Tiskane izdaje
V zadnjih 35 letih je rast realnih plač v ZDA zaostala za dobički iz proizvodnje. Plača zaposlenega, ki ne dela v agrikulturi, je rasla dvakrat počasneje kakor dobički iz proizvodnje. Večji delež dobička je prejela majhna skupina na vrhu: vrhunski menedžerji, izvršni direktorji ter delničarji in drugi lastniki kapitala. Realna plača najslabše plačanih deset odstotkov ljudi se je realno znižala za šest odstotkov, medtem ko je realna plača povprečno plačanega zaposlenega zrasla za borih pet do šest odstotkov. Enemu odstotku ljudi na vrhu piramide so se plače zvišale za več kot 150 odstotkov. Kako lahko ublažimo ta skrb vzbujajoči trend?
Ena od možnih rešitev je široko zastavljen program soudeležbe pri dobičku. Takšni programi so, skupaj z izobraževanjem zaposlenih ter priložnostmi za delavce, da sodelujejo pri odločanju in reševanju problemov, že dokazali, da spodbujajo angažma in sodelovanje zaposlenih ter zmanjšujejo odpuščanje in povečujejo produktivnost ter donosnost.
Soudeležba pri dobičku je koristna tudi za zaposlene. Njihove plače v podjetjih, kjer so vključeni v programe soudeležbe pri dobičku in solastništvu, so precej višje kakor plače zaposlenih v primerljivih podjetjih brez podobnih programov. Približno polovica podjetij na seznamu »sto najboljših podjetij, za katera se izplača delati«, revije Fortune ima takšne ali drugačne programe soudeležbe pri dobičku ali solastništvu zaposlenih, ki ne zajemajo zgolj vodilnih, ampak tudi druge delavce.
Zakaj niso ti programi
Prvič, vodilni delavci, ki jim soudeležba pri dobičku pomeni pomemben del njihovih prihodkov, se po vsej verjetnosti programom razdelitve dobička med zaposlene upirajo iz strahu, da bi se njihovi lastni dobički zmanjšali. Čeprav bi tovrstni programi povečali splošno donosnost, bi po vsej verjetnosti zmanjšali dobičke, ki pripadajo vrhunskim menedžerjem in delničarjem.
Drugič, zaposleni se bojijo, da bi se soudeležba pri dobičku izrazila na njihovih plačah. Se pravi, da bi posledica menjave zagotovljenih plač za negotove dobičke vodila v nižje prihodke. Kakovostni programi soudeležbe pri dobičku morajo preprečevati takšne situacije. K zagotavljanju potrebnih varovalk lahko pripomorejo samo okrepljena kolektivna pogajanja.
Tretjič, če hočemo, da imajo programi soudeležbe pri dobičku zaželen učinek na produktivnost, jih moramo združiti s pobudami za opolnomočenje zaposlenih. Eden od načinov, kako to doseči, je ustanovitev »delavskih svetov«, se pravi, skupine zaposlenih, ki imajo dostop do informacij in posvetovalna pooblastila, vključno s posvetovanjem o pogojih dela.
Delavski sveti in okrepljena kolektivna pogajanja so značilna za visoko produktivna delovna mesta. V razvitih gospodarstvih so nekaj povsem običajnega. Toda v ZDA je tega zelo malo. Zvezni zakoni podjetjem otežujejo ustanavljanje delavskih svetov in prepovedujejo pogajanja delodajalcev in delojemalcev glede pogojev dela zunaj kolektivnih pogajanj, čeprav večina zaposlenih nima kolektivnih pogajalskih pravic. Obetavno pa je sporočilo sindikata zaposlenih v avtomobilski industriji, da bodo nadaljevali kolektivna pogajanja in sodelovali pri ustanovitvi delavskega sveta v avtomobilski tovarni v Tennesseeju, ki je v lasti nemškega Volkswagna.
Četrta ovira na poti k vzpostavitvi programov soudeležbe pri dobičkih je preobrat v korporativni kulturi. Čeprav večina podjetij poudarja pomembnost človeškega kapitala, večina vrhovnih menedžerjev in delničarjev obravnava delavce kot povzročitelje stroškov in ne prihodkov.
V nasprotju s finančnimi koristmi zmanjšanja števila delovne sile, so finančne koristi soudeležbe pri dobičku, izvedene z večjo udeleženostjo zaposlenih in zmanjšanjem odpuščanja, zelo težko merljive. Po vsej verjetnosti kratkoročno ne bodo vplivale na čisti dobiček na delnico, ki je pomemben dejavnik pri dohodkih vodilnih delavcev. Ne preseneča torej, da so prednosti soudeležbe pri dobičku v številnih podjetjih podcenjene, še posebno pri tistih, ki so usmerjena na kratkoročni dobiček.
Če pa podjetja kljub vsemu prepoznajo prednosti soudeležbe pri dobičku, jim primanjkuje strokovnega znanja za pripravo programov, ki bi ustrezali njihovim potrebam. Nekatere ameriške zvezne države so ustanovile strokovne službe, ki manjšim in srednjim podjetjem pomagajo premagati tako oviro. Seveda pa bi zvezna vlada lahko pripravila svoj lastni program strokovne pomoči, ki bi določeni zvezni državi pomagal pri prizadevanjih za ozaveščanje številnih podjetij.
Spodbujanje podjetij
Nekateri so predlagali zmanjšanje davkov za podjetja, ki imajo široko zastavljene programe soudeležbe pri dobičku. Čeprav bi ta pristop spodbudil več delavcev k soudeležbi pri dobičku, bi vseeno lahko še pripomogel k omogočanju velikih davčnih olajšava za vodilne delavce.
Kandidatka na ameriških predsedniških volitvah Hillary Clinton je predlagala bolj usmerjen predlog: petnajstodstotna olajšava za dobiček, ki ga podjetja v dveh letih razdelijo med zaposlene. Začasna davčna olajšava bi podjetjem pomagala pri obvladovanju administrativnih stroškov vzpostavitve programa soudeležbe pri dobičku. Da pa bi omejili stroške in preprečili zlorabe, bi bili izvzeti dobički, ki presegajo deset odstotkov plače zaposlenega. Skupni znesek, ki bi bil na voljo posameznim podjetjem, bi bil omejen. Vzpostavili pa bi tudi varovalke za preprečevanje prikazovanja soudeležbe pri dobičku z zviševanjem plač in drugih ugodnostih. Davčna olajšava bi lahko spodbudila tudi spremembe v korporativni kulturi. Ne samo da bi spodbudila širšo razpravo o ugodnosti soudeležbe pri dobičku, ampak tudi pri posredovanju podatkov o poslovanju podjetja zaposlenim in glede odločitev nadrejenih.
Stagnirajoči dohodki večine zaposlenih v ZDA zmanjšujejo gospodarsko rast tako pri povpraševanju (zmanjšujejo potrošnjo gospodinjstev) kakor pri ponudbi (negativni vplivi na izobraževanje, razvoj človeškega kapitala in inovacije). Čas je, da podpremo močnejšo in pravičnejšo rast. Udeležba pri dobičku, ki jo je predlagala Clintonova, gre v pravo smer.
© Project Syndicate, 2015
Laura Tyson, profesorica na ekonomski fakulteti Kalifornijske univerze v Berkleyju, nekdanja predsedujoča svetu ekonomskih svetovalcev predsednika ZDA
