Tiskane izdaje
Glavni (in verjetno edini) cilj Netanjahujeve politike je razširitev oblasti Izraela kot »nacionalne države judovskega ljudstva« na celotni Eretz Izrael oziroma zgodovinsko Palestino. To pomeni vladavino nad celotnim Zahodnim bregom, ki bi ga prekrili z judovskimi naselbinami, okoli 2,5 milijona arabskim prebivalcem pa bi odvzeli vse državljanske pravice.
Vzhodni Jeruzalem je formalno priključen k Izraelu, okoli 300.000 arabskih prebivalcev pa je brez izraelskega državljanstva oziroma pravice voliti svoje predstavnike v kneset.
Ostane še območje Gaze, majhne enklave z okoli 1,8 milijona arabskih prebivalcev. Večina jih je potomcev beguncev iz Izraela. Njihova vključitev v izraelski imperij je zadnja stvar na svetu, ki si jo Netanjahu želi.
Za to obstaja zgodovinski precedens. Po sinajski vojni leta 1956 je predsednik Eisenhower zahteval, da Izrael nemudoma vrne Egiptu vsa ozemlja, ki jih je zasedel med vojno. Mnogi v Izraelu so pozivali k priključitvi Gaze k Izraelu. David Ben-Gurion je to možnost odločno zavrnil. Egiptu je zato vrnil tudi območje Gaze.
Z Zahodnim bregom pod svojim okriljem in s priključitvijo Gaze bi bili v judovski državi Arabci v večini. Sicer šibki, a rastoči večini.
Prebivalci Zahodnega brega in Gaze so pripadniki istega palestinskega ljudstva. Narodna identiteta in družinske vezi jih tesno povezujejo. Toda živijo v ločenih entitetah, ki ju geografsko ločuje izraelsko ozemlje. Na najbližji ozemeljski točki sta oddaljeni 48 kilometrov.
Izrael je obe ozemlji okupiral v šestdnevni vojni leta 1967. Vendar pa so se Palestinci lahko vrsto let svobodno gibali z enega ozemlja na drugo. Palestinci iz Gaze so študirali na univerzi Bir Zeit na Zahodnem bregu, ženska iz Ramale na Zahodnem bregu pa se je lahko omožila z moškim iz Bet Hanuna na območju Gaze.
A ta svoboda se je, ironično, končala z »mirovnim« sporazumom v Oslu leta 1994, ko je Izrael Zahodni breg in območje Gaze nedvoumno priznal za enotno območje ter se obvezal, da bo med njima vzpostavil štiri »svobodne prehode«. A do danes ni vzpostavil niti enega.
Zahodni breg nominalno upravlja palestinska oblast, ki jo je prav tako vzpostavil sporazum iz Osla. Kot državo Palestino pod izraelsko vojaško okupacijo ga priznavajo ZN in večina držav sveta. Njen vodja Mahmud Abas je bil tesen sodelavec pokojnega Jaserja Arafata in je zavezan k uresničevanju arabskega mirovnega načrta, ki ga je predlagala Saudska Arabija in ki priznava državo Izrael v mejah pred letom 1967. Nihče ne dvomi, da si Abas želi miru, ki bi temeljil na principu dveh držav.
Na splošnih volitvah leta 1996 je na obeh ozemljih zmagal Hamas (njegovo ime tvorijo inicialke, ki pomenijo »Gibanje za islamski upor«). Rezultati volitev so bili pod pritiskom Izraela razveljavljeni. Hamas je zatem prevzel nadzor nad območjem Gaze. In na tej točki smo še danes: dve ločeni palestinski entiteti, katerih voditelji se sovražijo.
Površinska logika bi narekovala, da izraelska vlada podpre Mahmuda Abasa, ki je zavezan k miru, ter mu pomaga v boju proti Hamasu, ki je uradno zavezan k uničenju Izraela. A temu ni tako.
Že res, da je Izrael na območju Gaze bojeval nekaj vojn, toda po umiku leta 2005 si ni prizadeval, da bi območje ponovno okupiral. Tako kot Ben-Gurion pred njim tudi Netanjahu noče imeti Arabcev. Zadovoljil se je z blokado, ki je postala »največji svetovni zapor na prostem«.
Leto po zadnji vojni krožijo naokoli govorice o poteku tajnih, posrednih pogajanjih med Izraelom in Gazo o dolgoročnem premirju (po Arabsko »hudna«), ki naj bi celo že mejil na spravo.
Le kako je to možno? Sprava z radikalno sovražnim režimom v Gazi in nasprotovanje mirovno naravnani palestinski oblasti na Zahodnem bregu?
Zveni noro, a pravzaprav ni. Mahmud Abas je za Netanjahuja večji sovražnik. Mednarodna javnost mu je namreč naklonjena in večina svetovnih držav priznava državo Palestino. Abas je na dobri poti, da vzpostavi resnično samostojno palestinsko državo, ki bi vključevala tudi Gazo.
Hamas v mini državi Gazi ne predstavlja takšne nevarnosti. Po svetu, in celo v večini arabskih držav, jo imajo za »teroristično« mini državo.
Preprosta, pragmatična logika potiska Izrael k Hamasu. Za mogočen izraelski vojaški stroj majhna enklava ne predstavlja resne nevarnosti. V najboljšem primeru je zgolj majhna nadloga, ki jo lahko na vsakih nekaj let ukrotijo z manjšo vojaško operacijo. Kot se je dogajalo zadnjih nekaj let.
Za Netanjahuja je logično skleniti neuradno premirje z režimom v Gazi in nadaljevati boj proti režimu v Ramali. Le zakaj bi še naprej blokirali območje Gaze? Zakaj ne bi naredili obratno? Naj prebivalci Gaze zgradijo pristanišče in obnovijo svoje čudovito mednarodno letališče (ki so ga uničili Izraelci). Prav z lahkoto bi vzpostavili nadzorni režim za preprečitev tihotapljenja orožja.
Svoj čas se je o Gazi govorilo kot o arabskem Singapurju, kar je sicer pretirano, a Gaza bi lahko resnično postala bogata trgovska oaza in pristanišče za Zahodni breg, Jordanijo in še naprej.
To pa bi ošibilo režim PLO na Zahodnem bregu, mu odvzelo mednarodni ugled ter preprečilo nevarnost miru. Priključitev Zahodnega brega, ki ga celo izraelski levičarji imenujejo »Judeja in Samarija«, bi lahko potekala korak za korakom: najprej neuradno, potem pa uradno. Judovske naselbine bi zavzemale vedno več ozemlja in na koncu ne bi bilo nič drugega kakor le nekaj majhnih palestinskih enklav. Palestince bi spodbujali k temu, da se odselijo.
Na srečo (za Palestince) je takšno logično razmišljanje Netanjahuju in njegovim tesnim sodelavcem tuje. Med dvema možnostma ne izberejo nobene.
Medtem ko si Netanjahu prizadeva za neuradno hudno s Hamasom, pa še naprej ohranja popolno blokado območja Gaze. Obenem je še okrepil zatiranje Zahodnega brega, kjer okupacijska vojska trenutno ubije približno šest Palestincev na teden.
V ozadju te nelogičnosti se skrivajo sanje o tem, da bodo Arabci na koncu odšli iz Palestine in nas pustili pri miru.
Ali sionizem na kaj takega upa že od svojih začetkov? Sodeč po njihovi literaturi je odgovor ne. Theodor Herzl v svojem futurističnem romanu »Altneuland« (Stara nova dežela) opisuje državo, v kateri živijo Arabci zadovoljno, kot enakopravni državljani. Mladi Ben-Gurion si je prizadeval dokazati, da so palestinski Arabci v resnici Judje, ki jim v nekem trenutku ni preostalo drugega, kakor da se spreobrnejo v islam. Vladimir Jabotinski, najbolj ekstremističen sionist in praoče današnjega Likuda, je napisal pesem, v kateri je predvidel judovsko državo, v kateri bodo »sin Arabije, sin Nazareta in moj sin skupaj uspevali v obilju in veselju«.
Vendar pa mnogi menijo, da so bile to prazne besede, prilagojene stvarnosti tistega časa. V ozadju vsega naj bi bilo hotenje, da bi Palestino spremenili v ekskluzivno judovsko državo. Menijo, da je ta želja vodila sionistično delovanje že od vsega začetka.
Toda posledica takšnega stanja ni bil nikakršen izraelski hudičev načrt. Izraelci namreč dogodkov ne načrtujejo, ampak jih zgolj rinejo naprej.
Palestinci z razdelitvijo na dve entiteti, ki se med seboj sovražita, pravzaprav kolaborirajo s sionističnimi sanjami. Namesto da bi se združili proti močnejšemu okupatorju, raje spodkopavajo drug drugega. V obeh mini glavnih mestih, Ramali in Gazi, je na oblasti lokalni vladajoči razred, ki ima od sabotiranja narodne enotnosti koristi.
Namesto da bi se združili proti Izraelu, se sovražijo in bojujejo drug proti drugemu. Razdelitev majhnega palestinskega naroda na še manjši, medsebojno sovražni entiteti, ki sta proti Izraelu nemočni, pomeni politični samomor.
Na zunaj je videti, kakor da so desničarske sanje o Izraelu zmagale. Palestinci, raztrgani od notranjega sovraštva, so daleč od učinkovitega boja za svobodo in neodvisnost. Toda takšno stanje je začasno.
Na koncu bodo razmere privedle do eksplozije. Palestinsko prebivalstvo, ki iz dneva v dan (ali iz noči v noč) narašča, se bo spet združilo in obnovilo boj za osvoboditev. Kot vsa druga ljudstva na svetu se bodo borili za svobodo.
Načelo divide et impera se lahko sprevrže v katastrofo. Resnični dolgoročni interes Izraela je sklenitev miru s celotnim palestinskim ljudstvom, ki živi v svoji lastni državi in tesno sodeluje z Izraelom.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
