Tiskane izdaje
Kot kaže, prav vsi sovražijo Benjamina Netanjahuja. Skoraj tako kot njegovo vsiljivo ženo Saro.
Pred šestimi tedni je bil Netanjahu veliki zmagovalec. V nasprotju z vsemi napovedmi anket javnega mnenja mu je v zadnjem trenutku uspelo presenetljivo zmagati. Osvojil je 30 sedežev v 120-članskem knesetu in pustil Laburiste (ki so si nadeli oznako »Sionistični tabor«) daleč za sabo.
Dodatnih sedežev ni prevzel levici, ampak svojim najbližjim tekmecem, desničarskim strankam.
Kakorkoli že, zmaga je bila Netanjahujev osebni triumf. Postavil se je na vrh sveta. Ni puščal dvoma, da je gospodar in da bo stvari odločno urejal v skladu s svojimi željami.
Ta teden pa je bil kaznovan. Zadnji dan obdobja, ki mu je po zakonu dodeljen za sestavo nove vlade, je bil na robu obupa.
Star hebrejski pregovor pravi: »Kdo je junak? Tisti, ki sovražnika spreobrne v prijatelja.«
V tem smislu je Netanjahu anti-junak. Zelo je namreč nadarjen za to, da iz prijateljev naredi sovražnike. Sara mu je pri tem v veliko pomoč.
Winston Churchill je nekoč dejal, da je treba biti v trenutku zmage velikodušen. A velikodušnost ni Netanjahujeva izstopajoča vrlina. Jasno je dal vedeti, da je on in samo on gospodar.
Netanjahu je že takoj po volitvah sklenil, da bo nova vlada ozka koalicija ortodoksnih in desničarskih strank, ki se bo lahko obdržala dovolj dolgo, da se bo lotil stvari, ki jih hoče izvesti: ukinitev nesmiselnih dveh držav, kastracija vrhovnega sodišča, utišanje medijev in še mnogo drugih stvari.
Vse je bilo v najlepšem redu. Predsednik države je Netanjahuju dal mandat za sestavo nove vlade, koalicijska pogajanja so tekla gladko in obrisi nove koalicije so bili jasni: Likud, Stranka Tore ortodoksnih Aškenazov, stranka Šas ortodoksnih Orientalcev, nova stranka za reformo gospodarstva Mošeja Kahlona, nacionalistično-religiozna stranka Naftalija Bennetta in ultradesničarska stranka Avigdorja Liebermana. Skupaj udobna večina 67 sedežev v 120-članskem knesetu.
Voditelji strank za vzpostavitev koalicije ne potrebujejo medsebojne ljubezni, prav tako tudi ne medsebojne naklonjenosti. Toda kljub temu je malce neprijetno biti v vladi, kjer se ljudje med seboj sovražijo in prezirajo.
Prvi, ki je odvrgel bombo, je bil Avigdor Lieberman.
Liebermana mnogi nimajo za »pravega« Izraelca. Izgleda drugače, govori z zelo poudarjenim tujim naglasom in njegovi možgani delujejo drugače kot pri drugih ljudeh. Čeprav je prišel v Izrael že pred desetletji, ga imajo še vedno za »Rusa«. Pravzaprav pa izhaja iz sovjetske Moldavije.
Stalinu pripisujejo izrek, da je »maščevanje najbolje servirati hladno«. V četrtek, 48 ur pred iztekom časa, ki ga zakon zagotavlja za oblikovanje nove vlade, je Lieberman odvrgel bombo.
Zaradi Likuda je Lieberman na volitvah izgubil polovico svoje moči in dobil samo šest sedežev. Kljub temu mu je Netanjahu zagotovil, da bo lahko obdržal položaj zunanjega ministra. Takšno popuščanje je bilo ceneno, saj o vseh pomembnih stvareh glede zunanje politike odloča Netanjahu sam.
Nenadoma, brez kakršnega koli razloga, je Lieberman sklical tiskovno konferenco in naznanil, da se ne bo pridružil novi vladi.
Le zakaj, ko pa so bile vse Liebermanove osebne želje zadovoljene. Izgovor si je bilo treba zato izmisliti. Na primer, zahteval je, da bi bilo treba vse »teroriste« usmrtiti, čeprav temu nasprotujejo vse varnostne službe, ki pravilno ugotavljajo, da je iz ljudi delati mučenike slaba ideja. Lieberman hoče tudi poslati v zapor vse ortodoksne mlade ljudi, ki zavračajo služenje vojske, kar je nesmiselno pričakovati od vlade, kjer osrednjo vlogo igrajo ortodoksne stranke. In tako dalje.
Očitno je, da je bilo to dejanje maščevanje. Kaže, da se je Lieberman že na samem začetku pogajanj odločil za ta korak, a je to vse do zadnjega trenutka zadržal zase. Tako Netanjahu ni imel več časa, da spremeni sestavo vlade. Na primer s tem, da povabi v vlado Laburiste.
To maščevanje je bilo prav zares postreženo hladno.
Brez šestih poslancev Liebermanove stranke ima Netanjahu z 61 poslanci ravno zadostno podporo za izvolitev vlade v knesetu. Ravno dovolj.
Vlada s podporo 61 poslancev je neprestana nočna mora, ki je ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku.
V takšni situaciji ne more noben koalicijski poslanec potovati v tujino, saj bi lahko v vmesnem času opozicija nenadoma dala pobudo za glasovanje o zaupnici vladi. Za Izraelce je to hujše kot smrt. Edina rešitev je, da se koalicijski poslanec, ki potuje v Pariz, dogovori s poslancem opozicije, da potuje, na primer, v Las Vegas. Kot pravi pregovor, roka roko umije.
Toda Netanjahuja čaka še hujša dnevna in nočna mora. V koaliciji s podporo 61 poslancev je »vsak ničvrednež kralj«, kot pravi hebrejski pregovor. Vsakdo lahko namreč obstruira kateri koli vladni zakonski osnutek, dopusti, da je lahko sprejeta katera koli opozicijska pobuda in je ob katerem koli pomembnem glasovanju odsoten.
Vsak dan bo nova priložnost za raznorazna izsiljevanja. Netanjahu se bo prisiljen strinjati z vsako kaprico kateregakoli člana koalicije. Celo v grški mitologiji ni bilo takšnega mučenja.
Prva takšna kaprica se je pokazala že prvi dan po Liebermanovi bombi.
Bennett, ki takrat še ni podpisal koalicijskega sporazuma, se je znašel v poziciji, ko brez njegove podpore Netanjahujeva vlada ne bi bila mogoča. Glavo si je belil z vprašanjem, kako izkoristiti situacijo in dobiti več kakor mu je bilo obljubljeno, ob enem pa bi še ponižal Netanjahuja. Postavil je zahtevo, da Ajelet Šaked postane ministrica za pravosodje.
Šakedova je v tem sklicu kneseta lepotna kraljica. Kljub starosti 38 let je videti kot deklica. Tudi njeno ime je lepo: Ajelet pomeni gazela, Šaked pomeni mandelj.
Njena mati je bila levičarska učiteljica, njen v Iraku rojeni oče pa desničar, član Likudovega centralnega komiteja. Hči je šla po očetovih stopinjah.
Gazela z mandljevimi očmi se je najbolj izkazala v političnih dejavnostih, ki širijo sovraštvo: poudarjeno sovraštvo do Arabcev, desničarjev, homoseksualcev in beguncev iz tujine. Napisala je celo vrsto skrajnodesničarskih zakonskih osnutkov, med drugim odurnega, v katerem ima »judovski značaj« Izraela prednost pred demokracijo in ki bi pohodil vse temeljne zakone. Njeno hujskanje proti nemočnim beguncem iz Sudana in Eritreje, ki jim je uspelo priti v Izrael, je samo del njenih neutrudnih prizadevanj. Čeprav je druga na čelu fanatične verske stranke, pa sama sploh ni verna.
Njen odnos z Bennettom se je vzpostavil med delovanjem v Netanjahujevem političnem uradu, ko je bil ta vodja opozicije. Iz nekega razloga sta izzvala srd Sare, ki nikoli ne pozabi in ne odpušča. Mimogrede, isto se je zgodilo tudi Liebermanu, nekdanjemu vodji Netanjahujeve pisarne.
Prišel je torej čas plačila. Netanjahu je med pogajanji mučil Bennetta, da se je ta neprestano potil. Po Liebermanovem odhodu je Bennett izkoristil priložnost in za pristop h koaliciji postavil novo zahtevo: Šakedova mora biti ministrica za pravosodje.
Netanjahu, prikrajšan za kakršnokoli alternativo, je podlegel izsiljevanju. Na voljo je imel to možnost ali pa da ne bo sestavil vlade.
Gazela torej zdaj bedi nad vrhovnim sodiščem, ki ga sovraži. Izbrala bo naslednjega državnega tožilca (v Izraelu se imenuje »pravni svetovalec«) in namestila svoje ljudi v komisijo, ki imenuje sodnike. V njeni oskrbi bo tudi ministrska komisija, ki odloča o tem, kateri vladni osnutek bo šel v razpravo v kneset in kateri ne.
Nič kaj spodbudne razmere za edino demokracijo na Bližnjem vzhodu.
Netanjahu je preveč izkušen, da se ne bi zavedal, da na dolgi rok ne more vladati tako majavi koaliciji. V bližnji prihodnosti bo potreboval vsaj še enega partnerja. Toda kje ga najti?
Arabska stranka nikakor ne pride v poštev. Prav tako ne Meretz. Pa tudi stranka Jairja Lapida ne, preprosto zato, ker ortodoksni nočejo biti skupaj z njim v vladi. Preostanejo samo še Laburisti (Sionistični tabor).
Odkrito rečeno, prepričan sem, da bi Jicak Herzog priložnost navdušeno sprejel. Do zdaj pa bi lahko že spoznal, da ni junak, ki bi popeljal svojo stranko na oblast. Nima ne Apolove postave ne Netanjahujevega jezika. Nikoli ni prišel na kakršnokoli izvirno idejo in ni vodil odmevnega protesta.
Še več, laburisti se v opoziciji niso nikoli izkazali. Stranka je bila pred in po ustanovitvi Izraela 45 zaporednih let na oblasti. Kot opozicijska stranka pa je patetična. Prav tako je patetičen »Buji« Herzog.
Za Herzoga bi bilo idealno, če bi se po nekaj mesecih pridružil Netanjahujevi vladi. Izgovorov nikoli ne zmanjka. Vsaj enkrat na mesec smo priča nevarnosti, ki zahteva nacionalno enotnost. Mala vojna, težave z ZN in podobno. (Čeprav pa je dal John Kerry ta teden za izraelsko televizijo intervju, ki je izpadel kot mojstrovina klečeplaznega omalovaževanja samega sebe.)
Pridobitev Herzoga pa ne bo šla zlahka. Laburisti niso monolitno telo. Mnogi njeni funkcionarji Herzoga ne cenijo, imajo Bennetta za fašista in Netanjahuja za kroničnega lažnivca in goljufa. Toda čari vlade so močni, ministrski stoli pa tako udobni.
Grem stavit, da bo Netanjahu, veliki mojster preživetja, tudi tokrat preživel.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
