Fantje iz bara Hennessy

Nikica Valentić je bil edini hrvaški premier, ki je bil prisiljen v odstop, ker je poskušal rešiti vprašanja s Slovenijo.

Objavljeno
16. junij 2015 00.37
Borut Šuklje
Borut Šuklje

Bila je še ena izmed tistih drobnih, skoraj neopaznih političnih novic, ki jim skrbno prisluhnejo le redki. Pa vendar je imela, ko je bila objavljena pred dnevi, zelo skrbne bralce, ki so jo resda sprejeli skoraj z nejevero, a prav zato toliko bolj pazljivo.

Sporočilo predsedniškega kabineta je bilo kratko in brez pričakovane pompoznosti. Zgolj da je predsednica Republike Hrvaške, Kolinda Grabar Kitarović, za svojega ekonomskega svetovalca imenovala Nikico Valentića. Njegovo pojasnilo je bilo podobno enolično. Zato ga navajam v celoti. »Želim zgolj pomagati predsednici, ki ima relativno majhna pooblastila v ekonomski politiki, da bi le-ta čim bolje izkoristila.« In to je bilo vse. Nedvomno veliko premalo.

Nikica Valentić je bil najbrž eden izmed najpomembnejših predsednikov hrvaške vlade. Tudi edini, ki je bil prisiljen v svoj odstop zaradi rešitve vprašanj s Slovenijo. Ta povod je poskušal pozneje ob svojem nenadnem odhodu uporabiti kot razlog tudi eden izmed njegovih premierskih naslednikov dr. Ivo Sanader, vendar so bili razlogi za njegov odstop precej drugačni. Še najmanj povezani z iskanjem načinov rešitve meddržavnih odnosov s Slovenijo.

Skoraj urejeni odnosi s Slovenijo in nato – odstop

Valentića sem prvič srečal v prvih dneh julija leta 1994. Na sestanek v Slovenijo, na Brdu pri Kranju, je pripeljal velik del članov svoje takratne vlade. Z avtobusom, v katerem je bil prostor tudi za več njihovih svetovalcev. Njegov gostitelj je bil dr. Janez Drnovšek, ki se je na pogovore – bilo je podpisanih tudi nekaj državnih sporazumov – pripravljal natančno, ponavljajoč, da je treba imeti milimetrsko strategijo, saj obstaja resna možnost, da nam uspe. Na mizi so bila tri velika vprašanja: meje, Ljubljanske banke in jedrske elektrarne v Krškem. Nekako tako so bile tudi sestavljene pogajalske ministrske skupine. Drnovšek in Valentić sta se pogovarjala sama, v veliki sobi prvega nadstropja gradu Brdo. In kazalo je, da je res mogoče.

Približno leto dni pozneje, prav tako julija, le da takrat konec meseca, je bilo v Opatiji nekakšno nadaljevanje tega sestanka, na katerem naj bi že določili tudi operativne sklepe, primerne za obravnavo na obeh vladah in posledično v obeh parlamentih. To ni bil rutinski obisk, kakršnega so želeli toliko let pozneje v pripravah na arbitražo pred Mednarodnim sodiščem v Haagu, katerega zavezujočo odločitev pričakujemo letos jeseni, prikazati pogajalci sosednje države. Prav nasprotno, namen sestanka je bil najti rešitve. To ni bilo opazno samo na formalni ravni, saj je šlo za enega redkih pogovorov, ki je trajal tri dni, ves konec tedna, petek in soboto in nedeljo. Veliko bolj pomenljiva sta bila dva druga znaka.

Prvi, ki si ga poskušam prav zaradi njegove neposrednosti, toliko kasneje razlagati čim bolj politično racionalno, je, da je bil to prvič pogovor dveh premierov, ki sta si zaupala. O tem sva prvi večer obiska govorila z Drnovškom. Po koncu vsega sva sedela na terasi protokolarne vile v Opatiji, on si je naročil pivo, in bil je prepričan, da je Valentić sogovornik, ki lahko odloči. Tudi zato, ker je bil takratni hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman osredotočen, predvsem po obisku v Washingtonu marca tistega leta, na veliko bolj dramatične odnose – bil je čas vojne s sosednjo državo Bosno in Hercegovino – in ker je bila Hrvaška junija tistega leta na sestanku Sveta ministrov Evropske unije sprejeta v program pomoči Phare ter začela pogajanja o Sporazumu o sodelovanju z EU. Prav o tem je Tuđman pisal osebno pismo predsedniku francoske Republike Jacquesu Chiracu. V njem se mu zahvaljuje za razumevanje in poudarja, da »vidi Hrvaška v teh odločitvah potrditev pravilnosti svoje strateške evropske politično-civilizacijske usmeritve ter tudi priznanje politični miroljubnosti, konstruktivnosti in sodelovanju z svetovno skupnostjo«. Drnovšek je tistega večera razumel to sporočilo hrvaškega predsednika, kot da je mogoče iskati rešitve tudi o vprašanjih Slovenije in Hrvaške.

Drugi znak posebnosti tega opatijskega srečanja je bilo Valentićevo vabilo največjim lastnikom kapitala na Hrvaškem, naj se udeležijo dela sestanka. Prišli so vsi, ki so bili že takrat veliki in ki so zdaj še večji. Oba predsednika vlad sta jim predstavila rešitve in zdelo se je, da je Valentić dobil tudi njihovo podporo. Rešitve so bile pripravljene.

Sledil je nov sestanek, tokrat v Mariboru nekaj mesecev pozneje. In vse nekajletno delo in nastale rešitve predvsem vprašanja meja med državama so bile dobesedno izbrisane z enim samim stavkom. Takratni hrvaški ambasador v Sloveniji je precej zamujal. Verjetno namenoma. Ko se nam je pridružil, je hotel besedo. Opazno nejevoljen Drnovšek, najverjetneje pričakujoč opravičilo za arogantnost ambasadorjevega prihoda, mu jo je dal. Pa ni bilo opravičila. Bilo je le sporočilo, da zamuja zaradi pomembnejšega sestanka, ki ga je imel tisto jutro pri Tuđmanu, in da prinaša odločitev. Gledal sem Valentića. Vedel je, kaj bo naslednji stavek. Da so nadaljnji pogovori nepotrebni, saj je predsednik odločil, da so bili vodeni v napačne rešitve. Ambasador dr. Miljenko Žagar je tudi napovedal skorajšnjo rešitev premiera.

Valentić je novembra odstopil.

Fantje iz bara Hennessy, kot so največkrat imenovali vplivno skupino gospodarstvenikov iz takratne vladajoče stranke (Franja Gregurića, Zlatka Matešo, Borislava Škegro, Boža Prko, Davorja Šterna), so z njegovim odhodom začasno izgubili svojo najmočnejšo pozicijo. Vprašanja, povezana z iskanjem rešitev odnosov s Slovenijo, so bila vsaj za nekaj časa umaknjena z dnevnega reda. Je pa Valentićev odhod zelo zavezujoče odprl povsem novo hrvaško notranjepolitično temo, ki je na poseben način aktualna tudi danes. Mislim na odnos med predsednikom vlade in predsednikom države.

Ostro s Tuđmanom, zdaj sodelavec Grabar Kitarovićeve

Vrnimo se spet k sestanku v Opatiji. Zadnji dan obiska, v nedeljo, po koncu vseh pogovorov sta bila predsednika vlad zadovoljna. Gostitelj nas je povabil na kosilo, kot je sam rekel, samo čez zaliv, na otok Cres. Peljali smo se z njihovim državnim plovilom. Obed je bil izvrsten. Prav tako pogovor o vsem. Ob vrnitvi Drnovška že dolgo nisem videl tako dobro razpoloženega, z Valentićem sta se skoraj mimogrede dotaknila tudi odnosa s predsednikoma držav, Milanom Kučanom in Franjem Tuđmanom. In prav na ta del pogovora sem se spomnil več mesecev pozneje, ko sem konec septembra zasledil pismo, ki ga je hrvaški premier pisal predsedniku države. Takšna dopisovanja so skoraj praviloma politično nevarna. Kot ono v enem najlepših postheglovskih tekstov, Dnevniku zapeljivca, Sørena Kierkegaarda. Pri slavnem filozofu gre za usodno erotično razmerje, sporočilo o nevarnosti začetka odnosa med Johannesom in Kordelijo. Pisma, ki si jih izmenjujeta, so dokončna in usodna.

Dokončno je bilo tudi Valentićevo pismo. Tuđmanu je namreč pisal o nelikvidnosti, propadajoči industriji, preobremenjenem državnem proračunu, preveliki javni porabi ter o notranjepolitičnih konfliktih in posledično nezmožnosti razvojnih in strateških dogovorov. Nekje prav na sredini tega pisma pridemo do ključne točke. Valentić je državnega poglavarja opozoril, ne prav diplomatsko in orokavičeno, da mora biti znotraj enotne državne politike, ki jo določata predsednik države in sabor, zagotovljena vladi popolna avtonomija pri izvedbi vseh njenih politik, tudi ali predvsem gospodarskih. Zato je predsednika države opozoril, da ni primerno njegovo neposredno sodelovanje v izvedbah načrtovanih ali sprejetih vladnih politik, saj bi takšno približevanje številnim operativnim problemom lahko ogrozilo avtoriteto predsednika države. Da morajo biti državne pristojnosti jasno razdeljene.

Valentić je moral oditi. Vpliv vseh, ki so zagovarjali povečanje neformalne moči ter mehanizmov vodenja državnih in gospodarskih politik neposredno iz takratnega urada predsednika države, je bil premočan.

Zdelo se je, da je njegov politični odhod dokončen.

Nova hrvaška predsednica, Kolinda Grabar Kitarović, ga je povabila k novemu sodelovanju. Vest je bila presenetljiva. Prav tako njegov pritrdilni odgovor.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije