Tiskane izdaje
Ana je stara 37 let. Opravlja pisarniško delo, pogodbo ji podaljšujejo na nekaj mesecev. Domov prihaja pozno, največkrat po desetih urah na delovnem mestu. Vsak dan se počuti preobremenjeno, pogosto jo boli glava, občutek ima, da ne zmore več. Zvečer premleva, kako bi lahko delo opravila drugače, v mislih že načrtuje opravila za naslednji dan. Včasih jo mučijo občutki krivde, ker se ne zna bolje postaviti zase in zavrniti dodatnih nalog. Dvomi o svojih sposobnostih, skrbi jo, kaj si o njej mislijo nadrejeni. Zdi se ji, da je njeno življenje en velik stres in neskončen seznam opravil. Želi si spremembe, najti pot ven iz začaranega kroga stresa, izčrpanosti in nezadovoljstva.
Ana je le ena od nekaj več kot četrtine Slovencev, ki stres doživljajo zelo pogosto in imajo težave s spoprijemanjem z njim. Spada v najbolj ogrožen del populacije – delovno aktivne, pri katerih je ključni vir stresa prav prevelika obremenitev na delovnem mestu. V primerjavi s povprečjem EU27 v Sloveniji delamo več, smo bolj pod stresom, manj zadovoljni z delovnimi razmerami, doživljamo večjo zaposlitveno negotovost in gremo pogosteje na delo tudi bolni. Skoraj polovica zaposlenih je splošno utrujenih.
Naučimo se izstopiti
Doživljanje stresa je naš prirojeni odziv na različne dražljaje, ki prihajajo iz našega okolja ali telesa in jih dojamemo kot ogrožajoče. V nas sprožijo odziv, ki je povsem avtonomna reakcija našega organizma, poteka na telesni, čustveni in miselni ravni. Pripravi nas na akcijo in omogoči, da se takoj spopademo z nastalimi razmerami. Medtem ko se je človek v pradavnini spopadal z divjimi zvermi in bežal pred ogrožajočimi vremenskimi pojavi, nas danes ogrožajo bolj banalni stresorji, ki pa so številnejši in velikokrat nepoznani, zato se pogosteje sprašujemo, ali bomo zmogli, kar vodi k občutku splošne utrujenosti, izčrpanosti in občutkom praznine.
Kako se je stresa lotila Ana?
Ana se je odločila za razvijanje čuječnosti (mindfulness). Čuječnost je pri nas novost, glede na izsledke raziskav v zadnjih tridesetih letih pa je razglašena za eno najučinkovitejših preventivnih strategij na področju duševnega zdravja. Gre za življenjski pristop, ki pomeni razvijanje nepresojajočega, sprejemajočega odnosa do lastnega notranjega doživljanja – stanja, kjer smo polno prisotni, tukaj in zdaj. Biti čuječen pomeni biti v polnem stiku s seboj in svetom, ne da bi presojali o dobrem in slabem, ne da bi se poskušali čemurkoli izogniti ali pobegniti, ne da bi poskušali svoje doživljanje spreminjati. Čuječnost nam omogoča krepitev zavedanja subjektivnosti svojih misli, čustev in telesnih zaznav ter dejstva, da so vsa občutenja v življenju prehodna in minejo. Tako tudi prepoznamo svoje negativne vzorce mišljenja in čustvovanja, še preden nas potegnejo v vrtinec negativnega razpoloženja, in tako prevzamemo nadzor nad svojim življenjem. Naučimo se izstopiti iz ustaljenih, naučenih in pogosto škodljivih vzorcev, bolje se zavedamo, kaj se v tem trenutku zares dogaja, in izberemo vedenje, ki je najprimernejše. Omogoči nam, da uporabljamo različne spretnosti za prepoznavo zgodnjih znakov težav in spoprijemanje z njimi.
Po raziskavah so najpomembnejši učinki čuječnosti: boljša pozornost, jasnost misli, miselna fleksibilnost, zmanjšano doživljanje stresa, boljše spoprijemanje z njim, manjša čustvena reaktivnost, možnost spreminjanja našega odziva, manjše doživljanje tesnobnosti in depresivnosti, boljši imunski odziv, stabilna občutja notranjega miru.
Ana se je spoprijemanja s tegobami vsakdanjega življenja naučila z razvijanjem zavedanja, učenjem usmerjanja pozornosti na doživljanje v trenutku, namenoma, z odprtostjo, radovednostjo, prijaznostjo in brez presoje o dobrem ali slabem. S čuječnostnimi meditacijami, ki so ključno sredstvo razvijanja čuječnosti, se je naučila opažati svoje misli, čustva in telesne občutke ter njihovo medsebojno povezanost. Spoznala je, da so misli in čustva le dogodki v naši glavi, ki so omejenega trajanja in s katerimi se nam ni treba poistovetiti. Naučila se je ostajati v trenutku, ne da bi premlevala o preteklosti in se izgubljala v načrtih za prihodnost.
Nekega dne že tako preobremenjena Ana dobi še dodatni dve delovni nalogi. Namesto da bi se avtomatsko vdala stresni reakciji, si vzame nekaj minut zase, se osredotoči na svoje misli, čustva in telesno počutje. Opazi svoje misli: »Oh, že spet. Tega ne bom zmogla!« Zaveda se tudi svojih čustev: mešanice strahu, dvoma o sebi in svojih sposobnostih, jeze na svoje nadrejene, naveličanosti nad ujetostjo v takšnem življenjskem položaju. Najraje bi zakričala nad svojim nadrejenim, potem pa zbežala ven. V telesu opazi napetost v mišicah, zakrčenost v predelu želodca, pospešen srčni utrip, boleča ramena, splošno telesno utrujenost. Ana ne poskuša ustaviti svojega doživljanja, ne poskuša se izogniti situaciji ali se preusmeriti k optimizmu, temveč doživljanje v sebi opazuje z odprtostjo in sprejemanjem. S tem, ko svoje doživljanje sprejme, se začne bolje počutiti. Naše misli, čustva in telo nam namreč vedno nekaj sporočajo. S tem, ko odrivamo neprijetno, pa se to le krepi in vedno znova vrača.
Vsak dan in vse življenje
Ana se zaveda, da je njeno doživljanje odziv na prevelike zahteve delovnega mesta. Ve tudi, da ima možnost izbrati, kako bo odreagirala na svoje doživljanje. Zaveda se, da ni življenjsko ogrožena. Odzove se umirjeno. Zastavi si cilj, da bo delo opravila po svojih najboljših močeh, vendar bo pri tem spoštovala tudi svoje meje. Če vsega ne bo zmogla, bo tudi to v redu. Odloči se, da ne bo le pestovala slabih občutkov v sebi in premlevala o tem, temveč bo odšla do svojega nadrejenega in se pogovorila o obsegu svojega dela in pričakovanjih, ki jih ima nadrejeni od nje.
Čuječnost se pomembno razlikuje od strategij spoprijemanja s stresom, ki so večinoma usmerjene v odpravljanje njegovih posledic. Ne pomeni hitre rešitve. Čuječnost razvijamo vsak dan in vse življenje, s stalnim ustvarjanjem stika s seboj.
Ani razvijanje čuječnosti prinaša nova spoznanja o sebi: kaj jo veseli, kaj jo razveseljuje in kaj ji povzroča skrb, žalost ali jezo. Raziskuje, kje so meje njenega telesa, kaj je zanjo prijetno, in s prijaznim odnosom tudi bolje poskrbi zase. S tem, ko si prizadeva za usmerjeno pozornost na svoje doživljanje, namenoma, z odprtostjo in radovednostjo, zaznava drobne malenkosti, zaradi katerih se počuti prijetno in zaradi katerih ugotavlja, da je njeno življenje pravzaprav zelo polno, svet pa barvit in vsak dan drugačen. Po nekaj mesecih čuti notranji mir, ki ni odvisen od življenjskih dogodkov. Uči se biti s tem, kar je.
Zaradi svojih številnih pozitivnih učinkov je v zadnjem času priljubljeno tudi uvajanje čuječnosti v delovne organizacije, predvsem z namenom zmanjševanja negativnih učinkov stresa in izgorelosti, ki ju doživljajo zaposleni na delovnem mestu, izboljšanja počutja in učinkovitosti na delovnem mestu. V tujini je že nekaj let prisotno, sploh v večjih podjetjih, kot je na primer Google. Boljša pozornost, manjše doživljanje stresa, doživljanje pozitivnih čustev pri zaposlenih, pozitivna organizacijska klima, manj bolniških odsotnosti ter poškodb pri delu so nekateri od zaželenih učinkov, vendar čuječnost ni »zdravilo« za nezdrave razmere v delovnih organizacijah: za preobremenjene posameznike, ki delajo preveč ur, za nejasno določene vloge, neustrezno razporejanje dela in vsakodnevne negotove razmere, ki jih delovno okolje ustvarja.
Čuječnosti se je mogoče naučiti na večtedenskih skupinskih tečajih, kjer jo udeleženci razvijajo postopoma s spoznavanjem različnih tehnik. NIJZ je letos pripravil priročnik v elektronski obliki Duševno zdravje na delovnem mestu, ki nakazuje izhodišča za preprečevanje in spoprijemanje s stresom in depresijo, ki sta najpogostejši težavi. Del priročnika predstavljajo tudi krajše vaje, ki temeljijo na čuječnosti.
mag. Maja Bajt
Nacionalni inštitut za javno zdravje
Prispevek je mnenje avtorice
