Tiskane izdaje
Razmišljanju kolumnista dr. Alojza Ihana (Delo,17. maja 2019) želim dodati nekaj »malenkosti«. Res je, tako kot ugotavlja Ihan, da so še do nedavnega mediji in tudi politika (Samo Fakin, časnik Finance) hvalili Osnovno zdravstvo Gorenjske kot primer dobro urejenega zdravstva. Le nekaj mesecev po teh pohvalah pa se je po njegovem mnenju podoba o dobrem vodenju zdravstva na Gorenjskem sesula! Kot bistveno pri tem navaja varčevanje pri zaposlovanju in ustvarjanje podobe uspešnega menedžeriranja s prihranki. Zatem se ozre na Univerzitetni klinični center Maribor, ki naj bi ga s »trdo roko«, kot zapiše, »uspešno« vodil nekdanji direktor. Ob tem je bila, kot navaja Ihan, navdušena tako leva kot desna politika, ker je možak upošteval vladne usmeritve in predvsem finančne omejitve. Do sesutja, recimo, anesteziologije. Ihan sklene, da je pri nas zelo nevarno »ustoličiti« poslovno ambiciozne direktorje, ki želijo ustvariti pozitivno finančno bilanco. V neurejenem zdravstvenem sistemu in ob zakonodaji, kakršno imamo, se tak direktor prilagodi računovodskemu doseganju uspehov, pri čemer so interesi bolnikov postranskega pomena. Drži! A žal je to le del problema.
Postavlja se več vprašanj: ali je samo direktor tisti, ki je odgovoren za delo bolnišnic, in kako so direktorji bolnišnic imenovani? Ali nimamo svetov zavodov, upravljavskih in nadzornih organov, v katerih imajo večino predstavniki vlade in s tem popolno oblast? Kje je njihova odgovornost? Ali direktor odloča o nagrajevanju zaposlenih, ali ima v rokah zaposlovanje, izbiro specializantov, vodenje nabav in ali ima, še posebej če ni zdravnik, nadzor nad kakovostjo storitev?
Direktorji so pri nas nastavljeni politično in tudi zamenjani so politično, če se ne prilagajajo interesom politike. Ni odveč poudariti, da mora direktor, če hoče obstati, sodelovati s stroko predvsem pri nabavah, ne glede na finančne možnosti bolnišnice. Stroka vedno zahteva le najboljše, tudi najdražje! Res je, da še noben direktor ni bil zamenjan zaradi izgub. In zakaj? Ker zdravstveno politiko še vedno vodimo na podlagi centralnega planiranja z vsemi posledicami – pomanjkanje in čakalne vrste, spreminjanje cen in s tem pogodb sredi leta, ustvarjanje rent in korupcije, obsedenost z birokracijo in obsesivnim nadzorom ter z neučinkovito alokacijo virov. Sveti zavodov in v njih imenovani člani so večinoma nekompetentni in ne odgovarjajo za nič! Za povrhu se med direktorji lahko znajde človek, ki problemov v zdravstvu ne pozna, ne pozna rešitev in je tako povsem v rokah stroke, tudi lokalne, in njenih interesov. Stroka in politika ne opravljata svojega dela izključno v interesu bolnikov. Leva politika ne vidi, da nimamo javnega, pač pa državno, plansko vodeno zdravstvo, ki je slabo organizirano in v takem stanju podfinancirano. Stroka zaradi svojih parcialnih interesov ne reagira ob razdrobljenosti zdravstvenih storitev po slovenskih bolnišnicah in s tem neracionalno izkoriščeni opremi, da slabega nadzora kakovosti in varnosti bolnikov niti ne omenjam. Menim, da tudi zdravstveni svet (najvišji strokovni posvetovalni organ ministra) doslej ni opravil svoje funkcije ob omejevanju zaposlovanja (ob vse težjih bolnikih) in ob zapletih na področju kakovosti kljub akreditacijam in slabi organizaciji bolnišnic!
Janez Remškar. FOTO: Aleš Černivec
Menim, da za vodenje zdravstvenih zavodov, še posebej zaradi neurejenosti in stalnih sprememb v zakonodaji, pravil zavoda za zdravstveno zavarovanje in »interesov stroke«, potrebujemo človeka, ki pozna in ve, kako deluje medicina pri nas in v svetu in ima ob tem tudi znanje iz ekonomije in menedžmenta. Teh ljudi v Sloveniji ni veliko.
Če direktor ne pozna medicine, je ujetnik strokovnih pomočnikov, ki mu »ponujajo« za njih same ugodne rešitve! Vsaka stroka je praviloma egoistična, posamezniki imajo svoje interese, ne zanimajo jih problemi drugih strok. Direktor brez strokovne podlage težko odloča, po mojem mnenju pa tudi ne more odločati. Poudarjam, da so za povrhu vizije in cilji razvoja bolnišnic pomanjkljivi, saj jih na nacionalni ravni nismo natančno opredelili! Tu so še težave z dobavitelji, njihovimi povezavami s posamezniki iz stroke in s tem povezano korupcijo! Če direktor ne ugodi zahtevam stroke, je prej ali slej odpisan. Za politiko je pomemben le mir. Njihov mir motijo za zdaj le dolge čakalne dobe, o katerih še vedno mislijo, da jih bodo rešili le z dodajanjem denarja, brez urejanja drugih problemov! S korupcijo se politika doslej sploh ni resno spoprijela! Z drugimi besedami: če želi direktor preživeti, mora biti konformističen s stroko in politiko. Če želi kaj spremeniti, urediti, se mu ne piše dobro. Dovolite, da naštejem nekaj primerov, ki to potrjujejo.
Ko direktor, denimo, želi, v skladu s standardi, ki veljajo po svetu na področju kakovosti, v statut zavoda vnesti odgovornost članov sveta, je njegova namera gladko zavrnjena in direktor dobi črno piko. Ko direktor ob veljavnem zakonu o uravnoteževanju javnih financ ter velikih težavah zaradi pomanjkanja kadra članom sveta zavoda predloži predlog za dodatne zaposlitve, je to problem. Predstavniki ministrstva za zdravje v svetu ga vprašajo, ali je o tej nameri oziroma predlogu obvestil ministrstvo. Ker tega ni storil, je problematičen! In zakaj bi to naredil? Saj je vendarle svet tisti, ki je odgovoren za delovanje zavoda. Razumljivo, a ne pri nas. Administracija bi tak predlog zavrnila, zahtevali bi, naj se drži Zujfa. Z svojim predlogom, ki je bil sicer po zapletih sprejet, si direktor spet prisluži črno piko!
Ko direktor, logično, zahteva specifikacijo za zelo drago opremo, ki ne bi dajala možnosti prijave na razpis le enemu ponudniku, in jo končno dobi, se zgodi, da ob pripravi take specifikacije dobi od odgovornega opozorilo, da je to vsebina, ki je ne sme pokazati nikomur, ker je to njegovo avtorsko delo. Kljub siceršnjemu leporečju o boju proti korupciji se svet zavoda na to ne odzove.
Ko direktor opozori na nedopustne privilegije nekaterih in se izpostavi v prid drugim, ki teh privilegijev nimajo, predvsem pa v prid bolnišnici zaradi nepotrebne izgube denarja, je stroka tiho, kljub jasnim podatkom iz sveta, ki govore v njegov prid. Politika se v takem primeru obnaša »racionalno«; ne želi posegati v vprašanja neupravičenih privilegijev velikega števila zaposlenih in raje odstrani tistega, ki želi stvari urediti.
Našteti primeri, ki ne nasprotujejo Ihanovim navedbam, prikazujejo le stanje z drugega zornega kota in kažejo na delovanje politike.
Naj povem jasno: pri nas je direktor v zdravstvu »odvisen« (to navajam v slabšalnem pomenu) tako od politike kot tudi od stroke. Če dela po svoji vesti, je nezaželen. Politika je na področju zdravstva izgubljena. Tudi v stroki mnogokrat niso v ospredju le strokovna vprašanja. Jasnih, dolgoročnih političnih in strokovnih usmeritev ni. Te se spreminjajo z vsako novo vlado! Direktor nima pooblastil za učinkovito vodenje zdravstvenega zavoda. Svet zavoda in njegovi člani kot tudi upravljavski organ nimajo nikakršne odgovornosti! Zato nam očitno ni usojeno imeti strokovnega, kadrovskega in finančno učinkovitega vodenja zdravstvenih zavodov.
***
prim. Janez Remškar , dr. med.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
