Družbena realnost proti idejam utopistov

Družbena, socialna in ekonomska neenakost po več desetletjih spet razburjajo svet. Zdi se, da ni rešitve. Francoski ekonomist Thomas Piketty je s knjigo Capital in the Twenty-First Century presenetil ekonomiste, ko razmišlja o bogastvu in dohodkovni neenakosti. Knjiga o porazdelitvi bogastva v Evropi in ZDA od 18. stoletja je postala svetovna uspešnica, zdaj pa je tudi v Sloveniji na vrhu prodajnih lestvic. Kaj je v tej knjigi tako novega, da pritegne pozornost množic?

Nekateri Pikettyju očitajo, da je marksist, ker svari pred preveliko koncentracijo premoženja, kar naj bi vodilo v ekonomsko nestabilnost. Ali Piketty s svojo knjigo podira neoliberalizem in obuja Marxove misli? Piketty in Marx imata oba prav, ko analizirata ekonomske zakonitosti in podatke, meni veliko ekonomistov in filozofov. Verjetno pa sta pri rešitvah oba utopista, saj ima družba svoje zakonitosti, ki so drugačne od predlogov obeh mislecev za izboljšanje sistema. Morda je tisto, kar šteje pri družbenih spremembah, strah, ne pa razum in analiza. Strah revnih, ki se bojijo, da bodo izgubili še tisto malo, kar imajo, in strah bogatih, da bodo izgubili vse, če se ne prilagodijo.

Kaj pravi Piketty in kaj odgovarja Marx

Piketty pravi, da čim bogatejši si, tem bogatejši boš. Rast kapitala je večja kot rast BDP, kažejo podatki Pikettyja. Razlika med bogatimi in revnimi je kljub obdavčitvi vse večja in je posledica dejstva, da povprečno vrednost kapitala raste približno od štiri do pet odstotkov na leto, medtem ko je letna gospodarska rast približno enoodstotna. Zdaj je zato takšno stanje, da odstotek najbogatejših poseduje skoraj polovico svetovnega premoženja, polovica najbolj revnih pa le dva odstotka, pri tem pa srednji sloj postaja čedalje tanjši. Ekonomisti ugotavljajo, da je to škodljivo, med drugim tudi zato, ker je vodenje kapitala in držav še vedno v domeni enega odstotka prebivalstva, ne glede na njihove sposobnosti. Ta koncentracija bogastva naj bi vodila v ekonomsko nestabilnost.

Tudi Marx je s svojo analizo družbe in ekonomskih odnosov dognal, da je kapitalizem nestabilen sistem in naj bi bil obsojen na propad. Lastniki kapitala določajo delitev dodane vrednosti tako, da zase vzamejo večji delež in izkoriščajo delavce. Zaradi vse večje konkurence, naj bi bili lastniki kapitala prisiljeni nenehno nižati stroške do končnega kolapsa. Pri tem naj bi se nezadovoljstvo delavcev tako povečevalo, da se lahko zgodi družbeni preobrat. Piketty in Marx se strinjata, da pretirana koncentracija kapitala vodi v nestabilen sistem. Razlikujeta pa se v vzrokih za koncentracijo kapitala in predvsem v svojih receptih.

Piketty predlaga globalni sistem bistveno bolj progresivne obdavčitve premoženja. Enaka ideja se je verjetno porodila večini prebivalstva že pred Pikettyjem. Ali ni zanimivo, da množice včasih vedo več in prej kot strokovnjaki? Torej, skupaj s Pikettyjem zdaj predlagamo rešitev, ki je dobra za vse, tudi za odstotek najbogatejših. Problem je le, da se superbogataši tega še ne zavedajo. Naredili bodo vse, da bi preprečili bistveno bolj progresivno obdavčitev premoženja. Še naprej bodo »postavljali« svoje politike, »prevzemali« medije in uvajali globalni neoliberalizem, ki generira neokolonializem in neosuženjstvo. Ali so torej Pikettyjevi napotki utopija?

Je komunizem izboljšal kapitalizem?

Piketty z analizo podatkov ugotavlja, da se je v 20. stoletju precej zmanjšala stopnja izkoriščanja in da so v tem obdobju najbogatejši bogateli precej počasneje kot prej in potem. Zlato obdobje za srednji in nižji sloj je od leta 1900 pa do leta 1980, še posebno pa od 1945 do 1973. Bolj enakomerna porazdelitev bogastva v tem obdobju je pomenila izboljšanje standarda za večino prebivalstva, s tem pa se je zelo povečala poraba in posledično je bila gospodarska rast visoka. S tem so vsi pridobili, tudi najbogatejši sloj je bogatel, le da se je razlika med bogatimi in revnimi manjšala. Piketty našteva številne vzroke za tako stanje, med drugim dve svetovni vojni, izredno povečanje populacije – to je »baby boom« po obeh vojnah in le bežno omenja tudi alternativo gospodarskega sistema, to je komunizem in socializem, kot vzrok za spremembe v obdavčitvi najbogatejših v ZDA in v zahodni Evropi. Ne le komunizem, ki je postajal čedalje bolj liberalen, tudi svetovno gibanje neuvrščenih je povzročalo določeno zaskrbljenost v kosteh velikega kapitala. Čeprav neuvrščeni niso bili enotni o gospodarskem sistemu, je gibanje neuvrščenih združevalo številne države, ki so bile naklonjene socialni ureditvi. Poleg tega se je mlada generacija na zahodu v tistih desetletjih odločala za družbo, ki naj ne bi bila potrošniška in kjer materialne dobrine ne bi bile tako pomembne.

Komunizem je bil sredi 20. stoletja svetovno gibanje, ki je bilo realna alternativa in hkrati spoštovano med številnimi intelektualci in umetniki. Velik del sveta je bil »rdeč«, in čeprav so bili odtenki rdeče precej različni, je šlo za isto prepričanje, da je kapitalizem treba obrzdati ter zagotoviti večjo socialno in ekonomsko enakost ljudi. Ali je bil v tem trendu kapital v ZDA tako ogrožen, da je v 50. letih uvedel totalitarni režim »lova na čarovnice«, ki je spominjal na inkvizicijo? Nekdo te je naznanil, da simpatiziraš s komunizmom in že si bil v kolesju zasliševanja in šikaniranja. To je doletelo številne intelektualce in umetnike od Bernsteina do Humphrey Bogarta in Katharine Hepburn, ki sta se znašla na hollywoodski črni listi. Mnogim je profesionalna kariera zašla v slepo ulico, nekateri pa so bili obsojeni zaradi »nevarnih« misli ali pa so bili prisiljeni zapustiti ZDA kot, na primer, Charlie Chaplin.

Ali je najbogatejše v ZDA in v Evropi postajalo vedno bolj strah, da bodo izgubili vse, če se ne prilagodijo? Ali je bilo treba ustvariti bolj socialno državo, tako, da bi kapitalizem postal bolj privlačen za množice in tako stabilen? Od kod vzeti sredstva? Z obdavčitvijo najbogatejših. Zakonodaja se je spremenila, delavci so dobili več pravic, sindikati so postali močni in so dosegli svoje zahteve. Zdravstveno zavarovanje za vse državljane je bilo postopno vzpostavljeno v celotni Evropi, univerzitetni študij je bil cenovno dosegljiv vsakomur, država je dajala štipendije najbolj nadarjenim, podjetja pa so štipendirala in zaposlovala strokovnjake. Neoliberalizma še ni bilo, prostega pretoka blaga in kapitala tudi ne. Oddaljeni komunizem je bil kot balzam za nižji in srednji razred v kapitalizmu.

Socialna država v prihodnosti

Piketty napoveduje, da se bodo razlike med bogatimi in revnimi v prihodnjih desetletjih samo še večale. Njegove analize podatkov kažejo, da je svet spet v starem »normalnem« stanju ter da je bilo obdobje manjšanja neenakosti v 20. stoletju le prehodna in začasna motnja v sistemu. Torej niti sam ne verjame, da se bodo njegova priporočila o precej bolj progresivni obdavčitvi premoženja uresničila. Moč množic, ki si prizadeva, da bi se spet zgodila socializacija kapitalizma, je neznatna. To vidimo v Grčiji, Španiji, na Portugalskem, Cipru, v Franciji, Sloveniji, kjer je veliko nezadovoljnega prebivalstva in kjer se evroskepticizem povečuje. Politični vrh pod taktirko kapitala izvaja kozmetični »lifting« neoliberalnega kapitalizma, toda gre za make-up, ne za spremembe. Piketty ima verjetno prav, ko pravi, da alternative, kakršen je bil komunizem, zdaj ni več. Kapital je bolj gotov kot kdajkoli prej, zanj je varno igrišče ves planet, ki je privzel prost pretok blaga in kapitala kot glavno pravilo neoliberalizma. Družba se morda res razvija predvsem na podlagi razrednega boja, kot pravi Marx. Povečati davke najbogatejšim po bistveno bolj progresivni lestvici, je utopija, dokler tisti, ki ima moč, kapital in s tem tudi vpliv na zakonodajo, v to ni prisiljen. Družbeni odnosi stagnirajo. Piketty pravi, da bo tako še vse do konca tega stoletja.

Marx je napovedal revolucijo, ki naj bi povzročila razpad kapitalizma v najbolj razvitih državah Evrope. Zgodilo pa se je na periferiji kapitalizma, v Rusiji, kjer se je kapitalizem šele rojeval. Tam je bila družba dovolj ranljiva, da je proletariat prevzel oblast. Danes se zdi zahodna družba stabilna, kljub zamiranju socialnih pravic, povečevanju brezposelnosti, nižanju standarda in bančnim aferam. Ali nas lahko preseneti alternativa neoliberalnemu kapitalizmu, ki bi se rodila nekje na robu? Ali je pred kratkim ustanovljena banka Brics prvi znak za protiutež enodimenzionalnemu svetu 21. stoletja. Njeno poslanstvo je ustvariti razmere za pravičnejši svetovni red, ki ne bo deloval pod taktirko Mednarodnega finančnega sklada in Svetovne banke ter bo brez ZDA in EU? V primerjavi z drugimi globalnimi finančnimi institucijami prvi cilj te banke potrebe dežel v razvoju, ne pa interese posojilodajalca. Izboljšati želi življenjski standard za vse prebivalstvo, ne pa omogočiti bogatenje peščice. Ali je družba v Braziliji, Rusiji, Indiji, na Kitajskem in v Južni Afriki dovolj drugačna, da se lahko zgodi alternativa neoliberalnemu kapitalizmu in skladno s Pikettyjevimi priporočili najbogatejšim pristriže krila?

Dr. Saša Prešern, raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.