovor se glasi: nič, popolnoma nič. (»Asad« pomeni »lev« v arabščini. V nasprotju s prepričanjem zahodnih strokovnjakov in državnih voditeljev je naglas na prvem zlogu.) Asad, ki mu pomagajo Rusija, Iran in Hezbolah, počasi zmaguje v državljanski vojni, ki že več let divja v Siriji. Nadzoruje že skoraj vsa večja mesta v središču Sirije. Na voljo ima dovolj orožja, da lahko z njim ubije toliko sovražnih civilistov, kolikor jih hoče. Zakaj bi torej, za Alahovo voljo, uporabil plin in z njim ubil še nekaj ducatov več ljudi? Zakaj bi hotel vzbuditi jezo vsega sveta in izzvati ameriški napad?

Te ugotovitve nikakor ni mogoče zanikati: prav Asadu to strahopetno dejanje najmanj koristi. Na seznamu cui bono? je Asad zadnji na vrsti. Asad je ciničen diktator, morda tudi krut, vendar nikakor ni bedak. Vzgojil ga je njegov oče Hafez al Asad, ki je bil diktator dolgo časa pred njim. Tudi če bi bil bedak, je treba vedeti, da je med njegovimi svetovalci nekaj najpametnejših ljudi na svetu: Vladimir Putin iz Rusije, Hasan Ruhani iz Irana, Hasan Nasralah iz Hezbolaha. Komu bi torej dejanje koristilo? Denimo pol ducatu sirskih sekt in vojaških skupin, ki se bojujejo proti Asadu in druga proti drugi v nori državljanski vojni. Pa tudi njihovim sunitskim arabskim zaveznikom, saudskemu in drugim šejkom iz Zaliva. In seveda Izraelu. Vsem skupaj bi koristilo, če bi izzvali jezo civiliziranega sveta proti sirskemu diktatorju. Logika je zelo preprosta.

Vojaško dejanje mora imeti politični cilj. Carl von Clausewitz je pred 200 leti izrekel znamenito misel: vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Glavna nasprotnika v sirski državljanski vojni sta Asadov režim in Islamska država. Kaj je torej cilj Združenih držav Amerike? Sliši se kot šala: ZDA bi rade uničile obe strani. Še ena šala: najprej bi rade uničile Islamsko državo, zato bombardirajo Asada. Uničenje Islamske države je zelo zaželeno, saj je na svetu malo tako zaničevanja vrednih skupin. Toda Islamska država je ideja, ne samo organizacija. Uničenje Islamske države bi pomenilo, da bi se na tisoče predanih atentatorjev razpršilo po vsem svetu. Tisti, ki jih Amerika podpira v Siriji, so pripadniki uboge skupine, ki je skorajda že premagana. Ti nimajo nikakršnih možnosti za zmago. Škodovati Asadu trenutno pomeni samo podaljševati državljansko vojno, ki je zdaj še bolj nesmiselna kakor pred tem.

Kot poklicnemu novinarju, ki se je s tem poklicem ukvarjal skoraj vse življenje, se mi pri vsem skupaj zdi najbolj skrb vzbujajoč vpliv ameriških medijev oziroma zahodnih medijev na splošno. Redno berem New York Times in ga cenim. Vendar je poteptal prav vsa svoja poklicna načela, ko je objavil nedokazano domnevo in jo predstavil kot neizpodbitno resnico, poleg tega se mu ni zdelo vredno, da bi jo preveril. Morda je vendarle Asad krivec za to dejanje. Toda kje je dokaz? Kdo je raziskal dogodek in kje so rezultati preiskave? Vse je postalo še huje, ko se je »novica« razširila po vsem svetu in postala splošna resnica. Milijoni jo ponavljajo, ne da bi razmišljali o njej, in jo sprejemajo kot samoumevno dejstvo, kakor, denimo, da sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Nihče se ne sprašuje, nihče ne zahteva dokazov in jih tudi ne ponuja. Res žalostno.

Vrnimo se nazaj k diktatorju. Zakaj Sirija potrebuje diktatorja? Zakaj ni država čudovito demokratična tako kot ZDA? Zakaj hvaležno ne sprejme »spremembe režima«, kakor so si jo zamislile ZDA? Sirska diktatura ni naključen pojav. Ima zelo trdne korenine. Sirijo je ustvarila Francija po prvi svetovni vojni, del države se je pozneje odcepil in postal Libanon. Obe državi sta umetni stvaritvi. Dvomim, da danes kje živijo pravi »Sirci« in »Libanonci«.

Libanon je gorata dežela, idealna za majhne sekte, ki morajo same skrbeti za svojo obrambo. Skozi stoletja je tu našlo zavetje veliko manjših sekt. Zato je v Libanonu precej takšnih sekt, ki ne zaupajo druga drugi − sunitski muslimani, šiitski muslimani, maronitski kristjani, številne druge krščanske sekte, druzi, Kurdi. V Siriji je stanje podobno, tudi tu imajo podobne sekte kot v Libanonu, poleg tega tu živijo še alaviti. Tako kakor šiiti tudi oni sledijo naukom Ali Ibn Abi Taliba, prerokovega bratranca in zeta (od tod izvira njihovo ime). Živijo na severu Sirije.

Obe državi sta potrebovali sistem, ki omogoča skupno življenje zelo različnih skupin, ki druga drugi ne zaupajo. Izbrali sta različna sistema. V Libanonu, ki je v preteklosti poznal številne brutalne državljanske vojne, so se domislili, kako deliti oblast med seboj. Predsednik je vedno maronit, premier je sunit, poveljnik vojske je druz, predsednik parlamenta je šiit. Ko je Izrael leta 1982 napadel Libanon, so bili šiiti na jugu države najnižje na lestvici. Naše vojake so pričakali z rižem. Toda kmalu so ugotovili, da Izraelci niso prišli k njim samo zato, da bi premagali njihove zatiralske sosede, ampak da nameravajo tam tudi ostati. Zato so se malo cenjeni šiiti začeli zelo uspešno gverilsko vojskovati in tako so postali najvplivnejša skupnost v Libanonu. Vodi jih Hezbolah, Alahova stranka. Toda sistem še vedno deluje. Sirci so se odločili za drugačno rešitev. Prostovoljno so se podredili diktaturi, da bi ohranili državo in zagotovili notranji mir.

Biblija pravi, da so Izraelovi otroci takrat, ko so se odločili, da potrebujejo kralja, izbrali moža po imenu Savel, ki je pripadal najmanjšemu, Benjaminovemu plemenu. Sodobni Sirci so storili nekaj podobnega: podredili so se diktatorju iz enega svojih najmanjših plemen − alavitov. Asadi so sekularni, nereligiozni voditelji, so popolno nasprotje fanatične in morilske Islamske države. Številni muslimani so prepričani, da alaviti sploh niso muslimani. Vse odkar je Sirija pred 44 leti izgubila jomkipursko vojno proti Izraelu, so Asadi zagotavljali mir na naši meji, čeprav je Izrael anektiral sirsko Golansko planoto.

Državljanska vojna v Siriji še vedno divja. Vsi se bojujejo proti vsem. Različnim skupinam »upornikov«, ki so jih ustvarile, financirale in oborožile ZDA, zdaj ne kaže najbolje. V Siriji deluje več nasprotujočih si džihadističnih skupin, ki vse sovražijo džihadistično Islamsko državo. Obstaja tudi kurdska enklava, ki bi se rada odcepila. Kurdi niso Arabci, vendar so večinoma muslimani. Kurdske enklave obstajajo tudi v sosednji Turčiji, Iraku in Iranu, vendar si zaradi medsebojnih nasprotij med temi državami ne morejo prizadevati za skupni cilj.

Tu je še ubogi nedolžni Donald Trump, ki je prisegel, da se ne bo zapletel v to zmešnjavo, in zdaj počne natanko to. Dan pred dogodkom je Trumpa zaničevala polovica Američanov, tudi večina medijev. Samo z izstrelitvijo nekaj raket je pridobil splošno občudovanje kot odločen in moder vodja.

Kaj nam to pove o Američanih in o človeštvu na splošno?

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.