Tiskane izdaje
Danes bom imel čast prejeti nagrado Karla Velikega, ki se vsako leto podeljuje posameznikom za njihov prispevek k povezovanju Evrope. To ugledno priznanje je prejelo že veliko nagrajencev in ponosen sem, da se jim lahko pridružim. Vlilo mi bo poguma, da se bom še naprej boril za ambiciozno Evropsko unijo, kljub napadom, ki jih je deležna z različnih koncev, saj se brez nje ne bomo sposobni spopasti s številnimi izzivi, ki nas čakajo.
Evropska unija je sopomenka za mirovni projekt, kakršnega Evropa prej ni poznala. To je še pomembnejše letos, saj praznujemo sedemdesetletnico miru in konca druge svetovne vojne. Ko spomini bledijo, mir za državljane postaja nekaj samoumevnega, in razumljivo je, da od Evropske unije pričakujejo še več, da bodo še naprej lahko verjeli vanjo. Evropska unija ima zelo velik potencial, da izpolni pričakovanja ljudi, tako v gospodarstvu, na področju okolja, priseljevanja ali pa pri obrambi evropskih interesov na svetovnem prizorišču.
Vsa ta hitro spreminjajoča se področja bodo gotovo zaznamovala življenja evropskih državljanov in že po svoji naravi zahtevajo usklajen pristop, da bo mogoče poiskati učinkovite rešitve. Kljub temu se Evropska unija – večinoma zaradi centrifugalnih političnih sil v več državah članicah – trenutno ukvarja predvsem sama s seboj, ne pa z izzivi, ki bremenijo ljudi. Evropska unija je v državah članicah priročen grešni kozel, saj je za vlade najlažje, da za težave okrivijo Bruselj. Končna posledica vsega tega je, da se državljani čutijo zelo oddaljene od Evropske unije in jo vidijo predvsem kot prenapihnjen ustroj, ki se raje ukvarja s svojimi internimi procesi, namesto da bi poskušal izpolniti njihove upe.
Oglejmo si, na primer, glavne teme razprav o Evropski uniji v zadnjih dveh letih. Brez vsakršnega dvoma lahko rečemo, da je medijski prostor obvladovalo vprašanje »ostati v Uniji ali jo zapustiti«, predvsem v zvezi z Grčijo in Združenim kraljestvom.
To niso zadeve, s katerimi bi opravili zlahka, prav tako pa niso vprašanja, ki so najpomembnejša za vsakdanjik državljanov. Če bi politiki in državniki dobro razumeli in branili resnične vrednote Evropske unije ter se zavedali, da ta lahko pomaga ljudem, bi imeli pred seboj bolj vznemirljiv, prepričljiv in pozitiven program. Že samo vzpostavitev enotnega trga je dokaz, kako lahko pozitivna zamisel, usmerjena v prihodnost, navduši javnost.
V sedanjem vse bolj globaliziranem svetu se težave ne ustavijo na državnih mejah. Usklajevanje na ravni Evropske unije je torej nujno in ne bi nam smelo biti v breme, da ljudem ponudimo ambiciozne projekte in jim s tem pokažemo, kaj vse jim lahko prinese Evropska unija. Tisti, ki se zavzemajo za ponovno nacionalizacijo, bi nas radi ne glede na dejstvo, da živimo v globalnem svetu, spet potisnili v naše male državice, kjer bomo po njihovem mnenju našli najpreprostejše rešitve za najbolj zapletena vprašanja. Ta rivalski pristop, ki nima nič opraviti z resničnim svetom, je privlačen zaradi svoje izmikajoče se preprostosti, vendar je velika ovira za uresničitev velikopoteznega programa za Evropsko unijo in njene državljane.
Nova zasedba komisije in tektonski premiki v naši soseščini so nas spodbudili k dejanjem. Svojo obliko dobiva naložbeni načrt, ki naj bi spodbudil rast, energetska unija in digitalni enotni trg sta vse bolj verjetna, pravkar je bila predlagana nova politika priseljevanja, Evropska unija je o ukrajinskem vprašanju spregovorila z enim samim glasom, pariška konferenca o podnebju pa bo nova priložnost, da Evropejci na področju okolja vodijo, ne sledijo drugim.
Prav na teh področjih lahko ukrepanje na evropski ravni prinese boljše rezultate in povrne zaupanje državljanov v Evropsko unijo.
Ta potencialno zanimivi program pa ni vse. Tudi demokratična zastopanost Evropske unije je z zadnjimi evropskimi volitvami in vodilnimi kandidati doživela pomembne izboljšave, saj je bil sedanji predsednik komisije izbran skladno z volilnim izidom.
Evropski voditelji morajo izkoristiti ta zagon in postavljene cilje še naprej uresničevati s pogumom, vizijo in dolgoročno politiko. Krizno upravljanje, značilno za zadnja leta, se mora končati – ne moremo več ukrepati samo takrat, ko je res nujno, in upati, da bo to dovolj. Skrajni čas je, da se politiki osvobodijo odvisnosti od javnega mnenja, ki mu prilagajajo svoje politike, in da spoznajo, da se je treba z izzivi in priložnostmi soočiti, z dolgotrajnimi rešitvami in cilji. Priča smo uničujočemu vplivu politikov, ki se prestrašeno ozirajo čez rame in dopuščajo, da pravila igre določajo še bolj razdiralne sile, namesto da bi vodili z odločenostjo.
Ne pozabimo, da so pogumnejši in v daljno prihodnost zazrti arhitekti evropskega povezovanja prinesli mir, spravili sovražnike in iz ruševin spet zgradili Evropo.
Martin Schulz, predsednik evropskega parlamenta
