Tiskane izdaje
Abas je stal skorajda nepremično in svoj govor (v arabščini) prebral s tihim dostojanstvom. Brez kakršnih koli trikov.
Netanjahu je uporabil vse trike, ki se jih človek nauči na začetnih tečajih javnega govorništva. Ves čas je obračal glavo z leve na desno in obratno, krilil z rokama in prepričljivo povzdigoval in spuščal glas. V določenem trenutku je poskrbel tudi za potrebno vizualno presenečenje. Med njegovim prejšnjim nastopom je bila to otroška risbica domnevne iranske jedrske bombe. Tokrat je bila to fotografija, na kateri se palestinski otroci v Gazi igrajo ob raketometu.
(Netanjahu je imel s seboj celo zbirko fotografij - kako pripadniki ISIS obglavljajo ljudi in podobno - tako kot prodajalci nosijo s seboj vzorce različnega blaga.)
Vse skupaj pa je bilo malce preveč gladko, preveč »resnično«. Nastopil je kot trgovec s pohištvom, kar je sicer bil v preteklosti.
Oba govora sta bila v generalni skupščini Združenih narodov. Abas je govoril pred tremi tedni, Netanjahu prejšnji teden. Zaradi židovskih praznikov je prišel nekoliko pozneje - kot človek, ki pride na zabavo, potem ko so vsi glavni gostje že odšli. Dvorana je bila napol prazna, poslušalci pa so bili v glavnem mladi diplomati, ki so jih tja poslali zato, da bi zastopali svoje vlade. Očitno so se na smrt dolgočasili.
Za aplavz so poskrbeli okrepljena izraelska delegacija in sionistični dostojanstveniki ter ogorčeni posamezniki, ki so se po galerijah natrpali pod vodstvom igralniškega tajkuna Sheldona Adelsona. (Po govoru je Adelson Netanjahuja odpeljal v drago restavracijo, kjer ne strežejo košer hrane. Med vožnjo jima je pot odpirala policija. Je pa Adelson pozneje javno izjavil, da je bil govor preveč zmeren.)
A nič od tega ni pomembno. Človek v generalni skupščini ne govoriči zato, da bi prepričal njene člane, ampak govori za svoje občinstvo doma. Prav to je počel Netanjahu in prav to je počel tudi Abas.
V Abasovem govoru je bilo čutiti navzkrižje med obliko in vsebino: zelo zmerno govorjenje je namreč dopolnil z zelo ostrim jezikom.
Očitno je bil govor namenjen palestinskemu ljudstvu, med katerim še vedno vlada vsesplošno ogorčenje zaradi ubijanja in pustošenja med vojno v Gazi. Zaradi tega je Abas uporabil skrajno oster jezik - tako silovit, da je prevladal nad njegovim poglavitnim namenom propagiranja miru. Uporabil je besedo »genocid« - in to ne enkrat, ampak trikrat. To pa je bila voda na mlin izraelske propagande in tako se je v hipu začelo govoriti o »genocidnem govoru«.
Med vojno v Gazi je bilo ubitih več kot dva tisoč Palestincev, v glavnem civilistov, med katerimi je bilo tudi veliko otrok. Ubiti so bili med bombnimi napadi z zemlje, iz zraka in z morja. To je bilo okrutno in celo pošastno, a to ni bil genocid. Genocid je, ko umre na stotine, na tisoče, na milijone ljudi. Auschwitz, Armenija, Ruanda, Kambodža.
Poleg tega je bil Abasov govor v celoti enostranski. V njem ni niti omenil Hamasa, raket in predorov za izvajanje napadov. Vojna je po njegovem izključno stvar Izraelcev: oni so začeli, oni so ubijali, oni so izvajali genocid. Vse to seveda koristi voditelju, ki se mora braniti pred obtožbami, da je bil premehak. A izniči dober namen.
Sam govor, če odmislimo oster jezik, je bil dokaj zmeren oziroma zmeren, kolikor se le da. Njegovo bistvo je bil mirovni program, enak tistemu, ki so ga Palestinci predlagali že na samem začetku mirovne politike Jaserja Arafata, pa tudi enak arabski mirovni pobudi.
Vztraja se pri rešitvi dveh držav: palestinski državi, katere glavno mesto naj bi bil Vzhodni Jeruzalem »ob izraelski državi«, mejah, ki so bile določene leta 1967, in »soglasju, ko gre za reševanje trpečih palestinskih beguncev« (kar pomeni sporazum z Izraelom, kar pomeni, da ni vrnitve). Omenjena je bila tudi arabska mirovna pobuda. Noben palestinski voditelj ne bi mogel zahtevati manj od tega.
V govoru je bilo slišati tudi zahtevo po »posebnem časovnem okviru«, da bi preprečili farso neskončnih »pogajanj«.
Zaradi vsega tega ga je nato napadel Netanjahu, češ da je poosebljenje vsega zla, sodelavec Hamasa, kar je enako ISIS, ki je naslednica Adolfa Hitlerja, njegova sedanja reinkarnacija pa je Iran.
Mahmuda Abasa poznam že 32 let. Na mojem prvem srečanju z Jaserjem Arafatom v obkoljenem Bejrutu ga ni bilo, ko sem se januarja 1983 z Arafatom sestal v Tuniziji, pa je bil tam tudi Abas. Kot vodja izraelske izpostave glavnega štaba PLO je bil nato navzoč na vseh mojih srečanjih z Arafatom v Tuniziji. Po vrnitvi PLO v Palestino pa sem se kar nekajkrat srečal z Abasom.
Rojen je bil leta 1935 v Safedu, kjer je odraščala tudi moja pokojna žena Rachel. Pogosto sta se pogovarjala o otroštvu v tem kraju in poskušala ugotoviti, ali je Abasa v otroštvu kdaj zdravil Rachelin oče, ki je bil pediater.
Arafat in Abas sta dve popolnoma različni osebnosti. Arafat je bil nastopaški, ekstrovertiran in družaben, Abas je vase zaprt in introvertiran. Arafat je sprejemal odločitve na hitro, Abas je oprezen in previden. Arafat je gojil tople medčloveške odnose, bil je nagnjen h gestikuliranju in imel vedno najraje človeške stike (dobesedno). Abas je hladen in neoseben. Arafat je vzbujal ljubezen, Abas vzbuja spoštovanje.
A politično med njima skorajda ni razlike. Arafat ni bil tako zelo radikalen, kot se je zdel, in Abas ni tako zmeren, kot je videti. Njuni mirovni pogoji so povsem identični. Gre za tiste minimalne pogoje, v katere bi lahko privolil vsak palestinski voditelj - pravzaprav tudi vsak arabski voditelj.
Najbrž bodo temu sledili dolgi meseci pogajanj o podrobnostih - točen potek meja, izmenjava ozemelj, simbolično število beguncev, ki se bodo lahko vrnili na svoje domove, varnostni sporazumi, izpustitev zapornikov, voda in podobno.
A temeljne palestinske zahteve so neomajne, nanje lahko privoliš ali jih zavrneš.
Netanjahu pravi: zavračam.
Če jih zavrneš, kaj ostane?
Status quo, seveda. Klasično sionistično stališče: palestinsko ljudstvo ne obstaja. Ne bo nikakršne palestinske države. Bog, pa naj obstaja ali ne, nam je obljubil celotno deželo (vključno z Jordanijo).
A v današnjem svetu takšnih stvari ni mogoče odkrito govoriti. Človek mora za to najti posebne besedne trike.
Ko se je končala zadnja vojna v Gazi, je Netanjahu obljubil »novo politično obzorje«. Mnogi so ob tem opozorili, da je obzorje nekaj, kar se, ko se mu približuješ, ves čas odmika. Ni pomembno.
Kaj je torej to novo obzorje? Netanjahu in njegovi svetovalci so napeli možgane in na koncu prišli do »regionalne rešitve«.
»Območna rešitev« je nova moda, ki se je začela širiti pred nekaj meseci. Med njenimi privrženci je tudi Dedi Zuker, eden od ustanoviteljev organizacije Mir danes in bivši član Kneseta (predstavnik stranke Merec). Za časopis Haarec je izjavil: izraelsko-palestinska mirovna prizadevanja so mrtva. Moramo se lotiti drugačne strategije: »regionalne rešitve«. Namesto da se ukvarjamo s Palestinci, se moramo pogajati s celotnim arabskim svetom in skleniti mir z njihovimi voditelji.
Dobro jutro, Dedi. Ko smo jaz in moji prijatelji na začetku leta 1949 predlagali rešitev dveh držav, smo se zavzemali za vzpostavitev palestinske države v povezavi z ustanovitvijo semitske zveze, v katero bi bili vključeni Izrael, Palestina in vse arabske države, morda pa tudi Turčija in Iran. To smo ponavljali v neskončnost. Ko je (deset) saudskih kronskih princev izdelalo arabsko mirovno pobudo, smo se zavzeli za njeno takojšnje sprejetje.
Med izraelsko-palestinsko rešitvijo in izraelsko-vsearabsko rešitvijo ni nikakršnih protislovij. Gre za eno in povsem enako rešitev. Arabska liga ne bo sklenila miru, če ne bo imela soglasja palestinskega vodstva, in palestinsko vodstvo ne bo sklenilo miru, če ne bo imelo podpore Arabske lige. (To sem izpostavil tudi v članku, ki sem ga v časopisu Haarec objavil na dan Netanjahujevega govora.)
Pred časom se je ta »nova« ideja razširila po Izraelu, ustanovljeno je bilo združenje in porabili so kar nekaj denarja za propagando. Dobro misleči levičarji so se ji pridružili. To me čudi, saj niso bili rojeni včeraj.
In zdaj se pojavi Netanjahu in v generalni skupščini predlaga točno to. Aleluja! Pa imamo rešitev! »Regionalno« rešitev. Nič več se nam ni treba pogovarjati z zlobnimi Palestinci. Zdaj se lahko pogovarjamo z »zmernimi« arabskimi voditelji.
Od Netanjahuja ne moremo pričakovati, da se bo ukvarjal z detajli. Kakšne pogoje ima v mislih? Kakšno rešitev za Palestince? Velikemu voditelju se ni treba ukvarjati s takšnimi podrobnostmi.
Seveda pa je vse skupaj naravnost smešno. Celo zdaj, ko se je nekaj arabskih držav pridružilo ameriški koaliciji proti ISIS, se nobena od njih ne bi hotela pokazati v družbi Izraela. ZDA so diskretno in vljudno zaprosile Izrael, naj se v to ne vmešava.
Netanjahu spremenjene okoliščine vedno v hipu izkoristi za razglašanje svojega nespremenjenega stališča.
Zadnja vroča tema je ISIS (oziroma Islamska država, kot se raje imenuje). Svet je bil šokiran spričo njene okrutnosti. Vsi jo obsojajo.
Netanjahu je vse svoje sovražnike povezal z ISIS. Abas, Hamas, Iran - vsi so ISIS.
Med učno uro logike so predstavili zgodbo o Eskimu, ki je prišel v mesto in prvič v življenju videl steklo. Dal ga je v usta in ga začel žvečiti. Njegova logika je bila: led je prozoren. Steklo je prozorno. Led lahko žvečimo. Torej lahko žvečimo tudi steklo.
Ista logika: ISIS je islamistična. ISIS si prizadeva za vzpostavitev kalifata, ki bi se razprostiral po vsem svetu. Hamas je islamističen. Torej si tudi Hamas prizadeva za kalifat, ki bi zajemal ves svet. Vsi ti hočejo zavladati svetu. Tako kot »sionski modreci«.
Netanjahu računa s tem, da večina ljudi ne ve, o čem govori. Po tej isti logiki tudi Francija pripada ISIS. Dejstvo: med francosko revolucijo so obglavljali ljudi. ISIS obglavlja ljudi. V preteklosti so tudi Britanci obglavili svojega kralja. Torej so vsi ISIS.
V resničnem svetu pa ni prav nikakršne podobnosti med Hamasom in ISIS, razen njihove javno izražene pripadnosti islamu. ISIS zavrača vse državne meje in hoče vzpostaviti islamsko državo, ki bo zajemala ves svet. Hamas je strogo nacionalistična organizacija. Hamas hoče palestinsko državo. V zadnjem času celo omenjajo meje iz leta 1967.
Prav tako ni nikakršne podobnosti med ISIS in Iranom. Po zgodovinskem razkolu sta se znašla na nasprotnih straneh: ISIS je sunitska organizacija, Iran je šiitski. ISIS hoče strmoglaviti Bašarja al Asada in ga morda celo obglaviti, medtem ko je Iran Asadov najzvestejši zaveznik.
Vsa ta dejstva so dobro znana vsem, razen svetovnim politikom. Zagotovo jih poznajo diplomati, ki se sukajo po hodnikih OZN. Zakaj je torej Netanjahu te sprevrženosti (če uporabim milo besedo) ponavljal z govorniškega odra OZN?
Zato, ker ni govoril diplomatom. Govoril je tistim najbolj primitivnim volivcem v Izraelu, ki so ponosni na to, da imajo predstavnika, ki je sposoben svet nagovoriti v brezhibni angleščini.
Sicer pa, komu mar, kaj si mislijo Nežidje?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
