Tiskane izdaje
Na katera vprašanja mora odgovoriti Velika Britanija
Kaj je pravzaprav bilo tisto, kar je prebivalce v Veliki Britaniji prepričalo, da želijo nekaj več? Ali bolje, da želijo nekaj drugega? Dveletna pogajanja, za katera je rok začel teči 29. marca, ne bodo preprosta. Nihče ne ve, kakšen bo izhod. Odprta vprašanja so tako glede postopka kot glede vsebine dogovora o izstopu. Postopek izstopa je sicer okvirno predpisan v 50. členu pogodbe o EU. Če soglasja v dveh letih ne bo, bi pogodbe za Veliko Britanijo prenehale veljati. To bi bila verjetno najslabša rešitev, ki bi prinesla največ negotovosti tako za podjetja in državljane kot za druge države članice. In dveletno obdobje je zelo kratko, v primerjavi z, denimo, pogajanji za »navadne« trgovinske sporazume, na primer s Kanado, ki trajajo več let. A bistvena bo vsebina sporazuma o izstopu. Kot je že omenil predsednik evropske komisije, rešitve à la carte oziroma želenega izbora pravic za Veliko Britanijo ne bo. Šele ko bodo znana pogajalska izhodišča EU, bomo natančneje vedeli, kje želi EU sploh popuščati. In šele ko bo jasno, da Velika Britanija res želi t. i. hard brexit, kot je večkrat poudarila Theresa May, bo tudi bolj jasno, kaj bo brexit pomenil za podjetja, državljane, za študente, kmete, delavce, podjetja.
Verjetno bo izstop več težav povzročil prav v Veliki Britaniji. EU bo res utrpela izpad dela proračuna, a Velika Britanija bo morala odgovoriti na številna konkretna vprašanja, na katera se doslej ni ozirala. Odgovoriti bo morala svojim državljanom, ne (le) EU: kaj bo s podjetji, ki imajo sedež v Veliki Britaniji in katerih ustanovitelji so državljani EU, ali kaj bo s podjetji v Veliki Britaniji, ki imajo svoje podružnice drugod po EU? Kaj bo za njih veljalo glede prostega pretoka blaga, carin, davkov … Kaj bo s City of London in kateri predpisi bodo veljali za njihovo poslovanje? To zanima kitajske, ruske, avstralske investitorje, ne le EU. Kaj bo s kmeti in njihovimi (doslej) evropskimi subvencijami, kaj bo v Veliki Britaniji nadomestilo regionalne in druge subvencije, kaj bo z možnostjo študentov študirati drugod, kaj bo s financiranjem številnih raziskovalnih projektov v Veliki Britaniji, ki jih financira EU, kako bo z varstvom potrošnikov: če bodo državljani EU potovali v Veliko Britanijo, bo še veljalo pravno varstvo kot do zdaj? Če bodo kupovali po internetu blago iz Velike Britanije, kateri predpisi bodo veljali? Bo Velika Britanija še zagotavljala standarde varstva potrošnikov, kot jih zagotavlja EU?
Doslej je določala
Velika Britanija bo seveda izgubila tudi politični vpliv, prav tako ne bo več sodelovala pri oblikovanju političnih in pravnih odločitev. Doslej je bila Velika Britanija v EU t. i. rule maker, tisti, ki določa pravila, in s tem pomemben igralec tako pri odločanju kot pri oblikovanju politike EU. Po izstopu bo iz tega izločena. Ker je eden glavnih ciljev Velike Britanije urediti status njenih državljanov v EU in obratno, je pričakovati uskladitev glede tega, saj so interesi na obeh straneh, zato tudi EU poudarja citizens first (najprej državljani). Toda to kljub temu zajema le štiri milijone sedanjih evropskih državljanov, brexit pa vsaj posredno vseh dosedanjih 508 milijonov pa tudi ves svet (npr. tudi potrošnika v Kanadi, ki kupuje v Veliki Britaniji, investitorja iz Kitajske ali podjetje iz Rusije).
Glede drugih vprašanj bodo pogajanja težja, saj Velika Britanija dosedanjega pravnega okvira, posebej enotnega trga in njegovih svoboščin, ne želi, drugače iz njega ne bi izstopila. A za gospodarsko poslovanje bo treba hitro ponuditi odgovore, da bodo podjetja vedela, v katerih okvirih lahko poslujejo. Če je bil sedanji okvir za Veliko Britanijo neustrezen, je predvsem tam potreben razmislek, kakšen pravni okvir želijo.
Verjetno si nihče ne želi ponovne vzpostavitve carin, administracije in dolgotrajnih carinskih postopkov, na kar že opozarja gospodarstvo. Zato samo »navaden« trgovinski sporazum, ki ga omenjata obe strani, za rešitev vseh teh vprašanj najbrž ne bi bil ustrezen in zadosten okvir. In če bi res kot alternativa na koncu zadoščalo samo to, se pojavi pomislek, zakaj bi se države v EU sploh povezovale. Ker kot je omenil italijanski politik: mi res več ne bomo mogli izvažati prosecca v Veliko Britanijo, ampak tudi Velika Britanija ne bo mogla izvažati viskija v 27 držav EU. Zato si tudi EU želi, da se obdobje dveh let konča s sporazumom in z novim partnerstvom.
Pogajanja zaradi vsega tega ne bodo lahka in EU ne bo, kot trdi glavni pogajalec za EU Barnier, naivna, ampak stroga, a prijazna. Pri vsaki ločitvi so računi in obveznosti na obeh straneh. Zato tudi Velika Britanija po koncu pogajanj EU ne bo smela zapustiti brez prevzema (njenih) obveznosti, kar je v začetku aprila v novi resoluciji o brexitu poudaril evropski parlament.
Že doslej brez Velike Britanije
EU je dolga leta obstajala brez Velike Britanije (vse do 1972.) in bo po mojem tako obstajala še naprej. EU je imela še večje krize, ko ni bila sprejeta ustava za Evropo ali v času evrske krize, posebej v Grčiji. Vsi so tedaj pisali o njenem razpadu. Tokrat je kriza povezana predvsem z eno državo. A Velika Britanija je bila že doslej na neki način v drugi skupini, saj ni bila v evrski skupini, schengnu in nekaterih drugih za EU ključnih programih. Zato bo predvsem Velika Britanija tista, ki bo morala najti alternativo, ne le za EU, ampak tudi zaradi notranje napetosti in ohranitve ozemeljske in politične enotnosti, zlasti kar zadeva Škotsko.
Če so bile za Veliko Britanijo res eden glavnih problemov migracije, zlasti tiste znotraj EU, se bo kljub temu srečala s težavami, povezanimi z migracijami: ali ima Velika Britanija za vsa dela dovolj svojih ljudi? Ali ima rajši delavce, ki prihajajo iz držav nečlanic EU, kot tiste iz EU (npr. Poljska)? Ali ne bo Velike Britanije zapustilo tisoče inženirjev, bančnikov in drugih visoko izobraženih ljudi, ki jih Veliki Britaniji ni bilo treba šolati in jim plačati izobraževanja? EU je z več kot 500 milijoni ljudi ogromen trg in s tem ponuja številne prednosti. A res je, da včasih tudi kakšne težave. Seveda so v EU razlike glede razvitosti, glede stanja socialne države, glede pravne države, a brez EU bi bile te razlike v državah še veliko večje. Za EU bo večji izziv kot brexit sedanja migracijska kriza. Tu potrebujemo odločnejšo EU, a hkrati tudi sodelovanje držav. Politike EU se ne dela z objemanjem in poljubljanjem (kot tudi ne s fotografijami na instagramu), politiko EU se dela s konkretnimi predlogi, a hkrati z usklajevanjem, iskanjem rešitev s kompromisi in z argumenti.
Potrebujemo odlične evropske politike, ne drugorazrednih. Kdo v ZDA pozna glavne evropske politike in kdo glavne nemške in francoske? A kljub temu teh nalog EU ne zmore sama. Potrebuje države članice in odgovorne politike v njih. Potrebujemo EU, ki pripravi predloge rešitev, ponudi to državam, a države morajo videti tudi skupne interese, ne le vsaka svojih. Če EU (torej države članice) določi kvote za begunce, jih je treba sprejeti. Ker EU tega ne določi sama, ampak to storijo države članice po svojih predstavnikih v evropskih institucijah. Ne moreš biti v EU le, ko se deli denar, ko se sprejemajo obveznosti, pa ne. V EU je treba več solidarnosti. Kot je dejal eden od politikov: v EU ne moreš biti le, ko sije sonce. In moramo se zavedati, da nam EU omogoča oziroma prispeva k temu, da živimo v delu sveta, ki je najbolj varen, najbolj gospodarsko razvit, najbolj socialen.
Več optimizma
Naloga tistih, ki imamo to možnost, je poudarjati pomen EU in opozarjati na prednosti in slabosti. Predlagati izboljšanja. Naloga medijev je, pisati (tudi) o pozitivnih stvareh v EU, ne le o slabostih. Vsak dan se da o EU napisati najmanj deset pozitivnih stvari. Seveda tudi kakšno slabo. V Sloveniji to velja tudi na nacionalni ravni. Več pozitivnega pristopa in optimističnega vzdušja. Tako Slovenija kot EU sta v kratkem času ogromno dosegli. Druge celine nas zaradi tega občudujejo. Bodimo ponosni na to, poskušajmo izboljšati področja, kjer so slabosti, in se zavedati, da vsak od nas lahko nekaj prispeva.
Brexit mora biti šola za EU pa tudi za države članice oziroma njihove politike. Pred volitvami za napake kriviti EU in s tem pridobivati glasove je bumerang. Ker je treba na nacionalni ravni ponuditi boljšo možnost.
Vsi Evropejci bomo živeli v bratstvu, brez orožja v rokah, o čemer je že leta 1849 pisal Victor Hugo, če bomo Evropo sprejeli kot nekaj, kar nam daje mir, a hkrati ekonomsko in socialno varnost. Ko bomo svoje nacionalne države imeli v srcu, EU pa v glavi. Ker je EU naša preteklost, sedanjost in (najboljša in najustreznejša) prihodnost.
Dr. Verica Trstenjak, profesorica evropskega prava na univerzi na Dunaju
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
