Državljanske vojne na Prešernov dan

Folklora veleva, da Prešernov dan spremlja polemika. Če je predlani pohujšanje vzbudilo petje Zdravljice v arabščini, je letošnjo polemiko povzročila nagrajenka Prešernovega sklada, umetnica Simona Semenič. Na internetu je namreč zakrožila fotografija njenega performansa izpred let: odeta v slovensko zastavo, z izrezanim grbom, iz luknje pa je štrlel goli nosečniški trebušček.

Kdo bi si mislil, da bo gesta, kakršno so lahko na koncu prejšnjega desetletja kot »provokativno« označili le najbolj ustrežljivi umetniški kritiki, devet let pozneje v resnici sprožila tako srdite odzive! A v vmesnem času se je marsikaj spremenilo. Kriza in politična stagnacija sta razrvali duhove, na spletnih omrežjih ne visi več le urbana mladina, temveč so postala domena širokega spektra prebivalstva, med katerim ne manjka polemike žejnih posameznikov, kakršni so nekoč polnili rubrike pisem bralcev.

Toda čeprav je res, da so polemike ob osmem februarju pač del slovenske kulturne krajine, kot kozolci ali cerkvice na gričkih, in čeprav je internetna doba katalizator viharjev v kozarcu vode, ni mogoče spregledati, da je ton tovrstnih napadov vse bolj srdit. So simptom strupenega revanšizma, ki se razrašča v slovenski družbi.

Pred štirimi leti sem pred napadi vzel v bran nekega drugega nagrajenca Prešernovega sklada – Jožeta Možino. Zdelo se mi je pomembno dvigniti glas v zaščito avtorja, s katerim se ne strinjam vselej in v njegovem režiserskem ter novinarskem delu vidim marsikatere pomanjkljivosti. A verjamem, da s tem, ko v javnosti odpira občutljive teme, ki bi sicer ostale neraziskane, že vrsto let opravlja pomembno kulturno delo. Delo, ki si zasluži argumentirane in, če je treba, kritične obravnave, ne pa ideološke diskvalifikacije na prvo žogo. Podobno mislim o Simoni Semenič.

Bolj kot njen opus – ki ga ne poznam in ki me, roko na srce, niti ne zanima preveč (de gustibus non est disputandum ...) – se mi zdijo odziva vredni napadi nanjo. Če se je na Možino spravil predvsem levičarski komentariat, so tokrat medijsko gonjo proti Semeničevi podžigali nekateri vplivni politiki desnice (dvakrat lahko ugibate, kdo je bil na čelu pljuvalne povorke) ter nekdanji, in morda bodoči, visoki vladni uradniki, skupaj z nekdanjim direktorjem Sove in sekretarjem v kabinetu predsednika vlade. In ni šlo, kot pri Možini, le za politizirano kritiko izbire nagrajenca in vnaprejšnjo ideološko diskvalifikacijo njenega dela: glasni so bili pozivi h kazenskemu pregonu umetnice zaradi oskrunitve državne zastave. Podana je bila celo ovadba.

In čeprav je zakon nedvomno na njeni strani (prvič že zato, ker je morebitno kazensko dejanje gotovo že zastaralo, drugič zato, ker zakon in ustava ščitita umetniško ustvarjanje, in tretjič, ker je kazniva le skrunitev državnega simbola na javnem mestu, ne pa tudi v zasebnih prostorih), ni mogoče spregledati paradoksa: isti ljudje, ki glede problema sovražnega govora proti manjšinam na vse pretege branijo »svobodo izražanja«, so jo bili brez zadržka pripravljeni odreči natanko na področju, kjer je verjetno najpomembnejša in kjer je pravzaprav nastala – na področju umetniškega ustvarjanja.

Res je, da je bila med kritiki umetničinega performansa tudi libertarna manjšina, ki je vzela v bran njeno pravico do umetniške svobode in je kritizirala le, da se njeni ekscesi financirajo iz davkoplačevalskega denarja. Če je libertarcem treba priznati, da so v svoji ignoranci do kulture dosledni, za preostalo desnico to ne velja. V isti sapi, ko so, brez vsakršne resne argumentacije, napadali ustvarjalkine performanse, so kritizirali mačehovski odnos države do kulturnih projektov, ki so jim bolj ljubi: od Svetovnega slovenskega kongresa do spletnega portala za slovenski jezik ali programov podeželske ljubiteljske kulture.

Tu se pokaže žalostna resnica žepnih državljanskih vojn, ki v dolgočasnih periodah vzniknejo ob kulturnem prazniku. Preveč velikodušno jih je imenovati »kulturni boj«. Ne gre za to, da bi se dva politična bloka spopadala za hegemonijo na področju kulture. To, da se v sferi umetniške ustvarjalnosti dogaja veliki spopad med dvema ideološkima vizijama – med napredkom in reakcijo, med tradicijo in dekadenco, med domačijo in globalizmom – danes verjamejo le še performativni umetniki, ki na odrih trgajo zastave, in desničarski prenapeteži, ki se, oboroženi z lojtrami, na spletu bojujejo proti #degeneraciji. V resnici gre za malenkostno pehanje za vse bolj mizerne drobtine s proračunske mize.

V polemiki proti Semeničevi je bilo slišati precej očitkov na račun sodobne umetnosti, ki da postaja vedno bolj jalova v svoji poljubni provokativnosti. Na tem je gotovo nekaj. Toda desničarska popadljivost ni nič manj jalova. S svojim pehanjem za vsakim škandalom, ki naj bi dokazoval, kako sta »evropska dediščina« in »nacionalna kultura« v nevarnosti (včeraj je bila na tapeti »cenzura« križev na grških jogurtih, danes »oskrunjenje« državnega grba, ki ga v svojih medijih sami brez večjih zadržkov označujejo za »new age zmazek«), komajda zakrivajo popolno idejno izpraznjenost – in ne le glede kulturnih politik.

V času politične stagnacije, ko ni več razprav o vsebinskih razlikah, moralno zgražanje nad čustveno nabitimi, a v bistvu banalnimi simbolnimi vprašanji služi kot zadnja tančica, ki zakriva pehanje za nadzorom nad osiromašeno malho proračunskega denarja, ki ga je treba razdeliti med klientele. In če se pri desnici ta taktika zdi bolj zagrizena in brezsramna, je to zato, ker oblast, kot je govoril italijanski politični veteran Giulio Andreotti, najbolj razžira tiste, ki je nimajo.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta