EU lahko stori več za zaščito beguncev

Prava težava ni prihod beguncev, ampak površen, skoraj histeričen odziv na takšne razmere.

Objavljeno
02. september 2015 00.29
Begunci ki so pred nekaj sto metri prestopili grško-makedonsko mejo prihajajo proti begunskem centru v Gevgeliji, Makedonija 31.avgusta 2015. [begunci,skupine ljudi,poti,begunski centri,mivka,stopinje]
Nils Muižnieks
Nils Muižnieks

Evropske države so več let poslušale opozorila o tem, da nimajo primerne priseljenske in azilne ureditve. Zdaj ko je beguncev čedalje več in doživljajo čedalje več tragedij, so pomanjkljivosti te ureditve čedalje očitnejše. Toda takšnega kolapsa niso povzročili prihodi beguncev. Pravi vzrok je političen.

Po podatkih agencije OZN za begunce je od januarja letos v državah članicah Evropske unije za azil zaprosilo malo več kakor 430.000 ljudi. Nemčija je prejela 40 odstotkov vseh prošenj, Madžarska je prejela četrtino vseh drugih prošenj. To pomeni, da je 26 držav članic Evropske unije prejelo malo več kakor 180.000 prošenj za azil, kar pravzaprav ni tako zelo visoka številka.

Tudi če upoštevamo skoraj 300.000 ljudi, ki so po januarju prispeli v Italijo in Grčijo – večina je Sircev, ki bodo pridobili azil –, je pritisk zaradi prihoda beguncev še vedno precej manjši kakor v precej manj bogatih in manj stabilnih državah, kakršne so, denimo, Pakistan, Libanon in Etiopija, ali pa bližnja Turčija, v kateri je zatočišče poiskalo približno dva milijona sirskih beguncev.

Napačni odzivi evropskih politikov in držav

Žal politiki pogosto spregledajo dejstva. Z zelo pomembno izjemo Nemčije politiki iz večine držav Evropske unije kar tekmujejo med seboj, kdo bo javnosti predstavil čim bolj črno sliko. Francija in Velika Britanija – število prosilcev za azil v tej državi je zadnja leta ostajalo nespremenjeno – se nista znali ustrezno odzvati na potrebe približno 3000 migrantov v Calaisu in sta nanje poslali policijo ter namenili dodatna sredstva za povečanje nadzora. Na Danskem – tu se število prošenj za azil ni bistveno povečalo v primerjavi z letom 2014 – je prejšnjo sredo parlament odobril zmanjšanje sredstev za begunce, da bi država tako postala manj privlačna za begunce. Na Poljskem, kjer je bilo leta 2014 za 50 odstotkov manj prošenj za azil kakor leta 2013, je predsednik države javno nasprotoval temu, da bi država sprejela več prosilcev za azil, čeprav se tudi tam število prošenj za azil v prvi polovici leta 2015 ni povečalo.

V Bolgariji in na Madžarskem se je število prošenj za azil zelo povečalo, državi pa pri tem nista prejeli nikakršne pomoči od sočlanic Evropske unije, zato sta se odločili za slabo rešitev in zaprli svoje meje. To gotovo ni prava rešitev za tiste, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Toda zavedati se je treba neprijetne politične resnice, da so razmere takšne, kakršne so, tudi zaradi azilne ureditve v EU, ki kaznuje države na meji z Evropo.

Prava težava ni prihod beguncev, ampak površen, skoraj histeričen odziv na takšne razmere. To ni toliko begunska, ampak je predvsem politična kriza, v kateri države zahtevajo manj Evrope, čeprav je potrebujemo več. Če bi radi rešili Evropo, ki jo povezujemo s solidarnostjo in človekovimi pravicami, moramo spet premisliti o njenem pristopu do preseljevanja.

Najprej bi morali temeljito preurediti dublinsko uredbo, nepošten mehanizem, ki večini držav članic EU omogoča, da odgovornost za prosilce za azil prevalijo na nekaj držav na prvi bojni črti – na Bolgarijo, Grčijo, Madžarsko, Italijo, Malto in Španijo. Najnovejši udarec tej ureditvi je zadala Nemčija, ki je pred nekaj dnevi začasno nehala izvajati določila uredbe pri obravnavi sirskih beguncev. To odločitev bi bilo treba sprejeti za vse prosilce za azil, upoštevati pa bi jo morale vse države članice Evropske unije.

EU potrebuje novo priseljensko in azilno ureditev

Države članice Evropske unije in evropska komisija bi morale vzpostaviti ureditev, na podlagi katere bi države enakomerno porazdelile breme zaradi prosilcev za azil, temeljiti pa bi morala na načelih solidarnosti in zaščite človekovih pravic. Tako bi izboljšali zaščito, ki jo Evropa ponuja beguncem, in hkrati razbremenili nekatere države Evropske unije.

Pri reševanju teh vprašanj bi morali okrepiti tudi sodelovanje z državami na Zahodnem Balkanu. Do zdaj je EU pritiskala nanje, naj zadržijo prosilce za azil, zato so nekatere od teh držav sprejele več nezakonitih ukrepov, denimo varnostno preverjanje ljudi na podlagi etnične pripadnosti na mejnih prehodih in odvzem potnih listov. EU mora zdaj tem državam pomagati razvijati njihovo azilno ureditev in pomagati krepiti njihove zmogljivosti za nastanitev beguncev skladno z evropskimi standardi. Tako ne bomo samo pomagali reševati življenj, ampak tudi uresničili obljubo o »večji enotnosti«, s katero so se strinjale vse države članice Evropske unije in države na Zahodnem Balkanu, ko so se pridružile Svetu Evrope.

Poleg tega morajo evropske države ponuditi več možnosti za to, da bodo begunci zakonito prispeli na celino, denimo tako, da ublažijo pogoje za pridobitev humanitarnega vizuma ali uvedejo predpise o združitvi družin. Tako se bodo begunci izognili nevarnim morskim in kopnim potem, tihotapci, katerih posli cvetijo, kadar veljajo ostre omejitve preseljevanja, pa bodo izgubili svoj vpliv.

Zaščita beguncev je moralna in zakonita obveznost. To ni lahka naloga, vendar tudi ni nemogoča. Storiti moramo več za tiste, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem. Če bomo našli dovolj politične volje, bo Evropa lahko ostala zvesta svojim vrednotam.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Nils Muižnieks, komisar za človekove pravice Sveta Evrope