Tiskane izdaje
Izzivi sodobnega sveta niso le podnebne spremembe, ampak tudi neustavljivo poglabljanje prepada med bogastvom in revščino. Ti izzivi so premagljivi le z večjo veljavo delu v razmerju do kapitala pri upravljanju in prilaščanju. Žal, družbene odgovornosti za premagovanje vse večjih dohodkovnih neenakosti v Sloveniji ne naslavlja prav nobena od političnih strank, čeprav to zahteva poglobljen razvojni premislek.
Stranpoti liberalnega kapitalizma
Reforme v Sloveniji v 90. letih prejšnjega stoletja so spremenile politične in ekonomske temelje slovenske družbe; temeljito so se spremenila tudi razmerja med delom in kapitalom. Zgodilo se je čez noč: iz skrajnega in pretiranega, izključno na delu temelječega družbenega in ekonomskega reda, je nastal skrajni in nepotrebno pretirani liberalni kapitalizem. Najprej luknjičava kapitalistična pravna ureditev, kot lepljenka evropskih smernic, in vsestransko šibka sodna veja oblasti, sta omogočili številne stranpoti. Časa za ponotranjenje vrednot in etike kapitalizma ni bilo, zato sta pohlep in grabežljivost dobila krila; novi kapitalisti so postali najpredrznejši, in nenajsposobnejši.
Prevladujoči državni kapitalizem v Sloveniji, s pretežnim delom gospodarstva in javnih služb pod večinskim (lastniškim in regulatornim) nadzorom države in državno nadzorovanih pravnih oseb, prerašča v vladavino partitokracije, kjer strankarsko razdeljeni izvoljenci upravljajo velik del gospodarstva in vse javne službe. Privatizacija ni izpeljana; vlada v absurdni pristojnosti kot skupščina državnega holdinga, kljub svoji interesno konfliktni vlogi regulatorja, sprejema odločitve o gospodarskih naložbah v državi (neprodaja NLB, Magna, drugi tir, prodaja Cimosa ...). Zato privatizacija tudi ne daje rezultatov v učinkovitejšem korporativnem upravljanju.
Z vzvodi večje družbene odgovornost, kot so korporativna družbena odgovornost, odprava prekarnega dela, ekonomska demokracija, socialna ekonomija, korporativno upravljanje gospodarskih družb v državni lasti in javnih zavodov, se oblast sploh ne ukvarja. Slovenija je ena redkih držav EU, ki ni sprejela nacionalnega načrta korporativne družbene odgovornosti. Daleč pod evropskim povprečjem je tudi, kar zadeva delež socialne ekonomije in delavskega delničarstva ter zadružništva v BDP. Na dnu smo tudi, kar zadeva uporabo znanosti za gospodarski in družbeni razvoj.
Dohodkovne razlike med državami in ljudmi vse večje
Globalne neenakosti v bogastvu so v svetu ekstremne: spodnja polovica svetovnega prebivalstva ima v lasti manj kot odstotek svetovnega bogastva, nasprotno pa najbogatejših deset odstotkov poseduje polovico vseh svetovnih sredstev; najboljši en odstotek pomeni skoraj polovico vseh sredstev na svetu (Credit Suisse 2014, Global Wealth Report). Dohodkovna neenakost v državah OECD je v zadnjih šestdesetih letih na najvišji ravni. Povprečni dohodek najbogatejših deset odstotkov prebivalstva je približno devetkrat večji od najrevnejših deset odstotkov čez OECD, kar je več kot sedemkrat pred 25 leti (OECD: http: // www. oecd.org/social/inequality.htm). Osem najbogatejših Zemljanov ima premoženje, ki je po vrednosti toliko kot preostala spodnja polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi) (Oxfam, 2017). Najbogatejših deset odstotkov v državah OECD ima v lasti polovico vseh gospodinjstev, medtem ko ima spodnjih 40 odstotkov v lasti vsega tri odstotke. Vrhnji odstotek ima v lasti 19 odstotkov vsega premoženja. Več kot 20 milijonov ljudi danes umira od lakote. V državah OECD je skoraj 40 milijonov nezaposlenih.
Vse večji del človeštva je na robu preživetja ob neizmerno bogati peščici lastnikov večine svetovnega bogastva. Globalna komunikacijska povezanost in vse višja kulturna raven ter ozaveščenost človeštva, kot posledica tega, razkriva bedo množic in privilegije elite. Spopad za spremembo razmerij v družbi in sistema, ki takšno poglabljanje razlik poganja, je odprt in bo vse grobejši in nepopustljiv. Socialna razklanost človeštva že posega v sfero človekovih pravic in dostojanstva najrevnejših ter splošno neprivilegiranih slojev in spodbuja globalne migracije od revnih k bogatejšim.
Vzrok je preprost: globalni družbenoekonomski sistem temelji na mehanizmu, da bogastvo ustvarja novo bogastvo (kapital je temelj upravljanja in prilaščanja). Povečana gospodarska rast se usmerja pretežno v dobičke nosilcev kapitala in manj ali nič v prihodke od dela. Dolgoročno to socialne razlike povečuje v neskončnost. Cilje gospodarske rasti bi morali zato preoblikovati in v ospredje postaviti blaginjo ljudi.
Korenine krize so v družbeni in gospodarski ureditvi sodobnega sveta
Ponavljajoče se gospodarske krize imajo globoke korenine v družbeni in gospodarski ureditvi sveta z vgrajeno nezaustavljivo slo po gospodarski rasti in dobičkih. Resnični vzrok ponavljajočih se gospodarskih stresov, ki se v zahodnem gospodarstvu pojavljajo z raznovrstnimi epicentri, je v temeljih globalnega kapitalizma, ki ima v sebi nepremagljive klice gospodarskih in socialnih neravnovesij, ki zaradi spremljajočega poglabljanja socialnih razlik in posledično posega v temeljne človekove pravice (dostojanstvo) ustvarjajo politične pretrese.
Posodobitev razmerij
Družbena odgovornost političnih in korporativnih voditeljev danes je, da dosežejo mirno, ne revolucionarna prilagoditev modernega kapitalizma, na način, da se postopno zaustavi poglabljanje dohodkovnih razlik z uravnoteženjem razmerij med delom in kapitalom.
Izhodišče za spremembe je razumevanje, da je človeško delo v družbi znanja vse večja dodana vrednost in da vse več prispeva k njenemu ustvarjanju v razmerju do vrednosti preostalih produkcijskih tvorcev, posebno do kapitala. Človeško delo je vse bolj kvalificirano, inovativno, kreativno in podjetniško in zanj je potrebna vse večja stopnja znanja in usposobljenosti ter specializacije (človeški versus finančni kapital).
Dograjevanje ekonomskega sistema mora temeljiti na razumevanju, da je človeško delo, vloženo v pridobitno dejavnost (človeški kapital), samostojni produkcijski dejavnik; zato se mora vzpostaviti kot samostojni pravni temelj upravljanja in prilaščanja. Ekonomsko to pomeni uravnoteženje rasti profitov iz kapitala in dohodkov iz dela. Pravno pa to pomeni prilagoditev korporativne zakonodaje (uveljavitev deležniške korporacije, delavsko kapitalske in delavske korporacije) ter zakonodaje o korporativni družbeni odgovornosti.
Novi razvojni model: gospodarska rast v korist vseh
Gospodarska rast ne more biti sama sebi namen; biti mora v funkciji blaginje in ne neskončnega povečevanja dobičkov, na račun nizkih mezd. Sistemski ukrepi ter ukrepi ekonomske in razvojne politike bi vsekakor morali vključevati tudi ukrepe zoper povečevanje dohodkovne in na splošno socialne neenakosti. To pa pomeni ukrepanje v smeri uravnoteženja dohodkov iz kapitala s dohodki iz dela; prav v nepriznavanju dela kot samostojnega temelja prilaščanja in upravljanja, je temeljni sistemski vzrok dohodkovne neenakosti.
Novi razvojni model: gospodarska rast v korist vseh torej terja postopno uravnoteženje rasti dobičkov in plač ter socialnih prejemkov. Z določitvijo obveznosti gospodarskih družb, da namenijo za projekte družbene odgovornosti podjetja določen odstotek neto dobička, z različnimi mehanizmi delavske udeležbe na dobičku in delavskega delničarstva (obvezna delavska 25-odstotna udeležba na dobičku) in z drugimi vzvodi razvojne, socialne in davčne politike v podporo ekonomski demokraciji in socialni ekonomiji. In tudi z uveljavitvijo delavskih zadrug ter hitrejšim razvojem socialnih podjetij ter z uveljavitvijo novih korporativnih oblik, poleg d. d. in d. o. o., v katerih je vloženo delo pravni temelj za udeležbo na dobičku in za pravice upravljanja.
Scila in Karibda
Plemenitenje kapitalističnega sistema z vrednoto, ki jo imenujemo človeško delo (človeški kapital) in nanj vezane pravice je zelo zapleten proces. Nevarnosti na obeh straneh je nič koliko. Več kot jasno, je da ekonomska znanost rešitev, ki bodo zmanjšale profitne stopnje, nikoli ne bo podprla, kar je v maniri Fridmanove krilatice »The business of business is business«, ki zavrača kakršnokoli družbeno odgovornost korporacij, tudi legitimno. Vendar pa bo treba vzeti zares tudi Pikettyjeva opozorila o tem, kam vodi hitrejša rast profitov od družbenega proizvoda (Piketty, Thomas, 2014: Capital in the Twenty-First Century. Cambridge MA, Harvard University Press).
Postavlja pa se tudi vrsta politoloških in socioloških vprašanj, na primer o vplivu digitalizacije na nove izrazne možnosti neposredne demokracije in s tem vpliva na politični razred nosilcev kapitala, ki obvladuje družbo. Orodja postmoderne demokracije namreč lahko zajamejo širši spekter nosilcev dela, s čimer se izboljšujejo obeti za uspeh modernizacije globalnega kapitalizma, da ne bo v neskončnost in do samouničenja ustvarjal vse večjih razlik med peščico bogatih in vse večjo revščino.
Druga velika razsežnost sodobne globalne civilizacije so vse večje razlike med političnimi in pravnimi akti ter resničnostjo, med deklaratorno zajamčenimi človekovimi pravicami ter med realnostjo njihovega množičnega kršenja. Rešitev je utrjevanje verodostojnosti pravne države, posebno pravosodne veje oblasti oziroma njeno postopno uravnavanje ob bok zakonodajni in izvršni veji. Odločilno je ovrednotiti, ali ima lastninska pravica prednost pred vrsto drugih človekovih pravic; ali je torej ekonomsko izkoriščanje človeka po človeku (nosilca dela po nosilcu kapitala) z vidika sodobnega pojmovanja človekovih pravic legitimno. Če pravo z vso strogostjo varuje interese kapitala, glede interesov dela pa le z benignimi priporočili (na primer o korporativni družbeni odgovornosti), ne odigrava svoje družbene vloge.
Prof. dr. Rado Bohinc,
Katedra za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov, Center za primerjalnopravne raziskave, FDV
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
