Tiskane izdaje
Kljub največji begunski krizi v Evropi po drugi svetovni vojni tudi sedanja kriza ob usklajenem skupnem pristopu ni neobvladljiva. Mednarodni strokovnjaki za človekove pravice, kot pred kratkim komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks na Delovi mnenjski strani (2. september), imajo prav, ko poudarjajo, da je zaščita beguncev moralna in pravna zaveza ter da bi v EU lahko storili več.
EU se je predolgo ukvarjala predvsem sama s seboj, s trajajočo finančno, gospodarsko in socialno krizo. Svojim članicam v težavah je predpisovala »zdravila« v obliki stalnih rezov v izobraževanju, zdravstvu, kulturi, socialnih politik in načela temeljno kohezivnost več evropskih držav in regij. Dogme privatizacije, liberalizacije in strukturnih prilagoditev pustošijo po Evropi, še posebno periferni in polperiferni. Evropska solidarnost je zatajila navznoter, med državami članicami, še bolj pa do držav in področij zunaj evropskih meja. Ob ukvarjanju z evropsko periferijo – na primer v obliki vsiljene trojke Grčiji – je EU skoraj povsem zanemarila, da se še precej hujši konflikti, humanitarne krize, socialni pretresi dogajajo na drugi strani Mediterana in na Bližnjem vzhodu. Preokupirana sama s seboj je dolgo časa le nemočno opazovala tragedije pred Lampeduso in drugod po Sredozemlju. Po koncu italijanske reševalne akcije Mare Nostrum, v kateri je sodelovala tudi Slovenija, evropska mejna agencija Frontex ni imela niti dovolj virov niti ustreznega mandata za reševalna in humanitarna prizadevanja.
Solidarnost in odprtost
Kljub eroziji solidarnosti znotraj EU in navzven do še bolj prizadetih področji Mediterana, podsaharske Afrike in Bližnjega vzhoda, je nekaj upanja, da v Evropi niso povsem zamrli ideali in načela mednarodnega humanitarnega prava. S svojo odprtostjo sta se izkazali zlasti Nemčija in Švedska ter kažeta smer, v katero naj se v prihodnje obrne Evropa: v solidarno in odgovorno skupnost držav, ki pripomorejo k zmanjševanju trpljenja in neenakosti po svetu in odpiranju novih priložnosti za vzpostavljanje človeškega dostojanstva, sodelovanja in enakopravnosti v svetu.
Upanje vzbuja tudi prebujena evropska civilna družba, nevladne organizacije in posamezniki, ki samoiniciativno po svojih močeh pomagajo pri reševanju begunske krize v svojih okoljih in tudi širše. Dobro je, da se je po začetni negotovosti tudi slovenska vlada ustrezno organizirala in pokazala, da se zaveda svoje odgovornosti v EU in v svetu. Sodelovanje z nevladnim sektorjem, z lokalnimi skupnostmi lahko prebudi že dolgo pozabljen občutek za medsebojno pomoč, za solidarnost.
Predstavnike srednje in vzhodnoevropskih držav članic EU velja spomniti, da vzpostavljanje novih železnih zaves ni in ne more biti rešitev. Obenem mora EU zagotoviti ustrezno finančno in strokovno pomoč tako za države članice, kot za kandidatke v Jugovzhodni Evropi. Tako se mora v prihodnje Evropska integracija razvijati v smeri večje vključenosti in trdnejšega spoštovanja človekovih pravic, ekonomskih in socialnih priložnosti za vse posameznike in družbene skupine. Tako bo EU lahko normativno bolj kredibilno delovala, ko bo govor o globalnih delovnih in socialnih zaščitah, podnebnih spremembah, svobodnem pretoku ljudi, odpravi davčnih oaz in drugih perečih temah sodobnih družb. Sedanja kriza ne sme poglobiti razlik med evropskim Vzhodom in Zahodom, podobno kot je finančna kriza povečala prepad med evropskim Severom in Jugom.
Če je ženevska konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 skupaj z dodatnim protokolom iz leta 1967 zdaj tako aktualna in zavezujoča kot pred več kot šestimi desetletji od sprejetja, pa bo evropski pravni okvir dublinske uredbe potreboval prenovo na temelju večjega sodelovanja celotne EU, ne le evropskih držav na obrobju, kamor se najprej zatekajo begunci. Kljub dosedanjim dopolnitvam dublinske ureditve so v praksi opazne velike razlike pri ravnanju z begunci in različni postopki, na kar so do zdaj že opozorili predstavniki Sveta Evrope, Združenih narodov in tudi evropsko sodišče. Treba bo vzpostaviti takšno normativno ureditev, ki bo tudi v praksi odsevala deklarirano vlogo EU v svetu.
Razvoj in priložnosti
Migracijski tokovi so v preteklosti v Evropi pripomogli h gospodarskemu razvoju evropskih držav. Razvoj evropskih socialnih modelov je potekal hkrati z odprtostjo do migracijskih tokov. Če se danes razgrajujejo evropski socialni modeli – ne le na evropski periferiji – in če se v Evropi poglablja prepad med relativno privilegiranim slojem družbe ter večinsko izločenim prebivalstvom, se to ne dogaja zaradi migracijskih tokov ali zaradi solidarnosti z begunci z različnih konfliktnih območij v evropski bližini, ampak zaradi evropske ekonomske, finančne in socialne ortodoksije. Nujen je obrat evropskih in globalnih trendov v smer večje vključenosti, večje uravnoteženosti, k trajnostnemu in pluralnemu razvoju.
Poleg usklajenega, enotnega delovanja, sodelovanja in solidarnosti evropskih držav je treba veliko bolj uspešno izvajati mednarodno razvojno dimenzijo: tako v evropskih stagnirajočih državah in regijah, kot v evropski soseščini. Razvojna pomoč in razvojno sodelovanje za vzpostavitev trajnostnega razvoja, odprava vidnih in nevidnih trgovinskih ovir za vstop proizvodov in storitev lahko pomenijo veliko ekonomsko priložnost za kmetijske proizvajalce in nove podjetnike držav južnega Mediterana in Bližnjega vzhoda. Tudi Slovenija premore veliko strokovnega znanja na področju mediteranskega kmetovanja, biodiverzitete, trajnostnega razvoja, obnovljivih virov ipd. Okrepimo lahko izobraževalno, znanstveno, raziskovalno in gospodarsko sodelovanje.
Namesto ustvarjanja novih železnih zaves lahko v tako spremenjenem kontekstu gledamo na najnovejšo begunsko krizo kot na priložnost za izboljšanje človeških, ekonomskih, izobraževalnih in socialnih priložnosti v EU, v evropski soseščini in širše po svetu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč in pogledov institucij,
Matjaž Nahtigal, izredni profesor, Fakulteta za management, Univerza na Primorskem
Roberto Biloslavo, profesor, Fakulteta za management, Univerza na Primorskem
