Drobižarska obravnava varstva okolja

Zelena retorika še ne pomeni, da v Sloveniji vemo, v kakšnem prostoru želimo živeti. Prizadevanja za varstvo okolja in narave v javni razpravi ostajajo brez podpore politikov in strokovnih agencij.

Objavljeno
16. september 2013 23.46
Notranjsko kraško Planinsko polje.V Planini. 15.4.2013
Jerneja Penca
Jerneja Penca
Identiteta Slovenije je razpeta med zunanjo podobo, ki gradi na simbolih neokrnjene narave in prevladujočim načinom razmišljanja ter odločanja v okoljskih zadevah, ki ukrepe za varstvo okolja zaznavajo kot oviro želenemu napredku. Ta razdvojenost izkazuje problematičnost, s katero se naša družba umešča v svojo okolico (nacionalno in globalno) ter zavira Slovenijo pred oblikovanjem v odgovorno in ambiciozno državo.

Razdvojenost

Kultno oglasno sporočilo Slovenija, moja dežela iz časov pred osamosvojitvijo države pripoveduje o naravnih lepotah dežele in ljudeh, ki so zaradi tega slovesa nanjo ponosni. Prenova izvornega oglasa ob dvajseti obletnici naše države ohranja enako sporočilo. Turistična razpoznavnost in ponudba »dežele na sončni strani Alp« še vedno skoraj v celoti temeljita na naravni in kulturni dediščini: Slovenija naj bi bila »zeleno oazo« Evrope. Država se tudi sicer rada ponaša z dejstvi, da ima eno najvišjih stopenj biotske in krajinske raznovrstnosti v Evropi, skoraj dvetretjinsko pogozdenost in nadpovprečno bogastvo vodnih virov. Na povezanosti z naravo temelji tudi večina prostočasnih dejavnosti pregovorno dinamičnih Slovencev. Kar osemdeset odstotkov državljanov naj bi se izrazilo, da je zaščita okolja zanje »zelo pomembna«.

A okoljski trendi in ocene stanja okolja ter javne razprave ne slikajo države, ki ji naravno okolje veliko pomeni. V multitudah »nacionalnega interesa« okolja zagotovo ne najdemo, skoraj se ga ne omenja niti kot področja državne politike. Čeprav so prvo demokratično izvoljeno vlado Slovenije sestavljali tudi predstavniki Zelenih, podobnih zastopnikov v sestavah parlamenta že dolgo ni. O obstoju samostojne vrednote varstva okolja, ki ne bi potrebovala dodatnega utemeljevanja o njeni koristnosti, v sodobni Sloveniji težko govorimo.

Razprave o slabem poslovnem okolju, ki duši vsak poskus inovativnosti, podjetništva in razvoja, pogosto portretirajo vlagatelje – ustvarjalne posameznike – kot žrtve prav zahtev varstva okolja. Okoljski predpisi se opisujejo kot birokratski, dolgotrajni in nečloveški ter so ovira za uspešne projekte in želeni razvoj. Pravila, ki zadevajo zaščitena območja, so za skupnosti in posameznike posebna kazen, strah in nevarnost: denimo, župan občine ob edinem nacionalnem parku je tožil, da je ta eno samo omejevanje pri razvoju, neki drug župan pa je trdil, da območje Nature 2000 vodi v zatiranje in »deindustrializacijo«. V javnosti se o marsikaterem okoljskem postopku ne razmišlja kot o vsebinskem instrumentu varstva okolja, ampak kot o pravici do posega.

Značilno za Slovenijo je tudi slabo izvajanje okoljskih pravnih predpisov, skupaj s pomanjkljivim nadzorom in podhranjenostjo inšpekcijskih služb. Politična volja pač ne podpira zavzetega lotevanja odprtih okoljskih problemov. Zamudno odzivanje ali pasivna vloga pristojnih služb pa le še krepijo apatičnost glede kršitev in pomagajo k njihovi družbeni sprejemljivosti. V začetih postopkih (ali celo dobljenih tožbah), ki jih je evropska komisija zaradi neizpolnitve obveznosti sprožila proti Sloveniji, državni organi javnosti sploh (več) ne pojasnjujejo razlogov za kršitve, na opozorila nacionalnih organov nadzora pa so sploh še bolj imuni.

Izrazi posameznikov ali skupin, ki jim okolje pomeni vrednoto, so pogosto zaničevani. Nekdanji minister je zahteve naravovarstvenikov v nekem primeru javno okrcal za »neumne razlage«. V medijih se pojavljajo slabšalno (vemo za »ptičarje«?). Le borci v najbolj očitnih primerih kršenja osnovne človekove pravice do zdravja in življenja (npr. Zasavje, Celjska kotlina) se morda izognejo podobnim vzdevkom. Prizadevanja za varstvo okolja in narave v javni razpravi ostajajo brez podpore politikov in strokovnih agencij.

Če se o okolju že razmišlja ustvarjalno, je njegova vloga navadno omejena na priložnost za neki drug cilj – gospodarsko dejavnost, varnost ali zdravje. A vendar še takrat premisleki ne segajo dlje kot do posplošenih ocen, da okolje pomeni neko neizkoriščeno možnost. Konkretno, kakšno vlogo nameniti okolju, denimo v odnosu do gospodarstva na državni ravni, pa sploh ni jasno.

Na kratko, varstvo okolja kot odsev odgovornosti do prihodnjih generacij in nečloveških bitij in kot orodje gospodarskega razvoja ali kot želja živečih generacij nikoli ni postalo vrednota ali usmeritev na ravni državne politike.

Pozabljene vloge okolja

S predstavljenim odnosom do (varstva) okolja je več težav. Utrjuje podobo malovredne kategorije, ki pa ne ustreza naslednjim dejstvom:

● Varstvo okolja je veljavna pravna norma, ki izhaja iz številnih mednarodnih in nacionalnih pravnih virov, in je enakovredna številnim drugim ciljem. Napačno je zakoreninjeno razmišljanje o nekakšnem večstopenjskem pravnem sistemu, v katerem določene pravne norme veljajo za drugorazredne; med temi manjvrednimi pa so pogosto ravno pravila, ki zadevajo okolje. Po ustavnem pravu EU so »visoka raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja« ter »trajnostni razvoj« uvrščeni med same cilje delovanja EU, trajnostni razvoj pa je tudi neposredno temeljno ustavno načelo EU, ki mora usmerjati vse politike na vseh ravneh delovanja. Zaznavanje nekakšnega »manj zavezujočega prava« je morda razložljivo z nepoznavanjem vsebine prava varstva okolja, a je nedopustno.

● Pri varstvu okolja gre za vrednoto demokracije. Tudi zunaj pravnih obveznosti pomeni varstvo okolja interes določene skupine ljudi, ki ima legitimno pravico do njegovega uveljavljanja. Zaničevanje zagovornikov varstva narave pa pri nas ni redko in je še posebej skrb zbujajoče, kadar v njem sodelujejo politične elite in kadar se sporazumevanje preliva v nestrpno in izključevalno retoriko. Zrela demokracija bi argumente varuhov okolja morala vključiti v postopek odločanja o določenem problemu; ta pa bi moral temeljiti na razjasnjevanju in ne prepričevanju.

● Okolje nam predstavlja priložnost za razvoj in oblikovanje identitete. V zadnjem času je slišati o odličnem izhodišču za strateško usmeritev Slovenije, ki bi temeljila na trajnostnem izkoriščanju naravnih virov. V procesu priprave razvojne perspektive 2014‒2020 skupina nevladnih organizacij Sloveniji predlaga »zeleni razvojni preboj« s sedmimi konkretnimi usmeritvami. Skupno tem je, da priložnosti za gospodarski razvoj črpajo neposredno iz naravnih virov, hkrati pa jim obljubljajo večjo zaščito, kot so je deležni v trenutnem ekonomskem modelu. Tako bi varstvo okolja postalo pomemben element v nacionalnem snovanju gospodarske strategije.

Vendar je o okolju smiselno razmišljati tudi onkraj pragmatizma, ki označuje idejo »zelenega gospodarstva«. Treba je namreč računati z omejitvami naravnega okolja, poleg tega pa je nujno treba graditi model razvoja družbe in varstva okolja tudi zunaj njegove vloge za pogon rasti. Imperativ vsake države je, da oblikuje jasen odnos do okolja v širšem smislu blaginje družbe in kakovosti bivanja. Tu igra osrednjo vlogo pojem »trajnosti«, ki ga mora vsaka družba definirati skladno z njenim specifikami. »Trajnost« se (v nasprotju s »trajnostnim razvojem«) osredinja na sposobnost življenja znotraj ekoloških meja in se močno opira na koncept ekološke integritete. Določa, da se morajo vse dejavnosti, vključno z gospodarskimi, odvijati znotraj omejitev ekoloških sistemov.

Na delo

Trenutno drobižarsko obravnavo varstva okolja je nujno treba odpraviti s pripravo soglasja in vizije o rabi okolja, ki je pravzaprav vizija o tem, v kakšnem prostoru in kako želimo živeti. Slovenija še ni izpolnila naloge poglobljenega premisleka o upravljanju fizičnega okolja, ki bi obravnaval, kateri deli ali procesi v okolju so vredni zaščite in katere je mogoče podrediti gospodarskim interesom.

Še zdaleč ne prve priložnosti, da to storimo, a morda tokrat le primerno, nam ponujata ideja »zelenega gospodarstva« ter najgloblja gospodarska in moralna kriza po nastanku države. Vendar se ne smemo ujeti v past: zatekanje k 'trajnostni', 'eko', 'zeleni' ali 'bio' retoriki ter priprava zvenečih strategij ne zadostuje. Da bi zaščita okolja dobila potrebno mesto v političnih okvirih ter uveljavila svoj pravni pomen, je koncept »trajnosti« treba operacionalizirati, ga spraviti v tek. Izogniti se moramo nedoločnosti in dvojnosti, s katerima lahko zeleno-to-in-ono zadovolji vsakogar in hkrati nikogar. Pri okoljskih odločitvah so kompromisi večinoma neizogibni; obojestranskih dobičkov skoraj ni. Šele ko bo retorika posledica razumevanja teh dejstev in plod uresničljive vizije, bo imela kaj koristne vrednosti.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.