Tiskane izdaje
Ko formuliramo zdravstveni sistem, je nujno najprej treba odgovoriti na vprašanje, kako se pojmuje portret zdravnika kot človeka. Prav gotovo ne kot homo economicusa, v skladu z neoliberalno ideologijo, ki implicitno predpostavlja privatiziran, nejavni, zdravstveni sistem, v katerem je tudi delo zdravnika tržna kategorija. Osebno se zavzemam za Millovo vizijo, ki predpostavlja organsko zgradbo družbe, v kateri ljudje nenehno iščejo načine medsebojnega povezovanja ter sočasno zatirajo sebičnost in koristolovstvo. Član take družbe ni ločen posameznik, ampak celica v hierarhično organizirani družbi.
Že Durkheim je opozoril na nevarnost razkroja, če posameznik ne vidi ničesar, čemur pripada. Proces pretvorbe pluribusa (različnih ljudi) v unum (narod, država) je tisti čudež, ki je bil nujni pogoj za rojstvo in razvoj civilizacije. Rubikon civilizacije ni bila beseda, ampak sporazum med ljudmi, da bodo nekaj naredili skupaj, in oblikovanje moralnih skupnosti. Tako je popolnoma jasno, da je izenačevanje zdravstva z zdravniki strateška in civilizacijska napaka ter da tako pojmovanje ne le pogojuje suboptimalno organizacijo zdravstva, ampak tudi prej ali slej vodi v družbeni konflikt. S tem smo tudi jasno ugotovili, da individualna »delitev po delu« ni primerna v sodobni družbi, ampak se morajo kot osnovne organizacijske celice definirati delovni timi oziroma skupine, ki so potrebne in zadostne za ustvarjanje celovitih, z vidika uporabnika zaokroženih zdravstvenih storitev. Zdravnik, kot sočasno enakovreden član tima, pa vendar prvi odgovoren za »proizvodnjo« zdravstvenih storitev, mora biti sposoben transformacijskega vodenja, ki zagotavlja predanost vseh članov tima oziroma skupine s pomočjo skupnih ciljev, vrednot in koristi. Prav tak sistem vodenja je popolnoma v nasprotju z avtoritarnostjo zdravnikov, ki potrebujejo le podložnike – in tako se logično prej ali slej zgodi »radan«.
Družbeno konfliktna politika
Politika Fidesa je družbeno konfliktna prav v celoti. Glorificira in mistificira vlogo zdravnika in zamenjuje ugled zdravniškega poklica z njihovimi plačami. In kar je strateška napaka največje družbene ravni; bori se brezkompromisno za čim večje plače na način, da izkorišča naravni monopol zdravstva, ne da bi vodil ustvarjalni in kulturni dialog v strukturirani družbi. Fides in zdravniška zbornica, kot predstavnika zdravniškega ceha, se na vsakem koraku borita za privatizacijo zdravstva, kar je v končni posledici tudi v nasprotju z našo ustavo. Z vidika etike pa eksces, saj je temeljna misija zdravstva ponuditi zdravstvene storitve vsem državljanom, ki jih potrebujejo. V vojnih razmerah tudi sovražniku v orožju. Predlog Fidesa in zdravniške zbornice za zdravstveno reformo bi pomenil popolno uničenje javnega zdravstva, kar bi bilo tudi protiustavno, saj naša ustava določa, da je Republika Slovenija tudi socialna država. Kaj pa bi od te ostalo, če bi si javno zdravstvo lahko privoščili le tisti, ki bi si ga lahko kupili!
Ko zdaj Fides zahteva plače za zdravnike v višini trikratnika povprečne plače, to pomeni nedvomno za naše razmere, ko imamo vsaj 500.000 ljudi izpod socialnega minimuma, ko povprečna pokojnina ne dosega niti minimalne plače, ko manjka denarja za prehrano otrok, ko prav za obnovo obveznega fonda knjig in drugih učnih pripomočkov za šoloobvezne otroke – nesramno visoke plače. Ko tehtamo vrednost plačila dela za zdravnike, je nujno treba upoštevati tudi, da imajo 55 dni letnega dopusta brez sobot in nedelj, to je skoraj dva meseca in pol na leto. Ni v Sloveniji delavca, ki bi si lahko privoščil tak dopust. Zelo verjetno je to najdaljši dopust za zdravnike na svetu.
Verjamem, da je izgorelost marsikaterega zdravnika zelo velika, ker je znano, da vrsta zdravnikov dela poleg svoje delovne obveze v javnem sektorju še pogodbeno v zasebnem sektorju, v svojem s. p., prek različnih pogodb …
To je vsekakor tak družbeni problem, da ga je nujno treba čim prej strokovno analizirati z vidika organizacijske teorije. Vsaj zaradi dveh zadev: prvič zato, ker je to problem, ki ga je nujno treba ustrezno rešiti; in drugič, da se bomo znebili navijaštva v funkciji ciljev, ki niso vedno družbeno dobronamerni. Po T. Sedlačku gre za ekonomijo zla. Kar vsiljuje se možnost rešitve pomanjkanja zdravnikov v RS za okoli 500, tako da bi jim pripadalo 35 dni letnega dopusta, kar je normalno za slovenske in tudi svetovne razmere. Prav tako je utemeljena teza, da je naš zdravstveni sistem tak, da ima vgrajeno pomanjkanje zdravnikov in tudi čakalne vrste. Po moje je bistvo problema, da zdravniki niso zainteresirani za učinkovito organizacijo dela v javnem zdravstvu v zakonsko določenih kvotah ur. Ker svoje osebne prejemke lažje zvišujejo celo na podlagi dela v zasebnem zdravstvu in v nabiranju ur. Slab in neučinkovit sistem javnega zdravstva je v naših razmerah pogoj za zasebno zdravstvo. Kako more predsednik Fidesa delati in služiti v javnem zdravstvu, ko pravi, da ni čudno, da so v zdravstvu čakalne dobe in druge slabosti, ker to ni privatizirano. Učinkovito je treba odpraviti vse načine parazitiranja javnega zdravstva v korist zasebnega dela. Na sploh nam vsem manjka etična in spoštljiva inteligentnost, ki je neizogibna za preseganje posameznih potreb in interesov ter uveljavljanje skupnih družbenih potreb (glej Umberto Galiberti: Miti našega časa in tudi Jonathan Haidt: Pravičniški um).
Dr. Keber je zelo jasno povedal, da so standardi opredelitve kakovosti storitev, ki jih Fides ne ponuja. Brez standardov pa so normativi nesmiselni. V sedanjih razmerah bi uveljavitev takih standardov in normativov, ki jih ponuja oziroma celo zahteva Fidesa, pomenila razpad javnega zdravstva. To bi moralo ministrstvo za zdravje in celotna vlada jasno povedati in pojasniti državljanom Slovenije.
Zelo jasno je treba tudi povedati, da je zdravnik – prav tako kot vsi drugi – predvsem človek z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi. Ni res, da sam poklic zdravnika pokrije vse lastnosti človeka. Tudi zdravnik je predvsem človek, ki, če ni vpet v družbeni organizem, celo izkorišča svoj naravni monopol za pohlep po denarju, ugledu in celo oblasti. Seveda le navzven, medtem ko intimno ostane vsak sam zase, večkrat zelo osamljen.
Da pa je naše zdravstvo v takem stanju, v kakršnem je, je brez najmanjšega dvoma prvenstveno kriva politika, ki ni opravila svojega poslanstva. Poleg tega naša politika ne obvladuje komunikacije z državljani, kar je nujni pogoj za učinkovito in demokratično državo.
Odgovornost države
Naj na koncu še jasno povem, da priprava zdravstvenega sistema ne more in ne sme biti v pristojnosti in odgovornosti zdravnikov, ampak strateške odgovornosti politike družbe oziroma države, ki mora, da to svojo nalogo učinkovito upravlja, zagotoviti tudi družbeni politični feedback in nadzor delovanja javnega zdravstva, ki bo omogočila družbenopolitično krmiljenje celotnega sistema.
Politika mora tudi jasno povedati, da za javno zdravstvo ne bo mogoče, vsaj v prihodnjih petih letih, nameniti več denarja kot zdaj, to je okoli tri milijarde. S tem bosta eliminirana pritisk za povečana sredstva za in poslovanja izvajalcev oziroma celotnega zdravstvenega sistemzdravstvo in potreba po večji učinkovitosti delaa.
Trdim, da je tudi pomanjkanje zdravnikov politika zdravniškega lobija, ker jim to ustvarja razmere za taka ali drugačna izsiljevanja. Odgovorna država mora zagotoviti vsaj deset odstotkov več zdravnikov, kot jih zdravstveni sistem potrebuje. V zdravstveni reformi mora biti pomemben element le terminski načrt za zagotovitev družbeno potrebnega števila zdravnikov +10 odstotkov.
Osnovni pogoj je tudi dosledna zakonska razmejitev zasebnega od javnega zdravstva.
Pisal sem že, da je v Kanadi javno zdravstvo popolnoma ločeno od zasebnega in je njihov javni zdravstveni sistem eden najboljših na svetu. Kanadčani (!) so ponosni na svoj javni zdravstveni sistem.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Janez Tršan, ekonomist, svetovalec za javni sektor
