Tiskane izdaje
Sto let od začetka prve svetovne je priložnost, ko se moramo spomniti Sokratove trditve, če jo parafraziramo, da si neraziskano prepričanje o njej ne zasluži, da bi ga ohranjali. Zato je prav, da si ob taki priložnosti postavimo težka vprašanja, če se hočemo iz zgodovine česa naučiti. Enega dragocenih namigov v tem smislu je še pred koncem vojne (1917) ponudil britanski predsednik vlade David Lloyd George: »Če bi ljudje poznali resnico, bi se vojna končala že naslednji dan. Tako pa je ne poznajo in je tudi ne morejo (s)poznati.«
Stoletje »megasmrti«
Zgodovina, ki jo sestavljata tako selektivna pozaba kot spomin, se namreč ne nanaša le na preteklost, ampak določa tudi našo sedanjost. Bralka ali bralec skupaj s piscem tega prispevka se za svoje življenje lahko zahvalijo zgolj srečnemu naključju, da je nekdo od njihovih prednikov preživel prvo »veliko vojno«. Pa ne le prvo, ampak tudi naslednjo »veliko vojno«, ki je po trditvah številnih zgodovinarjev pomenila njeno nadaljevanje – prva kot »starejša sestra« druge, obe pa v zgodovini že videne »tridesetletne vojne« iz 17. stoletja, ki je človeško in materialno opustošila Evropo. Lucidni Eric Hobsbawm je večkrat opozoril na za ohranjanje miru nevarne posledice tega, da današnje generacije trpijo za pomanjkljivim razumevanjem organske povezanosti med preteklostjo in sedanjostjo.
Žal pa se najbolj tragična človeška zgodovina, ki ni bila tako za nemškega misleca Hegla kot britanskega državnika Churchilla nič drugega kot »klavnica« oziroma »permanentna vojna«, se v tem pogledu ne omejuje le na obe svetovni vojni. Običajno si namreč pod zgodovino sovraštva in nasilja predstavljamo vojne med »brati« in »tujci«, v resnici pa po številu žrtev prednjačijo bratomorne vojne (med »Kajnom in Abelom«). O tem pričajo številke, ki jih navaja letos preminuli ameriški politolog Rudolph Rummel v knjigi Death by Government (1994): v obeh svetovnih vojnah je življenje izgubilo od 59 do 94 milijonov vojakov in od 45 do 57 milijonov civilistov, za »bratomorne« vojne – democid, ki pomeni, da so jih umorile lastne države, pa so številke nekajkrat višje: za čas pred 20. stoletjem več kot 133 milijonov, v 20. stoletju pa število presega 262 milijonov (vanje je vštetih tudi 50 milijonov v kolonijah).
Poljsko-ameriški politolog Zbigniew Brzezinski je 20. stoletje upravičeno označil za »stoletje mega-smrti«, v katerem so imeli avtoritarni oziroma totalitarni voditelji ter njihove vlade popolnoma proste roke pri izdajanju ukazov za zunajsodne množične usmrtitve, ne da bi za to obstajali kakšni »racionalni« razlogi. To je seveda popolnoma skregano s prevladujočimi razlagami nekaterih družboslovcev, da posamezniki ravnajo racionalno s tem, ko zasledujejo prepoznavne osebne oziroma skupn(ostn)e interese. Avtor knjige z naslovom Teror in liberalizem Paul Berman (2003) ima take razlage za zablodo, ker dajejo prednost »ne vedeti« in »ne videti« pred »vedeti« in »videti«. Vse preveč »človeško« je, da naše oči, raje kot ne, odvrnemo od pogleda na žrtve.
Poveljnika britanske in francoske vojske Douglas Haig in Joseph Joffre sta se med vojno izogibala obiskovanju vojnih lokacij, kjer so ležali njuni mrtvi ali ranjeni vojaki, z izgovorom, da tega ne bi mogla fizično in psihično prenesti, omajana da bi bila tudi njuna odločnost pri izrekanju nadaljnjih ukazov za napad. Število britanskih žrtev, več kot tri milijone ubitih, ranjenih, pogrešanih in vojnih ujetnikov, je Haig hladno in brez kakršnegakoli obžalovanja ocenil, da ni preseglo pričakovanj(!) na začetku vojne. Omenimo, da je Gavrilo Princip, ki je dal povod za vojno, morda edini v njej izrazil obžalovanje, da je nedolžni soprogi prestolonaslednika Ferdinanda, Sofiji, vzel življenje.
Dodajmo, da je samo za nekaj kilometrov napredovanja v Verdunu, ki sta ga ne dovolj premišljeno in neodgovorno zaukazala oba generala, na obeh straneh padlo šesto tisoč in na obrežjih Somme poldrug milijon vojakov. Samo na prvi dan prvega julija 1916 Bitke za Sommo je padlo 20.000 (med njimi 60 odstotkov oficirjev) ter bilo ranjenih 40.000 britanskih vojakov. Osemdeset odstotkov padlih vojakov v tej vojni je pokončala artilerija oziroma »železo, jeklo in kemikalije«.
Groza in strah
V času vojn(e) prevladujeta zanikanje realnosti in laž. V zgodovini ni večje laži od te, ki jo je zapisal nekdanji suženj in slavni rimski pesnik Horac: »Dulce et decorum est pro patria mori« (Sladko in častno je umreti za domovino). Žal se zgodovina redko piše s stališča udeleženega vojaka ali »kolateralnih« žrtev vojn (neoboroženih civilistov: otrok, žensk, starejših, ranljivih manjšin in drugih). Omenimo samo primer Bitke za Sommo, ene od najbolj krvavih bitk v zgodovini, kjer so Britanci in Francozi na začetku bitke izstrelili vsako uro več kot 40.000 granat, medtem ko jim je nasprotna (nemška) stran odgovarjala enako, za tem pa so bila prvič uporabljena taka kemična orožja, kakršna so plini, napalm in metalec ognja.
Po več sto urah obstreljevanja, ko so se strelski jarki izravnali s površino in so preživeli videli razmetane ter komaj prepoznavne ostanke svojih tovarišev ali še živeče v plamenih, brez rok, čeljusti ali prepoznavnega obraza, so se vojaki že videli v grobu in čakali, da se ta zapre. Spet drugi so imeli na voljo samo še toliko časa, da so se zavedeli prizadejanih smrtnih ran. Z njihovih obrazov ni bilo težko razbrati obupa, da se je to zgodilo njim. Večina izmed njih je že pred tem izkusila grozo in strah, ki so ju poskušali uravnotežiti z upanjem, da bo prišla pomoč, za katero pa so hkrati tudi vedeli, da je ne bodo nikoli dočakali. Uporaba sofisticirane vojaške tehnologije je tako v tej kot tudi naslednji svetovni vojni pokazala svoj skrajno brutalni in dehumanizirani obraz.
Dobra polovica padlih v tej vojni počiva v anonimnih grobovih, za katere je Rudyard Kipling po naročilu britanske države sestavil napis »(Po)znani Bogu« (Known to God) in ki ga lahko preberemo na deset tisočih nagrobnih kamnih v bližini nekdanjih bojišč. S teologijo vojne, kultom žrtvovanja (»padlega vojaka«) in patriotizma so države praviloma upravičevale svojo oblast nad telesi in duhom njihovih državljanov. Človeško zgodovino, odkar pomnimo, spremlja krvno žrtvovanje, ki hrani vojno kulturo in manipulira z ljudmi z namenom, da potlačijo strah pred smrtjo. V času (evropskega) nacionalizma je število padlih vojakov kot herojev pozitivno koreliralo s povečevanje duha in veličine (velikih) narodov. V tem smislu niso uničena življenja in materialno opustošenje pomenila poraza, temveč prej zmago. Spodbudno je, da koncept sedanje razstave v Berlinu o prvi svetovni vojni v Deutsches Historisches Museum zavrača »herojski« pogled na vojno in da spomeniki na vojno (Mahnmal) v Nemčiji praviloma nagovarjajo prihodnost.
Eksistencialna
Tu spomnimo, da je »Evropa« skupaj z ZDA razglasila nasilje (koncentracijska taborišča, ki sta jih izumila« Velika Britanija v Južni Afriki, ZDA na Filipinih pa genocid nad severnoameriškimi domorodci ter genocid belgijske države v Kongu), ki sta ga pred tem »izvažala« na periferijo, za nesprejemljivo šele po tistem, ko se je to »vrnilo domov«. »Nedolžnost« bi bila v tem primeru zadnja beseda, ki bi jo lahko uporabili za evropske »demokracije« ali evropsko »krščansko civilizacijo«.
Pogosto se postavlja vprašanje, ali se zgodovina ponavlja oziroma ali smo se dovolj naučili iz zgodovine, da bi to lahko zagotavljajo »večni mir«? Margareta MacMillan, avtorica več referenčnih del v zvezi s prvo svetovno vojno, in Anders Sandberg, raziskovalec na Inštitutu za prihodnost človeštva na Oxfordu, sta v tem pogledu zaskrbljena. Medtem ko prva opozarja na paradoksalne učinke globalizacije, ki, tako kot pred letom 1914, kritično povečujejo rivalstvo in strahove med velikimi silami, pa skrbijo drugega še vedno prisotna nuklearna grožnja, pandemija bioinženiringa in potencialni ekscesi nanotehnologije. Tveganja so po njunem skupnem prepričanju danes večja od tistih, ki sta jih predstavljali obe vojni v 20. stoletju, ker pomenijo eksistencialno grožnjo za obstoj človeštva.
Ker pa so vojne človeška, in ne naravna katastrofa, moremo dati upanju in predvsem aktivni volji prednost pred vdanostjo v usodo.
––––––
Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije na univerzah v Ljubljani in Bologni
