Ste opazili, kako se mediji spreminjamo? Ne samo Delo, ki je v teh dneh prenovilo svojo podobo, ampak vsi po vrsti. Včasih smo, denimo, kriminalce popisovali samo na straneh črne kronike. Zdaj popisujemo kriminalna dejanja na vseh straneh časopisa, ker so tudi akterji afer z vseh področij družbenega življenja. Večinoma pišemo o njih zato, ker so vpleteni v oškodovanje našega skupnega premoženja.
Oškodovanje državljanov
Prostora na strani črne kronike zanje zmanjkuje, zato celo sodne epiloge njihovih afer včasih popisujemo na straneh, ki so sicer namenjene vsakodnevnim dogodkom v družbi. Zaradi tega prepletanja nastaja občutek, da je celotna družba prestreljena s kriminalom, da ni nikjer prav nikogar več, ki bi bil preprosto – pošten. Nič čudnega, če se bralcem, poslušalcem in gledalcem to upira. V resnici se ne odvračajo od medijev, ampak od sveta, v katerem živijo. In tako tudi od države, za katero smo si dolga stoletja prizadevali.
V javnosti uporabljamo zadnji čas besedo država skrajno slabšalno. Najodgovornejši, posledično pa tudi mediji, nenehno ustvarjamo vtis, da je z našo državo samo po sebi nekaj narobe. Država je kriva, da je toliko brezposelnih, država je omogočila tajkune, država je povišala trošarine za bencin. Tako se ustvarja vtis, da je država in vse, kar je javno, nekaj slabega. Od kod takšna misel?
Terminološka zmeda
Eden od razlogov za slabšalno mnenje o državi je terminološka zmeda. Državo ponavadi enačimo z oblastjo. Ker smo nezadovoljni z oblastjo, se nam zdi, da je vse narobe z državo. Pri tem pozabljamo, da država ni enako oblast. Država smo mi vsi, torej državljani. Za državo smo si prizadevali zaradi skupnih potreb, ki jih želimo v državi uresničevati. Kadar govorimo, da smo nezadovoljni z državo, smo torej v resnici nezadovoljni s svojim statusom državljana. A terminološka zmeda ni tako nedolžna stvar.
S tem, da državo obravnavamo kot nekaj slabega in nepotrebnega, odpiramo pot tistim, ki imajo nasprotne interese kot večina državljanov. To so močni lobiji, ki jih vodijo kapitalski interesi. Prizadevajo si za pretok premoženja od množice državljanov k posameznikom in ozkim novim (psevdo)elitam. Že zato, ker preveč pavšalno uporabljamo besedico država, to edino državo, ki jo imamo, po nemarnem razgrajujemo.
Terminološka zmeda ni naključna. Prav močne interesne skupine, ki poskušajo vedno znova speljati denarne tokove k sebi, kažejo s prstom na državo in jo kar naprej omalovažujejo. Novinarji težko prepoznamo njihove prave namere. Velikokrat se nam zdi, da imajo prav, a so v resnici lobisti, ki se trudijo zgolj za svoj osebni interes ali interes neke ozke elite, za potrebe državljanov pa jim ni mar. Še posebno težko je prepoznati pravi cilj takrat, ko ga propagirajo kot nekaj dobrega za prebivalce, a je končni učinek, ki se pokaže šele čez čas, v resnici za ljudi slab. Takšnih primerov je zelo veliko.
Zakoni za elite
Kadar se psevdoelite iz ozadja povežejo z oblastjo ali oblast celo same nastavijo, je krog sklenjen. Nastajajo zakoni, pisani na kožo ozkim krogom v nasprotju z interesi ljudi. In na tej točki je Slovenija že nekaj let.
Interes po sklepanju paktov med psevdoelitami in oblastjo z namenom zlorabiti skupno državo, torej državljane, je velik. Vsi skupaj potem govorijo, da je kriva država. A to ni res. Za brezposelnost ni kriva država, ampak novi lastniki nekdanjega skupnega premoženja z imeni in priimki ter menedžerji teh podjetij, ki imajo prav tako imena in priimke. Nepošteno prelivanje skupnega premoženja v zasebne žepe (privatizacija) so omogočili zakoni in zanje ni kriva država, ampak poslanci, ki so zakone za krajo družbenega premoženja sprejeli. Tudi ti poslanci imajo imena in priimke. In vemo, kdo so bili ministri in kdo predsedniki vlad v tem času. Torej imamo zelo konkretne posameznike in nobenega razloga ni, da krivimo državo.
Država, naša skupna mati, ni odpovedala. Odpovedale so naše »elite«, ki državo vodijo v svojo osebno, in ne skupno korist. Smo odpovedali tudi državljani? Nismo še, a bomo, če teh elit končno ne bomo prepoznali in izločili.
Položaj materinščine
Razlogov, zaradi katerih smo si za skupno državo stoletja prizadevali, je veliko, a nanizajmo tri bistvene. Hoteli smo biti »svoji na svojem«, da bi lahko uresničevali skupne interese in da bi lahko suvereno govorili svoj jezik. Kje smo na teh točkah danes? Začnimo pri jeziku.
Slovenski jezik v slovenski državi izgubljamo. Za jezik je zelo pomembno, da ga razvijamo na vseh ravneh, saj le tako ostanemo govorno sposobni za vsa področja življenja in lahko razvijamo tudi svojo misel. Toda na dveh bistvenih področjih se slovenski jezik v Sloveniji umika. To je v znanosti, v kateri pri nas, sredi Slovenije, organiziramo srečanja znanstvenikov in tudi navadne seminarje za širši krog ljudi v angleškem jeziku. Prav tako se domača znanstvena prizadevanja velikokrat končajo z objavljenim sestavkom izključno v tujem jeziku. S tem slovenski znanstveniki v želji, da bi se po bližnjici približali svetovni znanosti, ki je seveda ena sama in globalna, razvoju slovenskega jezika škodijo. Namesto da bi slovenski jezik bogatili in razvijali, svoje znanje Slovencem v resnici odtujujejo.
Drugi vzrok izgube jezika je v vodenju podjetij. Tam, kjer so v upravah podjetij tujci, se s prvo in drugo vodstveno ravnijo Slovencev v podjetju pogovarjajo velikokrat izključno v tujem jeziku, čeprav smo na slovenskih tleh. Tuji menedžerji pogosto dajejo delavcem navodila v svojem, ne v slovenskem jeziku. Torej se mnogi Slovenci v vsakodnevnem življenju ne morejo več sporazumevati v maternem jeziku, ampak se zanje slovenski jezik omejuje na pogovorno raven v domačem krogu. Nedopustno in nezakonito, a v resnici že posledica omalovaževanja države.
Svoji na svojem?
Po podatkih Ajpesa je v Sloveniji 6769 gospodarskih družb v tuji ali mešani lasti. To je približno 12 odstotkov vseh gospodarskih družb. V Sloveniji je tudi malo več kot 700 samostojnih podjetnikov tujcev in 65 drugih pravnih oseb zasebnega prava v tuji ali mešani lasti. Pri tujcih v Sloveniji je zaposlenih več kot 80.000 slovenskih delavcev, kar je približno petina vseh zaposlenih v gospodarstvu.
Ocene, koliko slovenske lastnine je tako v tujih rokah in kolikšni so denarni tokovi, ki se tako odlivajo na tuje, ni. Prav tako ne vemo, koliko denarja iz naslova prodaje skupnega premoženja za lasten žep so novi domači lastniki tajkunizirali v tujino.
Pomemben kazalnik je lastništvo zemljišč. Pred natanko desetimi leti smo v Delu poročali o prvih petih tujih državljanih, ki so bili takrat v Sloveniji vpisani v zemljiško knjigo. Do takrat lastništvo tujcev v Sloveniji ni bilo mogoče. Koliko tujcev je lastnikov zemlje v naši državi danes, je nemogoče ugotoviti. Imperialni mehanizmi so bili v zgodovini zmeraj, a se spreminjajo. Eden od njih je zdaj EU. Odkar smo v EU, podatkov o tujih lastnikih slovenskih zemljišč ni, a jih tudi nihče ne zbira in ne analizira, smo izvedeli na vrhovnem sodišču.
Organizirani ali atomizirani?
Državo imamo tudi in predvsem zaradi potrebe po zagotavljanju storitev, ki jih vsi potrebujemo. Dobro delujoče zdravstvo, šolstvo, sociala, kultura, delovanje sodišč, policije in carine je za državljane in obstoj države bistveno. Omalovaževanje dela javnih uslužbencev, ki te storitve zagotavljajo, prav tako spodkopava državo v škodo vseh in spet v korist nekih novih elit, ki bi se na pogorišču javnih služb vzpostavile. Zaradi staranja prebivalstva in socialne šibkosti velikih družbenih slojev, varstva otrok delovno izkoriščanih mater in uspešen pouk v šolah bomo potrebovali vse več, in ne vse manj skupnih storitev. Če ne bomo imeli dobro delujoče države, bomo popolnoma atomizirana družba, v kateri bo vsak prepuščen samemu sebi. Mnogi ne bodo zmogli.
Misel, da bi državo še dodatno oslabili ali celo razlastili, je zato škodljiva. S tem bi odprli nova vrata za prelivanje skupnega premoženja k tajkunskim elitam. Naša mati bi postala navadna klošarka in njeni otroci klošarji skupaj z njo. Interesne skupine, ki poskušajo speljati denarne tokove k sebi, kažejo na državo in jo omalovažujejo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.













