Tiskane izdaje
Pred mnogimi leti so me po telefonu poklicali iz premierove pisarne. Povedali so mi, da bi Jicak Rabin rad govoril z menoj. Vrata mi je odprl kar sam Rabin, ki je bil sam v rezidenci. Ponudil mi je udoben stol, nalil dva velika kozarca viskija − enega zame, enega zanj − in spregovoril brez ovinkarjenja, ker ni nikoli maral nepomembnega kramljanja: »Uri, ali bi rad uničil vse golobe v laburistični stranki?«
Moja revija Haolam Hazeh je sprožila kampanjo proti korupciji in obtožila pomembna laburistična voditelja − novega predsednika centralne banke in ministra za stanovanja. Oba sta res pripadala zmernemu krilu v stranki. Rabinu sem pojasnil, da v boju proti korupciji ne morem izvzeti politikov, ki so blizu mojim političnim pogledom. Korupcijo je treba obravnavati posebej.
Prva generacija ustanoviteljev izraelske države ni imela nič opraviti s korupcijo. Korupcije si ni bilo mogoče niti zamisliti. Pravzaprav je bila skrb za neoporečno delovanje že pretirana. Nekega uglednega laburističnega voditelja so nekoč kritizirali, ker je zgradil vilo v jeruzalemskem predmestju. Nihče ni niti namigoval na korupcijo, saj je podedoval denar, s katerim je zgradilo hišo. Vendar je kljub temu veljalo za škandalozno, da je laburistični vodja živel v zasebni vili. »Tovariško sodišče« se je odločilo, da ga bo izključilo iz stranke, in tako se je končala njegova kariera.
Ravno takrat so zgradili uradno rezidenco za zunanjega ministra, da bi sprejemal tuje dostojanstvenike v primernem okolju. Tedanji minister Moše Šaret je bil prepričan, da ne bi bilo primerno obdržati zasebnega stanovanja, zato ga je prodal in podaril denar več dobrodelnim organizacijam.
Naslednja generacija je bila precej drugačna. Vedla se je tako, kakor da bi postala lastnica vsega po Božji volji. Njen najznačilnejši predstavnik je bil Moše Dajan. Dajan se je rodil v državi in David Ben Gurion ga je imenoval za načelnika štaba. Na tem položaju je ukazal več čezmejnih »povračilnih napadov«, leta 1956 pa je vodil napad na Egipt, ki se je končal z odmevno zmago (podprla ga je francosko-britanska invazija na Sueški prekop za hrbtom egitpovske vojske).
Dajan je bil amaterski arheolog. Svojo zasebno vilo (do takrat so bile vile že dovoljene) je napolnil s starodavnimi predmeti, ki jih je izkopal po vsej državi. To je bilo popolnoma nezakonito početje, saj nestrokovna izkopavanja uničujejo zgodovinske dokaze in onemogočajo določanje pravilne starosti predmetov. Vendar so vsi pogledali stran. Konec koncev je bil Dajan narodni junak. Nato je moja revija objavila vznemirjujoče razkritje: Dajan ni samo hranil predmetov na svojem vrtu. Prodajal jih je po vsem svetu in jim priložil dokumente z osebnim podpisom, da se je njihova cena še povečala. Razkritje je sprožilo velik škandal in povzročilo veliko sovraštva − usmerjenega proti meni. V raziskavi javnega mnenja, objavljeni tistega leta, so me razglasili za »najbolj osovraženo osebo« v državi, celo bolj od vodje komunistične stranke. (Takšnih raziskav javnega mnenja zdaj ne opravljajo več.)
Dajanov svak je bil Ezer Weitzman, general vojaškega letalstva, ki je leta 1967 izbojevalo izjemno zmago v šestdnevni vojni. Javna skrivnost je bila, da je Weitzmana podpiral ameriško-judovski milijonar in da je živel v razkošni vili v Cezareji, najuglednejšem kraju v državi (tam ima zdaj Benjamin Netanjahu svojo zasebno vilo). Nekaj let je bilo to že splošna moda. Vsak judovski milijonar v Ameriki je imel »svojega« izraelskega generala, ki ga je primerno vzdrževal in bil ponosen nanj. Za bogate Jude je bil izraelski general na družinskih gostijah že obvezen statusni simbol.
Ariel Šaron, denimo. Sin revnih staršev, prebivalcev zadružne vasi, je končal svojo vojaško kariero in nenadoma postal lastnik velikanskega ranča. Podaril mu ga je nekdanji izraelsko-ameriški milijonar. (Pozneje so se pojavile govorice, da je milijonar odštel denar od svojih ameriških davkov.) To se je dogajalo takrat, ko so bili izraelski generali junaki ne samo v domovini, ampak po vsem svetu. Moše Dajan, ki so ga povsod zlahka prepoznali po črni prevezi čez oko, je bil junak tako v Los Angelesu kot v Haifi. Vsi ti generali (razen Ezerja Weitzmana, ki je izviral iz bogate družine) so odraščali v pomanjkanju. Njihovi starši so bili člani kibucev (skupnih vasi) ali mošavov (zadružnih vasi), ki so bili takrat vsi izjemno revni. Šaron, deček iz mošava, mi je pripovedoval, da je vsak dan pol ure hodil v srednjo šolo in nazaj, da je prihranil denar za avtobusno vozovnico.
To je veljalo tudi za naslednjo generacijo voditeljev. Ehud Olmert, nekdanji premier − zdaj je v zaporu zaradi korupcije −, je odraščal v zelo revni četrti in postal obseden s tem, da bi bil lastnik zelo dragih stvari. Nekdanjega predsednika države Mošeja Kacava, ki je v zaporu skupaj z njim, so obsodili zaradi posilstva, ne zaradi korupcije, vendar je prav tako odraščal v revščini kot priseljenec. (Zadnje čase je slišati šalo, da po koncertu v zaporu paznik zavpije: »Vsi naj ostanejo na svojih mestih, dokler predsednik in premier ne odideta iz dvorane!«)
Ehud Barak, nekdanji načelnik štaba in premier, zdaj kopiči bogastvo s »svetovanjem« za tuje vlade. Odraščal je v revni vasici.
Meni je bila prihranjena velika želja po denarju, čeprav sem tudi sam živel v veliki revščini, potem ko sem pri desetih letih prispel v Palestino. K sreči sem pred tem živel v zelo dobrih razmerah v Nemčiji. Vsa družina je bila precej srečnejša v Izraelu kakor v Nemčiji, zato sem spoznal, da sreča nima nič opraviti z bogastvom.
O vsem tem razmišljam zato, ker nas skoraj vsak dan bombardirajo z obtožbami o korupciji proti Benjaminu Netanjahuju in njegovi zelo nepriljubljeni ženi Sari.
Sarah'le, kakor ji običajno pravijo, je nekdanja stevardesa, ki je spoznala svojega moža med letalskim letom, in velja za zadirčno žensko, ki tiranizira osebje v uradni rezidenci. Nekateri člani osebja so jo že tožili. Povedali so, da krade iz javne blagajne in z denarjem financira svoje zasebne potrebe. Toda skrb vzbujajoče je zlasti to, da se zdi, da Sara Netanjahu, ki je ni nihče izvolil, nadzira vse višje javne položaje. Nihče ne more biti imenovan na takšen položaj, če se Sara pred tem ne pogovori z njim in se osebno ne strinja z njegovim imenovanjem. Imenovala je vse tri visoke uradne predstavnike za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj: pravnega svetovalca (oziroma generalnega državnega pravobranilca), vplivnega državnega nadzornika in vodjo policije.
Če se je to res zgodilo, je šlo za jasnovidno dejanje. Vsi trije namreč zdaj noč in dan sedijo skupaj ter se posvetujejo drug z drugim o tem, kaj naj storijo s poplavo razkritij o finančnih zadevah družine Netanjahu. Obupno si prizadevajo, da bi se izognili obtoževanju Netanjahuja česar koli, vendar to postaja čedalje težje, saj njihovo delovanje nadzira vrhovno sodišče.
Nekajkrat sem že pisal o teh razkritjih, vendar se vsak teden pojavljajo novi podatki. To je postal že nekakšen nacionalni šport. Začelo se je z razkritjem, da so Netanjahuju, še preden je postal premier in je bil občasen član vlade, različne ustanove nevede plačevale dvakratno ali trikratno ceno za letalske vozovnice v prvem razredu, ne da bi Netanjahu te zneske prijavljal kot prihodek. V izraelskem slengu zdaj takšnemu početju pravijo »Bibitours«. Pozneje se je zapletal v različne afere, ki so mejile na kaznivo korupcijo in jih zdaj tako ali drugače »preiskujejo«. Na seznam nenehno dodajajo nove afere. Trije uradni predstavniki, ki jih je imenoval Netanjahu, se nenehno posvetujejo o tem, ali naj sprožijo kazensko preiskavo, zaradi katere bi moral vsaj začasno zapustiti svojo pisarno.
Vrhunec se je zgodil, ko je judovski financer, ki so ga v Franciji obtožili velike goljufije, povedal sodišču, da je Netanjahuju zasebno podaril milijon evrov in plačal Bibijeve izjemno drage hotelske račune v številnih mestih, med drugim na francoski rivieri. Točni zneski so sporni, vendar ni dvoma, da je Netanjahu prejel visoke denarne zneske od človeka, ki so ga takrat že osumili korupcije.
Velikodušni izraelski davkoplačevalci (med katerimi sem tudi jaz) so za petdnevno Bibijevo bivanje v New Yorku lani jeseni plačali približno 600.000 dolarjev. Znesek − več kakor 100.000 dolarjev na dan − je vključeval plačilo za zasebnega frizerja (1600 dolarjev) in strokovnjakinjo za ličenje (1750 dolarjev). Namen obiska je bil nastop pred generalno skupščino OZN. Prav zanima me, koliko je stala vsaka njegova beseda.
Podatke so razkrili po ukazu sodišča na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Izraelska javnost vse skupaj sprejema zelo mirno. Zdi se, da se nihče ne razjezi. Slišati je samo veliko šal o »kraljevskem paru«.
Številnim Netanjahujevim volivcem, med katerimi je največ revnih ljudi orientalskojudovskega rodu, se zdi, da razkritja dokazujejo samo to, da je pameten človek, ki zna izkoristiti priložnosti, prav tako, kakor bi jih tudi sami z veseljem izkoristili.
Kako naj se vedemo do teh razkritij, ki prevladujejo v številnih televizijskih programih in časopisnih naslovih? Priznati moram, da jih nekoliko preziram. Kaj pomenijo ti primeri drobne korupcije v primerjavi z Netanjahujevimi dejanji, ki neposredno vplivajo na usodo Izraela? Benjamina Netanjahuja imam za grobarja naše države − človeka, ki usmerja državo proti katastrofi; človeka, ki onemogoča kakršne koli možnosti za sklenitev miru. Samo ta teden je Netanjahu ponosno povedal svojim strankarskim kolegom, da »nikoli« ne bo pristal na pogajanja na podlagi arabske mirovne pobude iz leta 2002. Ta vključuje konec zasedbe, vzpostavitev palestinske države in evakuacijo iz naselbin. Mnogi so prepričani, da je takšno zavračanje usodno.
Če se zavedamo te katastrofe, zakaj bi se sploh vznemirjali zaradi drobne korupcije?
Toda nato pomislim na Al Caponeja, gangsterja, odgovornega za velike zločine, med drugim za hladnokrvne umore številnih ljudi. Nazadnje so ga obsodili in zaprli samo zaradi utaje davkov. Če lahko Netanjahuja obsodijo zaradi drobne korupcije in ga prisilijo k odstopu − mar ne bi tako dosegli ravno tega, kar ta država potrebuje.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
