Tiskane izdaje
Zame je Francija dežela svobode.
Ko sem bil star deset let, sem na poti proti Palestini z družino pobegnil iz nacistične Nemčije v Francijo. Skrbelo nas je, da nas bodo na meji pridržali. Ko je naš vlak prečkal Ren in smo pustil za sabo Nemčijo ter prispeli v Francijo, sem si globoko oddahnil. Iz tiranije v svobodo, iz pekla v raj.
Tega občutka nisem nikoli pozabil. Začutil sem ga vsakič, ko sem obiskal Francijo.
Spet sem ga začutil ta teden, ko sem si na televiziji ogledal »raziskovalno poročilo« o »antisemitizmu v Franciji«. Vse skupaj je bila kopica propagandnega nesmisla.
»Antisemitizem v Franciji« je trenutno najbolj vroča tema v Izraelu. V kampanjo je vložen velik propagandni napor. Njen namen je napeljati francoske Jude na to, da se odselijo v Izrael oziroma da »izvedejo alijah« (obupno popačenje hebrejščine).
»Raziskovalno poročilo« navaja, da so Judje v Franciji v hudi nevarnosti. Vsak trenutek se jim lahko zgodi drugi holokavst. Na ulici jih napadajo in v javnosti si ne upajo nositi kipe. Za blagor svojih otrok morajo oditi v Izrael. Hitro. Takoj!
Ko sem začel malo bolj natančno spremljati zgodbo na televiziji, sem opazil nekaj nenavadnega. Skoraj vsi moški Judje, ki so bili intervjuvani, so nosili kipe. Čudno. Zelo redko sem srečal francoskega juda, ki bi nosil kipo.
Potem pa sem opazil še eno posebnost: vsi intervjuvani Judje so imeli severnoafriški videz oziroma natančneje, alžirski videz.
Pa še to: vse nasilne incidente, omenjene v oddaji, so povzročili muslimani. Zgodili pa se niso na Elizejskih poljanah, ampak v predmestjih, kjer živijo revni severnoafriški muslimani, natlačeni skupaj z revnimi severnoafriškimi Judi.
Zakaj se dogajajo ti incidenti? Zakaj tam? Le kaj imajo opraviti s francoskim antisemitizmom?
Ko slišim govorjenje o »francoskem antisemitizmu«, si v mislih predstavljam dolgoletno tradicijo nenaklonjenosti krščanske Francije proti Judom. Tudi po francoski revoluciji, ki je osvobodila tudi Jude, je bilo v Franciji veliko antisemitizma. V spomin si je treba priklicati zgolj afero Dreyfus ob koncu 19. stoletja, ko je bil judovski oficir v francoski vojski po krivem obtožen, da je nemški vohun, in so ga poslali na Hudičev otok v Francoski Gvajani. Množice Francozov so korakale po Elizejskih poljanah in vpile: »Smrt Judom!« Eden od opazovalcev dogajanja je bil Theodor Herzl, novinar z Dunaja, ki je na podlagi tega sklenil, da morajo vsi Judje zapustiti Evropo in ustanoviti svojo državo v Palestini. Rodil se je sionizem.
Tovrstni krščanski antisemitizem, ki izvira (o tem sem prepričan) iz novozavezne zgodbe o Jezusovi smrti, je bil v Franciji vedno prisoten, kakor tudi v večini drugih krščanskih dežel. Po holokavstu je postal obroben pojav. Prepričan sem, da tudi v Franciji.
Sovraštvo med muslimani in Judi, ki se odigrava v pariških predmestjih, je nekaj popolnoma drugačnega in nima opravka z antisemitizmom. Pač, na obeh straneh so Semiti.
Začelo se je dolgo nazaj v Alžiriji. Francozi so zasedli deželo in se v velikem številu tam naselili. Za tem so storili nekaj premetenega. Lokalnim Judom so podelili francosko državljanstvo, ne pa tudi muslimanom, ki so tvorili ogromno večino. Kot bi rekli stari Rimljani: »Divide et impera.«
Ko je leta 1954 izbruhnila alžirska vojna za neodvisnost, so se Judje, kot ponosni francoski državljani, postavili na stran zatiralcev proti zatiranim.
Še več. Ko so se začeli v francoski vojski kazati znaki, da hočejo oditi, so naseljenci ustanovili podtalno vojaško organizacijo OAS, ki je terorizirala muslimane. Vpleteni so bili tudi lokalni Judje. Francoski naseljenci so se postopoma začeli vračati v Francijo, medtem ko so Judje ostali. Tako je postal OAS skoraj v celoti judovska organizacija.
Sam sem bil na neki način vpleten. Alžirsko osvobodilno organizacijo (FLN), ki je menila, da je zmaga blizu, je zelo skrbelo, da bi Judje utegnili zapustiti Alžirijo. V alžirskem gospodarskem in intelektualnem življenju so imeli namreč veliko vlogo. Voditelji FLN so se bali, da bi bil judovski eksodus za novonastalo državo velika izguba.
Name so se obrnili s prošnjo, da bi v Izraelu ustanovil organizacijo za podporo alžirski samostojnosti. Ko sem ustanovil Izraelski svet za alžirsko samostojnost, so nas prosili, da bi objavljali material v hebrejščini. Prevajali so ga v francoščino in ga razdeljevali med Jude.
Brez uspeha. Na koncu je Charles de Gaulle določil datum umika francoske vojske in več kot milijon francoskih naseljencev je skoraj čez noč pobegnilo v Francijo, med njimi skoraj vsi Judje.
Alžirski Judje niso šli v Izrael. Preveč dobro so bili integrirani v francosko kulturo. Maroški in tunizijski Judje pa so se razcepili: izobraženci so odšli v Francijo, vsi drugi pa so prišli sem.
Kar se dogaja zdaj, je nadaljevanje alžirskega konflikta na francoskih tleh. Sovraštvo, ki je nekoč vladalo ulicam Alžira in Orana, se zdaj dogaja na ulicah Pariza in Marseilla.
Tragično? Da. Žalostno? Prav gotovo. Antisemitizem? Prav gotovo ne. Nobenega opravka nima s staro evropsko pogubo.
Da bi dobili pravo sliko dogajanja, bi morali primerjati število dejanj muslimanskega nasilja proti Judom v Franciji s številom nasilnih dejanj francoskih kristjanov nad muslimani.
Te statistike nimam. Verjetno zato, ker Francija vztraja pri tem, da med Francozi in Francozinjami vseh barv, ver in ras ni razlik.
Bi bil pa pripravljen staviti, da protimuslimanski incidenti številčno prekašajo protijudovske incidente.
Francoski neofašizem, katerega vodi zelo sposobna Marine Le Pen, je popolnoma osredotočen na sovraštvo do muslimanov, medtem ko naredi vse mogoče, da bi se prikupil Judom. Nekateri Judje so celo aktivni v njeni stranki. Občuduje nas in nas ima rada. Iz stranke je vrgla celo lastnega očeta, saj se ni mogel zadržati in je izustil besede, ki odsevajo že preseženi antisemitizem.
Od kod torej izvira trenutni strah pred francoskim antisemitizmom?
Ah, za to je mnogo koristnih razlogov.
Sionizem in antisemitizem sta v osnovi dvojčka. Moderni evropski antisemitizem je ustvaril moderni sionizem. Kot sem že omenil, je Herzl postal sionist, ko je opazoval (francoske) antisemite. Moja družina je odšla v Palestino zaradi (nemškega) antisemitizma, prav tako večina izraelskih Judov.
Lahko bi rekli, da v primeru, da antisemitizem ne bi obstajal, bi si ga morali sionisti izmisliti.
Po sionistični ideologiji je država Izrael pribežališče za preganjane Jude. Kadarkoli so Judje v svetu v stiski, jih rešimo in pripeljemo sem. (Ne glede na to, da je Izrael za Jude morda najmanj varno področje na svetu.)
Ko je antisemitizem prešibak, da bi opravljal svoje delo, mu moramo pomagati. Tako kot v Iraku leta 1952. V sinagoge smo nastavljali bombe, da bi Jude spodbudili k odhodu v Izrael.
Kot kaže, trenutno primanjkuje antisemitizma. Ruski Judje ne prihajajo več, ameriški pa tudi ne. Zaradi tega mora Francija zapolniti vrzel.
Na voljo pa je tudi bolj cinična razlaga. Izrael je za preselitev Judov v državo ustvaril zapleten sistem. Na izraelskih veleposlaništvih so migracijski uradniki. Imamo tudi Judovsko agencijo, svetovno organizacijo, ki se večinoma posveča temu, da pripelje Jude v Izrael. Le kaj se bo zgodilo z vso množico odposlancev, organizatorjev, birokratov, političnih izbrancev in podobnimi, če ne bo več nobenega Juda, ki bi si želel priti sem in ob svojem prihodu poljubiti zemljo.
Na njihovo srečo je tu »val antisemitizma« v Franciji in vsi so zelo zaposleni. Politiki pripravljajo govore in novinarji pripravljajo »raziskovalne« serije. Sionistična duša je vzburkana, sionizem pa v polnem razmahu. Prihajajo letala, polna Judov s kipami na glavah. Aleluja!
Kaj se zgodi z vsemi temi migranti, ko »izvedejo alijah« in pridejo sem?
Dobro vprašanje. Nekaj birokratov je zadolženih, da se z njimi ukvarjajo. Imamo ministrstvo, ki se v celoti posveča »vsrkanju migrantov«. (Menda je za politike to najmanj zaželena pozicija in se tu parkirajo do takrat, ko se pokaže kaj boljšega.)
Ko pa so migranti enkrat tukaj, izgubijo goreči sionisti zanimanje zanje. Skoraj vsi, ki so se od ustanovitve države naprej priselili iz islamskih držav, se pritožujejo, da so diskriminirani. Tako oni kakor njihovi potomci.
Problem se je znašel v središču živahne debate. Komisija, ki jo vodi slepi orientalski pesnik, je pred kratkim predstavila obsežno poročilo. Zahtevajo, da bi morale biti na podlagi enakopravnosti z Judi evropskega porekla zgodovinske knjige na novo napisane. V njih bi moral biti tudi prostor za orientalske judovske politike, rabine, umetnike in pisatelje.
Poluradne ocene kažejo, da se bo okoli 30 odstotkov »francoskih« migrantov sčasoma vrnilo v Francijo. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega.
Toda 70 odstotkov jih bo ostalo in to je čisti dobiček. Bienvenue, mes amis!
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
