Tiskane izdaje
Ljudje se pogosto sprašujejo, ali je regulativnim zakonodajnim organom in zakonodajalcem uspelo odpraviti pomanjkljivosti v finančnem sistemu, ki so ta naš svet pripeljale na sam rob druge velike depresije. Odgovor je kratek: Ne!
Možnost, da se ponovi akutni finančni zlom iz leta 2008, je resda nekoliko manjša zaradi dejstva, da se bo večina vlagateljev, regulativnih organov, porabnikov in tudi politikov še dolgo spominjala te katastrofalne finančne izkušnje. Tako bo najbrž minilo kar nekaj časa, preden bo spet zavladala nepremišljenost.
Dejansko pa se stvari niso kaj dosti spremenile. Zakonodaja in predpisi, ki so bili uvedeni po krizi, so bili bolj ali manj svojevrsten obliž, s katerim so poskrbeli za ohranjanje statusa quo. Hkrati pa tako politiki kot zakonodajalci niso imeli ne političnega poguma ne intelektualnega prepričanja, ki bi ga nujno potrebovali za ponovno uveljavitev bolj jasnega in preprostega sistema.
Med nedavnim govorom na letni konferenci vodstev centralnih bank v Jackson Holu (Wyoming) je Andy Haldane iz Angleške centralne banke zbrane odločno pozval, naj poskrbijo za poenostavitev bančnega poslovanja. Upravičeno se je pritoževal, da se je bančna regulativa iz prvotnega majhnega števila specifičnih smernic razvila v duhamorne zapletene statistične algoritme za merjenje tveganja in kapitalske ustreznosti.
Zakonodaja je pospešeno postajala čedalje bolj kompleksna in zapletena. V ZDA je imel Glass-Steagallov zakon iz leta 1933 le 37 strani, a je družbi kljub temu skoraj sedem desetletij zagotavljal finančno trdnost. Najnovejši Dodd-Frankov zakon o reformi Wall Streeta in zaščiti porabnikov ima kar 848 strani, poleg tega pa morajo nadzorne agencije pripraviti še vrsto dopolnilnih dokumentov s še bolj podrobnimi pravili. Skupaj z vsemi temi dokumenti ima zakon vsaj 30.000 strani.
Od zapletenega
V resnici pa gre za povsem preprost problem: finance postajajo vse bolj zapletene, zakonodajalci pa poskušajo držati korak z njimi tako, da sprejemajo še bolj zapletena pravila. Vse skupaj se je sprevrglo v svojevrstno oboroževalno tekmo, v kateri nezadostno financirane vladne agencije nimajo nikakršnih možnosti za zmago.
Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se v regulativnih zakonodajnih organih zasebno pritoževali, da težko obdržijo sodelavce, ki so zmožni razumeti hitro razvijajoče se trge izvedenih vrednostnih papirjev. Mladi raziskovalci z enoletnimi izkušnjami s tega področja namreč kaj kmalu prestopijo v zasebni sektor, kjer so plače petkrat višje od tistih, ki jim jih lahko zagotovi vlada.
V približno istem času – sredi devetdesetih let – so začeli akademiki objavljati študije, v katerih so trdili, da je edini način za ureditev poslovanja sodobnih bank uvedba takšne ali drugačne oblike samourejanja. Banke naj torej same izoblikujejo lastne sisteme upravljanja tveganj, s čimer bi omejili zunanji nadzor, hkrati pa uvedli stroge kazni, kadar bi izgube presegle dogovorjene parametre.
Številni ekonomisti poudarjajo, da so ti domiselni sistemi polni napak, grožnja s kaznijo pa ni kdo ve kako verodostojna, zlasti če bi nastal sistemski zlom, ki bi imel hude posledice za večji del finančnega sistema. Toda študije so bile kljub vsemu objavljene, njihove zamisli pa uresničene. O tem, kakšne so posledice, najbrž ni treba na dolgo in široko govoriti.
Najbolj pregledno in tudi najučinkovitejšo pot za poenostavitev pravil poslovanja je predlagala Anat Admati z Univerze Stanford (v sodelovanju z avtorji, kot so Peter DeMarzo, Martin Hellwig in Paul Pfleiderer), in sicer v vrsti pomembnih študij. Njihovo ključno pravilo se glasi, da se morajo finančne družbe financirati na bolj uravnotežen način, ne pa da so tako zelo odvisne od zadolževanja.
Nujen lastniški kapital
Admatijeva in njeni sodelavci priporočajo uvedbo pravil, ki bi finančne družbe prisilile, da bi se financirale z lastniškim kapitalom. Ta kapital bi pridobile iz nerazdeljenega dobička, podjetja, ki kotirajo na borzi, pa z izdajo delnic. Sedanje stanje namreč bankam omogoča, da izkoriščajo pomoč davkoplačevalcev, tako da vzdržujejo zelo nizko raven lastnega kapitala in se zadolžujejo celo veliko bolj kot nefinančna podjetja. Nekatera velika podjetja, na primer Apple, nimajo skoraj nič dolga. Z več lastniškega kapitala bi imele banke večje rezerve, s katerimi bi lahko ublažile izgube.
Finančna panoga se pritožuje, da bi obvezno financiranje z lastniškim kapitalom povzročilo zmanjšanje števila posojil, toda to je glede na razmere splošnega ravnotežja popolnoma nesmiselno. Vlade glede tega še niso dosegle kakšnega vidnejšega napredka. Nova pravila Basel III so le majhen korak na poti k dejanskim spremembam.
Seveda je popolnoma jasno, da finančne reforme nikakor ni lahko izpeljati v času, ko globalno gospodarstvo nazaduje v strahu pred neizogibnimi posojili in nevarnostjo, da se počasno okrevanje sprevrže v recesijo. Akademiki pa so krivi tudi za pasivnost, saj mnogi med njimi še vedno zagovarjajo elegantne, a povsem zmotne modele popolnega trga. Ti modeli dajejo vtis, da je sistem popolnoma varen, pa čeprav je v resnici poln tveganj.
Trenutno moderna ideja, da bi bankam dovolili izdajanje »dogovorjene količine kapitala« (oziroma dolg, ki v sistemski krizi postane lastniški kapital), ni nič bolj verodostojna kot predlog, da je treba banke med krizo strogo kaznovati. Samo bolj preprost in bolj transparenten sistem bi privedel do večje količine posojil in večje trdnosti. Skratka, skrajni čas je, da v poslovanju finančnih trgov spet zavlada zdrava pamet.
Kenneth Rogoff,
bivši vodilni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, zdaj profesor ekonomije in političnih ved na Harvardz
Project Syndicate 2012
