Tiskane izdaje
Italijanski filozof Umberto Galimberti v svoji knjigi Miti našega časa (poglavje Mit o oblasti, razdelek Menedžer: oblast brez duše) menedžerjem svetuje »več humanističnih znanosti in manj podjetniškega znanja, več filozofije in manj organizacijskih tehnik«. In doda: »To je vredno priporočiti predvsem danes, ko se univerza spreminja, da bi se prilagodila trgu dela in podjetjem, nam znane in številne druge knjige o tem problemu, ki izhajajo v velikem številu, pa menedžerjem svetujejo, naj bodo manj 'racionalni', da bi več razumeli, in bolj 'vizionarski', da ne bi izgubili stika z resničnostjo.«
Zakaj torej filozofija za menedžerje in voditelje?
In to predvsem zdaj ko se univerza spreminja, da bi se prilagodila trgu dela in podjetjem. Zdaj ko gre tudi za veliko svetovanja menedžerjem, naj bodo manj »racionalni«, da bi več razumeli, in bolj vizionarski«, da ne bi izgubili stika z resničnostjo. Zdaj ko, kot lahko dodamo h temu, kar pravi Galimberti, gre tudi za raziskovanje in razvijanje povezovanja umetnosti in vodenja ter posebno za raziskovanje in razvijanje novih (inovativnih) izobraževalnih (učnih, poučevalnih) pristopov, ki z umetnostjo (predvsem glasbo, vizualno umetnostjo, filmom) razvijajo ustvarjalnost, inovativnost, estetičnost, etičnost pri voditeljih in menedžerjih.
Zakaj torej filozofija za menedžerje in voditelje, če pa imamo umetnost?
Umetnost, s katero je – ravno tako kot s filozofijo – mogoče razvijati ustvarjalnost, inovativnost, etičnost, estetičnost. In to je mogoče predvsem z umetnostjo kot vizijo, vizioniranjem.
Menedžer kot (umetnik) filozof versus menedžer
Galimberti v nekem intervjuju z njim lepo pove, da je filozofija postavljanje pod vprašaj samoumevnosti, stereotipov (ustaljenosti), tega, kar je »tako in tako« – samoumevnih, stereotipnih vrednot, idej, po katerih ljudje živimo (in ki so večinoma pravzaprav samo fascinacije), oziroma običajnih, ustaljenih, dokončnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo vrednote, ideje, po katerih ljudje živimo. (Glej intervju z Umbertom Galimbertijem, Mladina, 31. 8. 2012.)
K tej Galimbertijevi opredelitvi lahko dodamo, da se tako pokaže, da o nekem vprašanju (ki zadeva neko našo vrednoto, idejo), ni enega samega, dokončnega odgovora, da je še kakšen, ki je morda tudi bolje argumentiran, oziroma da obstaja več odgovorov. Filozofija tako vodi stran od golega »računanja«, pa tudi stran od golega vizioniranja (in pretiranega zanosa). Prav to pa je tisto, kar nekoga naredi ustvarjalnega (inovativnega) in tako spoštljivega, s tem pa tudi pripravljenega za etičnost (in tako tudi za estetičnost). Prav to, da ne zapada v golo »računanje«, pa tudi ne v golo vizioniranje, je namreč tisto, s čimer nekdo prihaja do (čisto) novih odgovorov – kar pomeni, da je ustvarjalen, inovativen (oziroma ima tisto, o čemer Galimberti v svojih Mitih našega časa govori kot o ustvarjalni inteligentnosti) – in tako dopušča razlike, drugačnosti, vključno z dopuščanjem tega, da je morda neka razlika, drugačnost na neki višji stopnji kot on – kar pomeni, da je spoštljiv (oziroma ima tisto, o čemer Galimberti govori kot o spoštljivi inteligentnosti). Spoštljivost pa je pravzaprav nujna tudi za etičnost (in tako tudi za estetičnost – kolikor je etičnost tudi estetičnost), se pravi za zmožnost skrbeti za potrebe ne le svoje lastne, ampak tudi potrebe drugih, skupnosti, in tako delati dobro (oziroma lepo – kolikor je dobro tudi lepo) ne le sebi, ampak tudi drugim, skupnosti (oziroma za tisto, o čemer Galimberti govori kot o etični inteligentnosti). Kolikor je spoštljiv, je tako nekdo tudi pripravljen za etičnost (in tako tudi za estetičnost).
Torej je pravzaprav filozofija (oziroma umetnost kot filozofija) tista, s katero je mogoče razvijati ustvarjalnost, inovativnost, etičnost, estetičnost. Filozofija in ne umetnost – umetnost kot vizija.
Zato torej filozofija za menedžerje in voditelje. Oziroma: zato zanje umetnost kot filozofija.
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Dr. Barbara Vogrinec Švigelj, neodvisna raziskovalka
