Tiskane izdaje
V Španiji že tri mesece vlada politično mrtvilo. Sedanji predsednik Mariano Rajoy in njegova Ljudska stranka se niti ne trudita več sestaviti koalicijske vlade, vodja socialistične stranke PSOE Pedro Sánchez pa si precej neuspešno prizadeva pridobiti ustrezno podporo za alternativno politiko, s katero bi konkuriral Ljudski stranki. Takšne so videti razmere, ki so se zgodile zaradi pomanjkanja kompromisne politike v Španiji.
Zaradi nenehno ogrožene politične stabilnosti je vse bolj ogroženo gospodarsko okrevanje velike države članice Evropske unije, in to prav takrat ko se Evropa spopada z velikimi izzivi zaradi nenehnega pritoka beguncev, humanitarne krize v Siriji, terorizma, morebitnega izstopa Velike Britanije iz Evropske unije in rastoče neenakosti v večini držav članic Evropske unije.
Za zdaj ni videti konca španski politični paralizi, ki je povečala tudi napetosti med Španijo in Katalonijo, kjer si prizadevamo za pogajanja s špansko vlado vse od leta 2010, ko je špansko ustavno sodišče močno omejilo našo lokalno samoupravo, čeprav sta jo odobrila španski in katalonski parlament, nato pa jo je potrdilo ljudstvo Katalonije na referendumu. Januarja letos sem postal minister za zunanje zadeve v katalonski vladi po naših parlamentarnih volitvah, na katerih so prvič večino dobile stranke, ki zagovarjajo neodvisnost, ter tako prejele jasen demokratični mandat, naj si še naprej prizadevajo za neodvisnost.
Koalicija, ki jo zastopam, je sodelovala na volitvah z manifestom, ki določa jasen načrt za osemnajstmesečno prehodno obdobje do katalonske neodvisnosti in predvideva pogajanja s špansko vlado. Po koncu tega obdobja bodo naši državljani dobili priložnost, da potrdijo ustanovitev Katalonske republike na novih volitvah. Vse to se dogaja po tem, ko smo si več let različno neuspešno prizadevali za formalno izvedbo referenduma o neodvisnosti, kakršnega sta lahko izvedla Quebec in Škotska.
Katalonci so znani po tem, da so pripravljeni sklepati kompromise, zato si še naprej prizadevamo za dialog in razpravo. Vendar smo hkrati tudi razmišljajoči in odločni ljudje, ki so jih vedno znova zavračali, kadar koli smo pozivali k spremembam. Mostove, ki so nekoč povezovali Katalonijo in Španijo, je večinoma požgalo nezaslišano ravnanje vlade Ljudske stranke, ki zanika, da so v Kataloniji sploh kakršne koli politične težave. In to čeprav se več milijonov Kataloncev vedno znova odpravi na ulice, mirno protestirajo in pozivajo k neodvisnosti, medtem ko se vlada nikoli ni pripravljena niti pogovarjati.
Španska vlada se je namesto tega odločila skrivati za kupom sodnih postopkov proti Kataloniji. Odločitvi politično motiviranega ustavnega sodišča – to je presodilo proti našemu zakonu o avtonomiji in spet centraliziralo pristojnosti, ki so bile že zdavnaj prenesene na regionalno raven, kar je potrdil celo španski parlament – je sledil neskončen tok postopkov, ki jih je sprožilo ustavno sodišče proti katalonskim zakonom. Vložili so celo obtožnico proti našemu nekdanjemu predsedniku in ministrom katalonske vlade, ker niso preprečili neformalnega referenduma o neodvisnosti, ki se je zgodil novembra 2014, udeležilo pa se ga je skoraj 2,5 milijona državljanov. Najnovejši pravni napad je bil poskus španske vlade, ki je hotela otežiti normalno delovanje katalonskega ministrstva za zunanje zadeve, in sicer tako, da je katalonski vladi preprečila vzpostavljati globalne odnose, ki so temeljno sredstvo za delovanje vsakega učinkovitega subjekta v globaliziranem svetu 21. stoletja.
Če je Španija resnično demokratična država, kakršne so, denimo, Danska, Kanada ali Velika Britanija, mora omogočiti dialog o referendumu o samoodločbi. Če bo naslednja španska vlada še naprej skrivala svojo glavo v pesek, bo ustvarjala samo še več napetosti, če pa vendar vsi vemo, da potrebujemo pogajanja.
Katalonci smo se navajeni pogajati in iskati skupne točke z našimi sogovorniki. Pripravljeni smo se pogajati o tem, kako in kdaj izvesti referendum o samoodločbi. Osemdeset odstotkov katalonskega prebivalstva podpira glasovanje na referendumu, 87 odstotkov jih je pripravljenih sprejeti njegove rezultate. Toda če se nova španska vlada ne bo hotela pogovarjati o njem ali ga zagotoviti, bo katalonska vlada še naprej spoštovala demokratični mandat, ki ji ga je podelilo katalonsko ljudstvo na zadnjih volitvah, ter sledila osemnajstmesečnemu načrtu, ki vodi v neodvisnost brez nasilja ali nemirov, saj smo priče nečemu izjemnemu, kar podpiramo z vsem svojim srcem. S takšnim trdnim mandatom za neodvisnost in demokratičnimi sredstvi lahko Katalonija kmalu postane nova evropska država. Demokracija bi morala zmagati in katalonska vlada lahko zagotovi, da se bo to zgodilo brez političnega vakuuma ali zakonske negotovosti. Od glasovanja do glasovanja in od sedanjega pravnega okvira do novega pravnega okvira. Zdaj je pravi čas za to.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Raul Romeva
minister za zunanje zadeve v katalonski vladi
