Egipt pred hudo preizkušnjo

Medtem ko so Egipčani napeto pričakovali rezultate predsedniških volitev, so mladina in sekularni intelektualci, ki so januarja 2011 strmoglavili režim Hosnija Mubaraka, pesimistično razmišljali o prihodnosti države. Občutka, da je vse mogoče, ki je prevladoval med uporom na trgu Tahrir, ni bilo več, kandidata, ki so jima protestniki močno nasprotovali – Mohamed Morsi iz Muslimanske bratovščine in Ahmed Šafik, pomemben predstavnik starega režima (in sedanje vojaške oblasti) –, pa sta se pripravljala na drugi krog volitev.

Povezava med najpomembnejšimi političnimi dejavniki v Egiptu vse od začetka arabske pomladi – vojsko, mošejo in množicami na trgu Tahrir; vsaka od njih je po svoje uveljavljala svojo moč in imela svoje interese – je bila tako prekinjena. Tiste, ki so pred šestnajstimi meseci napolnili trg Tahrir, so utišali, o pričakovanem prenosu oblasti z vojske na civilno, demokratično vlado pa ni bil nihče več tako prepričan.

Vrhovni vojaški svet (SCAF) je po strmoglavljenju Mubarakovega režima in prevzemu oblasti vodil feldmaršal Mohamed Husein Tantavi – dvajset let obrambni minister v Mubarakovi vladi –, ki je dosledno oviral negotovo demokratično tranzicijo. Teden dni pred predsedniškimi volitvami je ustavno sodišče, naklonjeno vrhovnemu vojaškemu svetu, razpustilo pred kratkim sestavljen parlament, ker je odločilo, da volitve niso bile zakonite. Vojaški svet je pričakoval, da bo na volitvah zmagal Morsi, zato je prevzel vso zakonodajno oblast, močno omejil pristojnosti predsednika, sam imenoval odbor, ki bi moral pripraviti novo ustavo, prevzel nadzor nad državnim proračunom in zahteval, da lahko le predstavniki vojaškega sveta določajo notranjo in zunanjo politiko.

Drugačno vrenje

Boj za oblast v Egiptu se bo zato nadaljeval. Toda hunta se ne bo več bojevala proti množicam na trgu Tahrir, ampak proti političnemu islamu. Islamisti so več desetletij na skrivaj delovali v egiptovski družbi (vendar država ni preganjala njihovega delovanja), nato pa so spretno izrabili proteste na trgu Tahrir, čeprav niso bili njihov pomemben sestavni del. Sekularne liberalne politične sile so zaradi notranjih delitev in slabe organizacije drago plačale na parlamentarnih volitvah pred šestimi meseci, v drugem krogu predsedniških volitev pa je večina Egipčanov raje izbrala Morsija kakor predstavnika starega režima.

Toda tesna Morsijeva zmaga (samo za 3,5 odstotka) nad Šafikom in nizka volilna udeležba – 46 odstotkov v prvem in slabih 52 odstotkov v drugem krogu – dokazujeta, da je družba razdeljena in izmučena, poleg tega pa bolj malo zaupa tako volitvam kot kandidatom. Rezultati volitev so tako samo pokazali, kako negotove so razmere v državi, ki še ne ve, v katero smer naj se odpravi.

Nekateri se bojijo, da bo Muslimanska bratovščina zaradi Morsijeve zmage začela izvajati radikalno politiko islamizacije v muslimanski državi, ki že zdaj velja za konservativno, a jo je več desetletij vodila posvetna vlada. Spet drugi ne verjamejo, da bo Muslimanska bratovščina res sprejela zelo radikalne ukrepe, hkrati pa tudi dvomijo, da bo zagovarjala sekularno in resnično demokratično oblast, ko se bo z vojaškim svetom pogajala o vzpostavitvi civilne oblasti.

Morsi v nobenem primeru nima na voljo veliko možnosti v državi, v kateri so politične razmere zelo negotove – država nima ne ustave ne parlamenta –, njeni prebivalci pa zahtevajo učinkovito vlado, usklajeno delovanje državnih ustanov in krepitev opotekajočega se gospodarstva.

Upadanje življenjske ravni

Življenjski standard se je po odhodu Mubaraka z oblasti hitro zniževal. Samo leta 2011 se je neto pritok kapitala zmanjšal za skoraj 90 odstotkov, turistične dejavnosti je bilo manj za 30 odstotkov, trgovinski primanjkljaj se je povečal na 28 milijard dolarjev, rast bruto domačega proizvoda pa se je s 3,8 odstotka znižala na en sam odstotek. Uspeh ali polom Morsijeve vlade bo odvisen predvsem od gospodarskih uspehov.

Muslimanska bratovščina se bo zato morala spopasti z resnim izzivom. Težave bo mogoče odpraviti samo z vzpostavitvijo primernega ravnotežja med vrhovnim vojaškim svetom z brezmejno močjo na eni strani in egiptovskimi liberalnimi političnimi silami na drugi. Liberalne sile so na volitvah skupaj dobile 11 milijonov glasov, pet milijonov več kakor Morsi v prvem krogu predsedniških volitev. Samo tako bo Morsijeva vlada veljala za legitimno in samo tako bo zmogla skupaj z vojsko dokončno nadomestiti nekdanji režim.

Negotovost

Vedeti moramo, da liberalci niso podprli Morsija v drugem krogu volitev. Vendar se lahko samo njim zahvalimo, da so ljudje sploh lahko izbirali predsednika na volitvah, zato so zdaj mnogi prepričani, da duh ogrožene revolucije, med katero so bili najpomembnejši dejavnik prav liberalne sile, lahko obudimo samo s tesnim sodelovanjem med njimi in Muslimansko bratovščino.

To bi bilo mogoče, če bi se Muslimanska bratovščina notranje reorganizirala, se distancirala od radikalnejših smeri in začela podpirati politiko sodelovanja z ranljivejšimi skupinami in družbenimi manjšinami. Bratovščina je doslej napovedala, da bo za podpredsednika imenovala kristjana in žensko. To bi bil gotovo spodbuden prvi korak na poti k pomiritvi sprtih strani v Egiptu – a še vedno samo prvi korak.

Project Syndicate, 2012


––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.