Tiskane izdaje
Ta del opredelitve odgovornosti je v teh tednih in mesecih v Sloveniji kljub navidezni splošnosti in zato privlačni sprejemljivosti za večino ljudi na veliki preizkušnji. Če namreč k temu delu preambule listine dodamo zahtevo, da »je treba družbeno odgovorno delovanje zagotavljati z ustrezno vzgojo in izobraževanjem, uveljavljanjem pravne države, hitrejšo odzivnostjo državnih organov, etiko medsebojnega spoštovanja v vsakdanjem in političnem življenju ter več znanja«, postane besedilo bolj konkretno, za marsikoga pa že pomeni kritiko njegovega delovanja.
Od grobarjev do zdravnikov
Moje večkratno, najprej strokovno in nato znanstveno, izpopolnjevanje v Veliki Britaniji v obdobju 1977–1985 mi skoraj narekuje, da izpostavim vznemirljivo primerjavo številnih napovedi stavk v javnem (zdravstvo, policisti, gasilci, šolstvo, obveščevalna agencija itn.) in tržnem sektorju (rudarstvo) z dogajanjem v tej državi v zimi 1978/79, torej pred približno 40 leti, s trenutnim dogajanjem v Sloveniji.
V določenih prvinah se sicer dogajanji razlikujeta, v marsičem pa sta si precej podobni. V Veliki Britaniji je takrat šlo za široko razvejeno stavkovno gibanje sindikatov, ki so zahtevali višje plače v razmerah, ko je takratna britanska laburistična vlada pod vodstvom Jamesa Callaghana poskušala omejiti plače in s tem brzdati inflacijo v najhujši zimi po letu 1962/63. Vlada je poskušala obvladati inflacijo – ta je v 12 mesecih do avgusta 1975 dosegla že 26,9 odstotka – z izogibanjem spoštovanju družbene pogodbe s sindikati, in to z vsiljevanjem dodatnega določila, po katerem bi se plače zaposlenih v javnem sektorju ob visoki inflaciji lahko povečale le za manj kot 5 odstotkov.
Kljub 39 letom časovne razlike sta vsaj dve podobnosti. Prva je seveda v tem, da sindikati zahtevajo višje plače, druga pa v tem, da je bilo tudi takrat v Veliki Britaniji predvolilno obdobje.
Prvo razliko vidim v tem, da je sindikalne zahteve pri nas ob manjšem povečevanju plač v gospodarstvu sprožilo predvsem povečanje plač zdravnikom in policistom, v Veliki Britaniji pa je šlo zaradi inflacije – ob nemajhnih nominalnih povečanjih plač delavcem v nekaterih gospodarskih panogah – za realno zniževanje plač določenih poklicev, večinoma vezanih na javni sektor, npr. medicinskih sester, pobiralcev odpadnih snovi in celo grobarjev, pa tudi voznikov tovornjakov.
Zlasti stavka zadnjih treh skupin delavcev je povzročila nevzdržne razmere, saj je bila npr. onemogočena dostava goriva na bencinske črpalke, s čimer se je ustavil tudi promet.
Druga razlika je, da se pri nas grožnje s stavko pojavljajo v obdobju gospodarske rasti in stabilnih cen, v Veliki Britaniji po letu 1970 pa so bile razmere ravno nasprotne. Te so povzročile velik primanjkljaj v proračunu države in to nekdaj veliko imperialno silo že leta 1976 potisnile v ponižujoč položaj prosilca za pomoč pri Mednarodnem denarnem skladu.
Zima 1978/79 je bila označena za »zimo nezadovoljstva« (winter of discontent), izraz pa je povzet po drami Williama Shakespeara Rihard III. Na Škotskem in Walesu so se zaradi dogajanja v Angliji pojavile zahteve po večji samostojnosti teh dveh delov Združenega kraljestva. V takih razmerah je celo Callaghan izjavil, da »če bi bil mlad, bi se izselil«.
Za enotno plačno politiko
Ta pomanjkljivost veljavnega plačnega sistema seveda še zdaleč ne opravičuje poskusov izsiljevanja »s posebnimi položaji« določenih poklicev, ko se nekateri sindikati potegujejo za povečanje plač svojega članstva ne glede na zakonitosti dohodkovne politike. Zavedati se moramo, da delovanje zaposlenih v javnem sektorju soustvarja pogoje za poslovanje podjetij v tekmovalnem sektorju. Zato naj bi bile plače v javnem sektorju odraz njihovega prispevka k tem pogojem ter izidov poslovanja v državi kot celoti, predvsem dodane vrednosti kot dela kosmatega (ali bruto) domačega proizvoda (KDP).
Obseg plač v javnem sektorju mora ustrezati zahtevam reprodukcijskega procesa v družbi kot celoti, pri čemer naj bi bile plače zaposlenih tudi v posameznih združbah javnega sektorja ustrezen odsev učinkov oziroma prispevkov teh združb h KDP.
Večno slab nadzor
Izskok iz takega kazanja mišic bodisi delodajalske, torej vladne, bodisi delojemalske, torej sindikalne strani, je seveda možen le ob obojestranskem upoštevanju treh usmeritev: a) storitve javnega sektorja morajo zadovoljevati potrebe državljanov, b) izvajalci v javnem sektorju morajo poslovati gospodarno, torej težiti k najprimernejšemu številu izvajalcev, opremljenosti in učinkovitosti pri opravljanju storitev, in c) obseg storitev in dohodke njihovih izvajalcev je ob upoštevanju demografske sestave prebivalstva države treba prilagajati socialno-ekonomskim razmeram.
Ob nezadovoljivih ocenah državljanov zlasti o učinkovitosti številnih delov javne uprave, podpovprečni pismenosti mladih in nezadovoljstvu s kadri v primerjavi s povprečjem držav OECD (Delo, 27. decembra 2017) ter čakalnih vrstah v zdravstvu bi kazalo stanje družbene (ne)odgovornosti v javnem sektorju pri nas temeljito proučiti in ukrepati. To bi morali storiti tudi v sindikatih, ki napovedujejo stavke, o odgovornosti svojih članov za take razmere pa molčijo.
Seveda ne mislim, da je odgovornost za uveljavljanje navedenih treh usmeritev le na sindikatih. Veriga členov (ne)odgovornosti je precej daljša. Ob omenjenih, ne povsem ustreznem enotnem sistemu plač in strankarskem zaposlovanju v delih javnega sektorja, so tu še skoraj popolna odsotnost ukrepov nosilcev oblasti ob različno učinkovitem delu zaposlenih v javnem sektorju (na to v Delu vsaj od leta 2001 opozarja mag. Janez Zeni), nerazumljivo visoke plače v nekaterih institucijah (zadnji primer: SDH) in pomanjkanje nekaterih kazalcev in kazalnikov.
Strmoglavljenje
Zadovoljstvo s trenutno visoko rastjo KDP na ravni države utegne ob (ne)upravičenih zahtevah določenih skupin zaposlenih, do katerih je pripeljala neustrezna družbena odgovornost na številnih ravneh, kmalu povzročiti »zimo nezadovoljstva« pri številnih naših državljanih in proračunsko luknjo. Ob izpostavljanju družbene odgovornosti ne bi smeli pozabiti, da bomo kot družba kakovostno (pre)živeli ne le ob učinkovitejšem ustvarjanju dodane vrednosti, ampak tudi ob dovolj odgovornem obnašanju v sekundarni (razmerje med dohodki tržnega in javnega sektorja), terciarni (razmerje med dohodki za osebno in naložbeno porabo) in kvartarni (nagrajevanje zaposlenih) fazi njene delitve.
Družba ne sme nositi posledic občasno izmaličenih zamisli posameznih skupin delovno aktivnega prebivalstva o višini njihovih upravičenj, katerih udejanjenje je pogosto bolj kot od njihove utemeljenosti odvisno predvsem od razlik v občutljivosti posledic stavk na posameznem področju za državljane in organizacijske prodornosti določenega sindikata.
Za konec velja spomniti, da je zaradi zime nezadovoljstva parlamentarne volitve v Veliki Britaniji 3. maja 1979 dobila konservativna stranka z Margaret Thatcher na čelu.
***
Prispevek je mnenje avtorja
