Tiskane izdaje
Odkod izvirajo priimki?
Zelo različno.
Adam in Eva ga še nista imela in tudi Kajn se ni podpisoval kot Kajn Adamič, Addams ali Adamson.
Tako je ostalo zelo dolgo, v Evropi bolj ali manj do izteka srednjega veka. Večina ljudi je živela v manjših skupnostih, kjer se lastna imena niso ponavljala v nedogled in tudi potovanj na velike razdalje za večino ni bilo.
Potreba po sistematiziranju duš drugače kot le z imenom še ni dozorela.
Ko se je to z rastjo in zgostitvijo prebivalstva spremenilo, so nastopili – priimki. Sprva svojega nisi podedoval preko generacij kot danes, ampak le po lastnem očetu.
Če sta bila v vasi dva Lojzeta, je bilo potrebno ločiti, kateri Lojze je Pepetov in kateri Lipetov. Z vsako generacijo se je priimek spremenil, kar je seveda s stališča uprave in nadzora nad ljudmi slabost, a se je tak način kreiranja priimkov kljub temu ponekod ohranil dolga stoletja.
Iz te prakse prihajajo končnice priimkov. Danski končnici -sen zanj ali -datter zanjo, švedski -son in -dottir, nizozemske -s, -se ali -sen za oba spola, poljski -wicz zanj in -ovna zanjo, španski -ez ali -es, pa Mc ali Mac na Škotskem in O' na Irskem.
Ali naši končnici -čič in -ič.
Ups, kaj pa, če očka ni bil znan?
Bile so tudi druge priljubljene poti.
Denimo geografska. Človeka so poimenovali po kraju, od koder je izhajal. Ker je bilo Janeza, ki je celotno življenje prebil v Zgornjem Kašlju, od koder ga ne bi nič premaknilo v Spodnjega, sredi Zgornjega Kašlja manj smiselno poimenovati Janez iz Zgornjega Kašlja, so na tak način priimke delili predvsem tistim, ki so se odselili iz rojstnega kraja.
Znamenite hrastoveljske freske je, denimo, kot pravi nek napis, leta 1490 ustvaril popotniški slikar Janez iz Kastva (magister Johannes de Castua). Če bi ostal v svojem istrskem Kastvu, bi se pisal drugače.
Priimki lahko izhajajo tudi iz nepoimenovanih geografskih pojmov. Gorjanc, Hribar, Jezernik, Poljanc.
Lahko izhajajo tudi iz poklica ali rabe določenih predmetov pri njem, kar je obrodilo priimke tipa Kovač, Žagar, Žakelj ali Opeka.
Še zlasti zanimiva pa je naslednja kategorija, ki se prav tako nanaša na osebne karakteristike človeka.
Le da veliko širše.
Kdor je imel po Evropi kakega prednika rdečelasca, se še danes piše Reid ali Russ v angleščini, Rousseau v francoščini, Rossi v italijanščini, Cerveny v češčini, Roth v nemščini ali Flynn v irščini.
A je šla kategorija iskanja oznak, ki bi bile nekoč čez stoletja prikladne za vpis v dokumente, opremljene z biometričnimi fotografijami po vseh reglcih EU, veliko dlje. Gotovo prav odtod izhaja kopica živalskih priimkov in še kateri drug.
V naši Škofji Loki, denimo, so si na tem področju dali duška.
Kot je v knjigi Škofja Loka in Loško gospostvo iz leta 1973 zapisal zgodovinar Pavle Blaznik, je v mestu sredi 15. stoletja že prevladovalo slovensko meščanstvo. Ko se je prebijal skozi urbarje in druge vire ter ob tem raziskoval etnični izvor lokalnih priimkov, pa nekako ni mogel mimo »izredno drastičnih in hudo zafrkljivih«.
Pisali so jih v različnih pisavah:
Slaticuraç, Slatichuraç, Xlatichuraç, Stlachuraç ali le Slati.
Zlatikurac torej, a še zdaleč ni vse zlato, kar se sveti. Zlati loški korenjaki najbrž niso bili najbolj plodni, saj se ti priimki niso ohranili.
Ali pa so jih črtali novodobnejši puristi.
Drugi s srednjeveškega seznama so še, denimo, Blagonam, Prasnovrechie, Sodignidam ali pač Terdo Selexo.
Kot rečeno, so bili sprva priimki ekskluzivni, ustvarjeni le za konkretnega človeka in le za čas njegovega življenja. Dedni so postali kasneje, najprej pri ljudeh, pri katerih je bilo dedovanje pač najpomembnejše.
Pri plemstvu. Ocenjujejo, da so se prvi plemiški priimki, ki so se dedovali iz generacije v generacijo, pojavili po prvih križarskih vojnah.
V Franciji okoli leta 1000, v Angliji in na Škotskem med 1250 in 1450.
Na Nizozemskem so se, denimo, starejšim oblikam priimkov bolj ali manj odpovedali šele na začetku 19. stoletja, v Skandinaviji pa še nekaj desetletij kasneje.
Splošno rabo priimkov je sicer uveljavila uvedba obveznih rojstnih in mrliških dokumentov.
Leta 1780 je patent o uvedbi priimkov tudi za slovenske dežele izdal mož, ki sam priimka ni potreboval, saj so ga klicali kar po številki: reformatorski cesar Jožef II.
A je imel dolgo lastno ime Joseph Benedikt Anton Michael Adam.
***
V poletnem času vas bomo zabavali - in, upamo, tudi informirali - z našo novo rubriko Delov vseved. Zabavna vprašanja in še bolj zabavne odgovore bomo objavljali vsak dan ob 15.00.Vaša vprašanja, na katera bodo naši novinarji iskali odgovore, pošljite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
