Tiskane izdaje
Leto 2016 zaznamuje deseto obletnico delovanja Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov, ki je bil ustanovljen kot društvo. Njegovo delovanje povezuje želja članov, ki so stopili v tretje življenjsko obdobje, da s svojimi izkušnjami vrednotijo napredovanje slovenske zunanje politike in diplomacije, pripomorejo k obravnavi diplomacije kot stroke, ohranjajo stik s stvarnostjo v mednarodnih odnosih in povezavah, pridobljenih v obdobju nekdanje aktivne službe ter v tistih, ki nastajajo na novo.
Nasprotovali novim mejnim zaporam v območju schengna
Na svojih vsakomesečnih posvetih smo se zavzemali tudi za stabilizacijo razmer na Balkanu, za državno utrditev BiH, za solidarnost v rešitvah za preseganje finančne krize v nekaterih državah EU, za krepitev skupne monetarne politike s političnim soglasjem za skupne korake tudi na fiskalnem področju, za večjo transparentnost in demokratičnost sprejemanja odločitev v EU, za mednarodno priznanje Palestine, za dopolnilno izobraževanje na diplomatski akademiji, za ustanovitev gospodarske diplomacije, za bolj premišljeno sodelovanje v mednarodnih vojaških akcijah in za tesno sodelovanje z Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Francijo.
Nasprotovali smo nehumanim rešitvam v begunski krizi in novim mejnim zaporam v območju schengna, mejnemu razdvajanju slovenske manjšine od matice, zavzeli smo se za razvitejše odnose z državami Afrike, za večjo povezanost članic pri zagotavljanju varnosti, za mirno reševanje sporov po svetu, in še posebno v evropskem sosedstvu, za razvitejše odnose z ZDA, Kitajsko, Japonsko, Indijo, Turčijo, RF in državami EU itd. Svoje ocene in mnenja je klub občasno delil tudi z javnostjo.
Ob ustanovitvi kluba leta 2006 nam je bilo omogočeno polno uveljavljanje temeljnih vrednot, za katere smo si prizadevali ob osamosvojitvi Slovenije. Zdelo se je, da smo, združeni v Evropi, ob odprtosti ekonomije in financ ter v demokratični politični ureditvi našli pravo in dolgoročno razvojno umestitev. Krizno dogajanje po letu 2007 je pokazalo, da je to bil le kratkotrajen privid. V družbeni krizi se podrejamo vse večjemu obsegu neoliberalnih ukrepov, ki pomenijo erozijo vrednot združevanja v EU.
Temne plati prestopa
Posledica opuščanja z evropsko zakonodajo zaščitenih vrednot je otopelost do ljudi, do razmer za njihovo življenje in politično svobodo. Vse to sproža odtujenost prebivalstva do politike, povečuje nezaupanje v institucije sistema, tako na ravni držav kot v EU. Obstaja le malo narodov in držav v Evropi, ki jih zaradi nakopičenih in nerešenih problemov nista zajela pesimizem in brezupnost.
Slednje vse bolj prerašča v ksenofobijo, nacionalizem z znaki nacizma, ki zavrača civilizacijske vrednote sodobnega sveta v skrbi za preživetje in življenje vsakogar. Na varnosti temelječi tehnološki nadzor nad ljudmi pa vse širše posega v naravo demokracije. Vse to zmanjšuje zaupanje v politiko in politike. Nezaupanje se širi tudi v diplomacijo. To negativno smer razvoja razpoznavamo tudi v našem okolju.
Ob osamosvojitvi smo pretekle probleme rešili s prestopom v svet ekonomske svobode in zasebnih pobud, političnega pluralizma in demokracije. Prestop v ta svet pa nima le svetle plati. V njem sicer obstajajo načela in smernice za korektno ravnanje. A mnoge stiske in odkloni kažejo na pogosta odstopanja in kršitve. Tako se v poslovnem svetu pojavlja celo moderno suženjstvo, ki ga organi oblasti nočejo zaznati in pregnati. V poslovnem svetu, zlasti v odnosih med severom in jugom EU, se ob poglabljanju materialne razvitosti povečuje tudi prelivanje ustvarjene akumulacije od revnih k bogatejšim.
Države z evrom nismo dosegle nujnega približka na področju fiskalne politike, kaj šele z njo povezane solidarnosti kot pogoja za graditev enotne in močne politične ter gospodarske unije. Institucionalna zgradba političnega odločanja v EU ne izpolnjuje pričakovanj manjših in srednjih držav v EU, ki namesto enakopravnosti doživljajo vse bolj očitno nadvlado velikih in močnih.
Kam spadamo, kaj pomenimo
Z razvojem krize smo se v večnacionalnem okolju EU znašli pred podobnimi vprašanji kot v zadnjem obdobju nekdanje razpadle države. Zgodilo se je odločanje o izstopu Velike Britanije iz EU. Na vprašanji, kako ga tehnično izpeljati in kakšno bo življenje v EU po njem, še vedno nimamo vseh odgovorov. Tudi Slovenija jih bo iskala, čeprav so zanjo pomembnejša druga vprašanja. Slovenija se spopada predvsem s svojo umestitvijo in povečevanjem vpliva v EU.
Do nedavnega smo menili, da sodimo v krog držav višegrajske skupine, ki vse bolj preraščajo v nosilca političnega in gospodarskega razvoja nacionalne samozadostnosti oziroma zahtev po vračanju v evropsko preteklost. To ni in ne more biti slovenska politična usmeritev. Toda brez širše evropske regionalne povezanosti bo vplivnost Slovenije na tok dogodkov v EU ostala bistveno manjša od vpliva, kakršnega smo imeli na dogajanja v nekdanjem jugoslovanskem prostoru.
Pritrjevanje odločitvam velikih in močnih držav članic ali čakanje na večinsko opredelitev članic z namenom, da se ji pridružimo, kar se dogaja danes, ni pot utrjevanja naše enakopravnosti in ohranjanja suverenosti. Svojo pozornost moramo bolj usmeriti v dograjevanje institucionalne zgradbe EU, ki nam pogosto ne omogoča izražanja nacionalnih interesov. Morda bi nove rešitve lahko poiskali v dvodomnosti evropskega parlamenta, s tem da bi na drugi dom prenesli pooblastila, s katerimi dokaj netransparentno in vse bolj neučinkovito upravlja evropski svet.
Razen volitev oblike neposredne demokracije v petstomilijonski skupnosti ne morejo dati pričakovanih rezultatov. Enako pomembno pa je tudi vprašanje, kako, s kakšnimi navodili in kakšnimi znanji vstopajo naši predstavniki v procese usklajevanja in priprave predlogov za odločanje. Kadrovski zasedbi, potrebi po dopolnilnem izobraževanju in strokovno poglobljeni pripravi naših predlogov za nove razvojne ukrepe EU na številnih upravnih področjih ne omogočamo potrebne pozornosti. Žal se ne zavedamo dovolj, da so javni uslužbenci, napoteni v telesa in organe EU, z nalogo varovati vrednote in interese slovenske države in njenih državljanov, po svojem bistvu v vlogi slovenskih diplomatov.
Diplomacija ne sme utoniti
Diplomatsko delo v naših življenjih nas je naučilo, da so vsi, tudi najtežji družbeni problemi, rešljivi. Naš najhujši sovražnik je vse večji pesimizem, ki ga za področje mednarodnih odnosov, vključno z odnosi v EU, z ustreznimi ukrepi in aktivnostjo lahko uspešno presega le dejavna diplomacija. Njena odgovornost je velika, uresničujejo pa jo lahko le odgovorni posamezniki. Vse bolj je jasno, da jih imamo tako v notranji kot zunanji službi našega zunanjega ministrstva.
Diplomacija ne sme utoniti v povprečju državne uprave. Njen prispevek ne sme biti podcenjen z nepravilnim vrednotenjem pogojev za diplomatsko delo: službeno vozilo, rezidenca in sprejemi. Tako kot je zdravnik odgovoren za življenje pacienta, je diplomat odgovoren za ugled in mednarodno prodornost stališč svoje države, za varovanje življenj državljanov v državi sprejema in uresničevanje interesov svojega gospodarstva.
To so obsežne in velike odgovornosti, ki jih tudi v primerih uspešnega uresničevanja pri nas praviloma ne opazimo in zato tudi ustrezno, predvsem moralno, ne nagrajujemo. Našim diplomatom bi morali omogočiti še bolj poglobljeno pridobivanje potrebnih dodatnih znanj, s premišljenim kadrovskim razporejanjem razvijati njihovo izkušenost, z ustreznim denarnim in moralnim nagrajevanjem pa spodbujati njihovo pozitivno tekmovalnost in ustvarjalno sodelovanje. Vse to so razmere, v kakršnih bodo mladi izobraženi in svojemu poslanstvu predani diplomati še bolj zavzeti nosilci vsega tistega, kar označuje pojem diplomatske odličnosti. Mlada slovenska država jo nesporno čedalje bolj potrebuje.
Ko je nepravičnosti preveč ...
Ravnanje in ugled slovenske diplomacije v izjemno zapletenih varnostnih, gospodarskih in političnih mednarodnih razmerah sta odvisna od odgovorov na vsa našteta in številna druga vprašanja. Ob njih se je morda dobro spomniti besed nekdanjega ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta, na katere je nedavno v enem od člankov spomnil londonski Financial Times: »Ko nakopičeno bogastvo zahteva nekaj, kar ni pravično, je njegovo neizmerno moč mogoče obvladati samo s še večjo močjo ljudstva kot celote«. In 500 milijonov Evropejcev lahko s skupno voljo doseže vse.
Peter Toš,
predsednik Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
