Tiskane izdaje
Zadnjič sem spet slišal za nekoga, znanca in sposobnega posameznika mlajše generacije, da se je izselil in zapustil državo. Zdravnik, specialist, ki se je izšolal v domovini, ki pa mu ni omogočila okolja, v katerem bi se lahko poklicno razvijal. V tujino je odšel na informativni pogovor, verjetno ne povsem prepričan in pomirjen z odločitvijo dokončnega odhoda. Tam so ga sprejeli z odprtimi rokami. V pogovorih med prijatelji je v zadnjih letih pogosto nanesla beseda na delo v tujini. Takrat smo o tem velikokrat le govorili, danes pa pogosto slišim, da jih je vedno več, ki so res odšli. Z iskanjem izkušenj v tujini ni nič narobe, sploh če se pridobljeno znanje vrne domov, a odhod iz nuje pomeni, da bo znanje za Slovenijo izgubljeno.
Generacija naših starih staršev je znala potožiti, da jih je vojna prikrajšala za odraščanje, izobraževanje in mladost. Štiri leta izrednih razmer so za sabo pustila vrzel, ki so jo uspela zapolniti šele desetletja blaginje. Kakšne posledice bodo tako pustila desetletja, v katerih mladi ne dobijo priložnosti za zaposlitev, pridobivanje izkušenj in referenc? Kakšna bo v prihodnosti družba več kot štirideset let starih pripravnikov?
Pred petindvajsetimi leti smo Slovenijo razglasili za samostojno. Takrat nam je bilo rečeno, da smo v tranziciji in da bomo s skupnimi močmi prišli med razvite države. Znali smo stopiti skupaj, s sanjami v nov dan. Ko spremljam razmišljanja državljanov ob obletnici samostojnosti, se mi zdi, da državo pogosto enačimo s politiko, prej kot zadovoljstvo je prisotno razočaranje. Kje se je torej zataknilo? Kje je zastal uspešen projekt slovenske države?
Spremembe
Mlade od njihovih staršev loči velik medgeneracijski prepad. Na eni strani je generacija staršev, za katere se zdi, da imajo vse. Na drugi strani stoji nova generacija, ki pa ima z ozirom na predhodnike premalo. Tu lahko človek dela ure in ure, z odličnostjo opravi vse, kar so mu med odraščanjem povedali, da je treba narediti za uspeh, pa si z lastnim delom, brez pomoči staršev, in s privarčevanim praviloma skoraj ne more kupiti stanovanja. Prekarnost je postala vsakdanja beseda. Zdi se, da v resnici država, banke in zavarovalnice obstajajo le za tisto prvo stran prepada. Mladim ostajajo le sanje iskalcev zlata – odkriti, izmisliti si nekaj, kar bi ljudje kupovali. Na drugi strani prepada temu pravijo podjetništvo, sreči zlatokopa pa prava ideja. Vendar ni kar samo po sebi umevno, da bodo vsi odkrili podjetnika v sebi.
Današnji čas zaznamuje negotovost posameznika, ki v socialni državi ne najde zagotovil za prihodnost. Strah je znanilec razdiralnih procesov, ki ukinjajo razmeroma udobno življenje, vsaj v našem delu sveta. Če smo nekoč upali, da globalizacija pomeni modernizacijo, izmenjavo znanj in krepitev humanističnih vrednot po vsem planetu, imamo danes dokaze, da se dogaja ravno nasprotno. Za četrto industrijsko revolucijo napovedujejo še večje ukinjanje poklicev in delovnih mest. Danes marsikatero internetno podjetje z le nekaj desetimi zaposlenimi obvladuje takšen kapital kot multinacionalka, ki je v preteklosti zagotavljala plače za desettisoče in njihove družine. Posameznik lahko v Evropi brez meja in svetu hitrih povezav uveljavi spremembo na osebni ravni: poišče službo v tujini, se odseli iz države ali celo zamenja kontinent. Pa vendar, ali resnično lahko ubežimo realnosti globalnega ekonomizma?
Kaj lahko država naredi za nas?
Med politiki je še kar priljubljena Kennedyjeva misel, naj se nehamo spraševati, kaj lahko država naredi namesto nas, naj raje pomislimo, kaj lahko za državo storimo sami. Od trenutka spregovorjenih besed se je svet spremenil, prešel je od manualnega k digitalnemu: trud se ne meri več v številu obrnjenih lopat, prekopanih cest, pretipkanih strani ali udarniških akcij. Državljani približno polovico dohodka odmerimo državi in s tem prispevamo precej. Zato spremembe zaupamo v roke državi, ker je to še edina približno delujoča skupnost, v kateri se partikularni interes prilagaja potrebam skupnosti. Pri zaupanju pa ne gre več le za slepo domoljubje in naivnost. Gre za upanje v uveljavitev sprememb na miren in konsenzualen način.
V zadnjih petindvajsetih letih smo državljani ubranili državo pred vojaško agresijo, sanirali propadle banke in podjetja. Zdaj je čas za aktivne državljane, ki ne mislijo, da je dovolj le, da zgrabijo za puško in lopato, temveč znajo od države tudi zahtevati. V prihodnosti bi moral aktivni državljan pričakovati sodobno, inovativno in ambiciozno državno upravo, v kateri bodo vodilni kadri javnih služb sposobni vizionarji, ki bodo zaposlovali in spodbujali mlade, ki so pripravljeni narediti več. Super bi bilo tudi, da ne bi delovala na podlagi osebnih poznanstev, negativne selekcije in političnega pedigreja.
Država, ki jo sprejemamo
Obvezno služenje vojaškega roka, obešanje zastave na drog, prepevanje domoljubnih pesmi in navijanje na stadionu v tem stoletju ne more biti edini znak domoljubja. Slednje izhaja tudi iz ravnanja države, ki najboljšim študentom ne obdavčuje štipendij, ampak jih podeljuje. Vsakodnevni odnos države do državljana se odraža v prijazni in sodobni uporabniški izkušnji: v centralnem dostopu do podatkov, uradnih postopkov, zdravstvenih izvidov, ki ga zadevajo osebno in kot davkoplačevalca. Neskončno zapletene obrazce bi bilo mogoče že zdavnaj posodobiti. Lahko kar tako sprejmemo informacijski srednji vek, v katerem nam, denimo, pri dežurnem zobozdravniku izvid napišejo kar na listek, ker so informacijski sistemi v zdravstvu med seboj še vedno nekompatibilni?
Domoljublje se krepi tudi v pripravljenosti države, da na transparenten in enostaven način prikaže svojim delničarjem, torej davkoplačevalcem, kako je bil porabljen njihov denar. Verjamem, da imamo v tej državi precej strokovnjakov, ki so sposobni pripraviti natančen izpis podatkov in vem, da imamo nekaj strokovnjakov, ki jih lahko vizualizirajo. Transparentnost je zaupanje in sporočilo enakovredne obravnave posameznika v skupnosti.
Domoljubna je navsezadnje tudi aktivna politika, ki obdrži mlade, ki si ne želijo v tujino, doma. Takšne države mlajše generacije ne bodo dojemale kot nekaj preživetega in nečesa, s čimer se ni vredno ukvarjati. Država prihodnosti mora delovati kot najbolj napredno in razvojno usmerjeno podjetje. Slovenija prihodnosti naj odločno sledi uresničevanju zaveze nenehnega iskanja dodane vrednosti in krepitvi kulture odličnosti na vseh področjih. Želim si, da bo prišel čas, ko državljani ne bomo razmišljali o tem, da državi dajemo preveč, za svoj prispevek pa dobimo premalo. Takrat bomo lahko praznovali naslednjo petindvajsetletnico.
Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij
Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
***
V prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
