Dezerterji

Dezerterstvo še zdaleč ni vezano zgolj na vojsko ali politiko. Dezertirate lahko na kateremkoli področju in ostanete živi.

Objavljeno
05. marec 2018 16.38
Sneg, 12.2.2018, Maribor [maribor, sneženje, zima]
Urša Zabukovec
Urša Zabukovec

Zadnjič nam je kolega Carlos, ki se preživlja z gojenjem in prodajanjem ekološke zelenjave, pripovedoval, kako je za praznike njegov sinko zbolel, sredi noči ga je zvilo vnetje ušesa, in kako so zjutraj, ko se je za silo zdanilo, leteli k najbližjemu pediatru. A ta naj bi prišel šele popoldan, zato so se zatekli v sosednjo vas, kjer pa jih je pediatrinja le zdolgočaseno postavila na realna, sistemska tla: »Vi ste pa iz druge vasi, ne sodite k meni. No, če ne bo gneče, vas bom na koncu morda sprejela.« Po štirih urah čakanja, med katerim v čakalnico ni vstopila niti ena bolna duša, je z neba spet padla zdravnica: »Ker ves ta čas niste nič razgrajali, vas bom pa res sprejela.« Otrok je dobil antibiotike, Carlos pa glavobol in snov za večno isto in brezperspektivno premlevanje. »Kako rad bi nekoč živel zunaj sistema,« je zavzdihnil. Sistema, v katerem, pravi, njegov sosed hitreje vzredi prašiča za množični zakol, kot pa njemu na vrtu zrase ekološka bučka, ki jo, če ni popolne oblike, valencijski trgovci gladko zavrnejo.

Carlosova ideja, da sistema ne bi menjal, ampak bi raje živel kar zunaj njega, mi je dala misliti. Je to sploh mogoče?

Svojevrstno upodobitev takšnega življenja najdemo v romanu Dezerter Vedernikov že pokojnega ruskega pisatelja Borisa Ivanova, enega glavnih predstavnikov »druge«, podtalne leningrajske kulture med letoma 1960 in 1980. Vadim Vedernikov je mlad in bister sovjetski inženir, njegovo življenje brezskrbno teče, dokler nekega dne vodstvo delavcem v tovarni ne pobere dokumentov in jih pošlje naravnost na prve bojne črte, kjer kot domine padajo pod nepojenljivimi nemškimi kroglami. A Vadim ima srečo: čudežno preživi nemški preboj, prek trupel rojakov zbeži s fronte in se vrne v oblegani Leningrad, v svoje stanovanje, kjer odtlej živi brez dokumentov. Dezertersko.

V obleganem mestu ljudje stradajo, zmrzujejo, kupčujejo z jestvinami, ki to sploh niso, denar je brez vrednosti, saj nima kalorij. A Leningrad še ni povsem zunaj sistema: ljudje so popisani, z dokumenti, vsak dobi kupone za tistih nekaj (menda 125) gramov dnevnega kruha, s katerim odriva svojo hudo uro. Povsem zunaj sistema je le Vedernikov: ni ga na nobenem seznamu, živi in prebija se brez kuponov za kruh, a zato z več iznajdljivosti in sreče. Spozna Mašo, prodajalko, ki mu na začetku, ko časi še niso tako hudi, podari nekaj štruc kruha, pozneje pa jo spet sreča na z eksplozijami razsvetljeni ulici, ko sta oba le še koščeni duši – z upadlimi lici, distrofiranimi mišicami, norostjo v glavi.

Sredi obleganega mesta, v Vadimovem stanovanju z razbitimi okni in sobami, polnimi podgan, si privoščita: Maša prinese dve kumarici, nekaj »kruha«, košček sala, njemu uspe nabarantati nekaj cigaret, čaj si skuhata iz snega s podstrešja, v provizorični pečki pa zakurita s knjigami: grejeta ju razredčeni špirit in večna ruska klasika.

Tudi v postelji se znajdeta, oba lačna ljubezni, a je tu, zunaj sistema, v popolni svobodi ne moreta »skonzumirati«: mišično distrofirani telesi ju izdata. Počasi distrofira tudi psiha: Maša se odloči za evakuacijo, Vadim ji sledi. Na zaledenelem jezeru, kjer vojaki preverjajo identiteto beguncev, se zatakne ravno pri njem, saj bi se rad brez dokumentov pridružil kolektivnemu telesu. Ko zasliši alarm, ki naznanja približevanje nemških letal, se požene v beg: ali umre pod nemškimi kroglami ali pod mitraljezom sovjetskega vojaka, kateremu se brez dokumentov zdi skrajno sumljiv, je pravzaprav vseeno. Vrnitev v kolektivno telo je zanj usodna.

Naš Carlos gotovo ne sanjari o tako skrajnem življenju zunaj sistema, a to je literatura, ki za posredovanje določene ideje rada uporablja skrajne podobe. In ideja romana, kakor ga berem jaz, je, da je življenje zunaj sistema paradoksalno mogoče le znotraj sistema: kot dezerterstvo iz njega, iz kolektivnega telesa.

Sedanji sistem nam sicer še omogoča ohranjanje mišične mase, a kaj, ko mi to energijo le malokrat uporabljamo za »ljubljenje«: idealisti in materialisti jo uporabljajo za boj proti sistemu, vsi tisti vmes, recimo jim pragmatiki, pa za boj drug proti drugemu. Odločitev za prve ali druge je v resnici navidezna dilema: zeloti in konformisti so del večno iste medalje, s katero se sistem z veseljem okiti. Oboji ga namreč s svojo vero – vero vanj ali v to, da ga bodo prav oni nadomestili z »idealnejšo« različico – ohranjajo pri življenju, legitimirajo. Ne maram konkretno političnih primerov, a naj vam bo: člani sedanjega španskega Podemosa so nekdaj – še precej inkognito – ogromno naredili za ljudi, a ko so postali uradna stranka, po volitvah pa del kolektivnega političnega telesa, so, kot Vedernikov na ledu, »umrli«: sistem jih je vsrkal, odtrgal od realnosti in delovanja v njej, jih predelal v stranko »atrapalotodo«, »catch-all party«, ki jo bolj ali manj tarejo le še skrbi v zvezi z lastno prihodnostjo.

Vendar dezerterstvo še zdaleč ni vezano zgolj na vojsko ali politiko. Dezertirate lahko na kateremkoli področju. A to je, kot nam govori ruska povest, nevarno: vezano je namreč na srečo, na čudeže, ko vam enkrat uspe, pa tam, med odpadniki, ni polnih riti, življenje diši po distrofiji, svoboda meji na norost. Na vratu ves čas čutite sapo sistema, ki vas z obljubo moči, statusa in drugih sladkosti vabi v svoja nedrja; pred dezerterstvom svari celo Slovar slovenskega knjižnega jezika s primeri: »dezerterja so ustrelili«, »sodili so mu kot dezerterju«. A dezerterstvo iz kolektivnega telesa je edini način, da ostanete »živi«. In ne, ni vam treba čakati na naslednjo vojno. Dezertirate lahko kadarkoli.

***
Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, 
prevajalka in esejistka, živi v Španiji