Tiskane izdaje
Po vsem svetu še nikoli niso tako zelo razpravljali o francoskem gospodarstvu in o tem, kako daleč lahko segata vpliv in nadzor države v kapitalistični demokraciji. Tistim na levi se zdi francoska ureditev z obsežnimi socialnimi ugodnostmi in močnimi sindikati zgled bolj vključujoče socialne države. Za tiste na desni pa preobsežna in vsiljiva francoska vlada s svojim ravnanjem samo dokazuje, da jo čaka počasen, a zanesljiv propad. Za zdaj se zdi, da imajo prav tisti na desni.
Francija se je nekoč gospodarsko lahko skoraj primerjala z Nemčijo, v zadnjem desetletju pa je močno zaostala zanjo, saj je njen BDP na prebivalca zdaj približno deset odstotkov nižji. Francija se morda res vede ambiciozno pri političnih vprašanjih, je pa zato gospodarsko precej manj pomembna.
Kadar koli nekdo predlaga, da bi spremenili evrsko območje v transferno unijo, kakor je to pred kratkim storil francoski gospodarski minister Emmanuel Macron, vsi predvidevajo, da bo Nemčija nosila vse preostale države na svojih ramenih. Toda zakaj bi morala samo Nemčija prevzeti to odgovornost? Francosko gospodarstvo je veliko približno za tri četrtine nemškega. Če bi Nemce prepričali, da so Francozi pripravljeni in zmožni prevzeti svoj delež bremena, bi morda lahko sklenili veliko potrebnih kompromisov, ki so se do zdaj zdeli nemogoči.
Trenutno so le redki prepričani, da Francijo čaka svetla gospodarska prihodnost. Dobra novica je ta, da Francija niti ni tako zelo francoska, kakor se poskuša predstavljati. Resda ima 35-urni delovnik, vendar se lahko podjetja z dogovorom izognejo tej omejitvi, in sicer tako, da ponudijo višjo plačo za nadure. Dejanski delovni teden za večino delavcev verjetno traja okoli 39 ur.
Francija je res pred kratkim omejila avtomobilsko storitev Uber, katere poslovni model je gotovo med tistimi, ki so najpomembneje spreminjali poslovni svet v zadnjem desetletju. To je bilo zmagoslavje za sindikate taksistov in hkrati tragedija za potnike ter voznike podjetja Uber, vendar je Francija začela spodbujati majhna in zelo perspektivna tehnološka podjetja.
Francoska vlada nič več ne stavi samo na velike državne projekte kakor v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v času velikanskih naložb v hitre vlake in Airbus. Predsednik François Hollande je Macronu pustil proste roke, da lahko poskusi izvesti nujno potrebne strukturne reforme trga dela in izdelkov. Seveda bo treba še počakati in se prepričati, koliko politične podpore lahko dobijo takšni tržno usmerjeni ukrepi. Progresivni ekonomisti so navdušeni nad francosko vlado, ker porablja kar 57 odstotkov BDP v primerjavi z Nemčijo, kjer vladna poraba znaša 44 odstotkov BDP. In treba je priznati, da je francoska vlada zelo uspešna na nekaterih ključnih področjih. Francosko zdravstvo upravičeno hvalijo precej bolj kakor zdravstvo v Veliki Britaniji. Francoski državljani resda plačujejo veliko davkov in morajo upoštevati veliko predpisov, toda pri tem vsaj dobijo nekaj v zameno.
Toda kljub temu nikakor ne moremo trditi, da superobsežna francoska vlada deluje brezhibno dinamično. In res lahko domnevamo, da francoski BDP in ukrepe za povečevanje storilnosti hvalijo zato, ker zaradi pomanjkanja tržnih cen statistiki slepo predvidevajo, da državljani prejmejo po en dolar za vsak dolar, porabljen za vlado, kar je verjetno pretirano trditi.
Skrb vzbujajoče je, da ni jasno, kako bi bilo mogoče francosko kulturo vključevanja uveljavljati tako, da bi veljala tudi za priseljence. Prav tisti strogi zakoni, ki urejajo sistem odpuščanja in visokih minimalnih plač ter so namenjeni zaščiti domačih francoskih delavcev pred globalizacijo, hkrati otežujejo zaposlovanje prišlekov. Toda skoraj vse raziskave globalne neenakosti kažejo na to, da so koristi, ki jih pridobimo, če omogočimo večjo mobilnost delavcev, precej večje od tistih koristi, ki jih imamo, če prerazporedimo prihodke med domačimi delavci. V nasprotju s Francijo liberalnejša delavska zakonodaja v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji zagotavlja več priložnosti zunanjim prišlekom.
Središča Pariza in drugih francoskih mest so resda veličastna, vendar številni priseljenci iz severne Afrike in od drugod živijo v zanemarjenih getih na obrobjih mest. Natančna stopnja brezposelnosti za posamezne etnične skupine ni znana (francoski zakoni prepovedujejo zbiranje podatkov na podlagi etničnih meril), toda manj zanesljivi podatki kažejo na to, da je precej več brezposelnosti med priseljenci in njihovimi potomci.
Vlada res zagotavlja radodarno socialno pomoč, vendar samo to ni dovolj za zagotavljanje kulture vključevanja. Veliko število ljudi, ki podpirajo Marie Le Pen in njeno protipriseljensko Nacionalno fronto, ter vztrajanje Francozov pri njihovem pogledu na sprejemanje migrantov, ki bežijo pred vojno v Siriji, razkrivata težave, ki bi se lahko pojavile, če bi poskušali uporabiti francoski model v raznovrstnih družbah.
Če bi poskušali uporabiti francoski model v drugih okoljih, bi morali upoštevati še eno oviro, saj so za Francijo značilne nekatere prednosti, ki jih uživa pred drugimi in so nedvomno nujno potrebne za njeno uspešno delovanje. Elitni francoski menedžerji na splošno spadajo med najboljše na svetu, zato jih pogosto izbirajo za voditelje velikih mednarodnih družb. Korupcija je gotovo ena od težav, vendar je je precej manj kakor v večini držav na jugu območja z evrom. (Tudi italijanska država je obsežna in vsiljiva, vendar ne zagotavlja visokokakovostnih javnih storitev kakor francoska vlada.) Poleg tega ima Francija eno najugodnejših naravnih okolij z rodovitno zemljo in zelo zmernim podnebjem.
Zdravo francosko gospodarstvo bi lahko prav čudežno pomagalo odpraviti slabosti evrskega območja. Poleg tega bi lahko vsem drugim državam ponudilo zgled za to, kako lahko vključujoči kapitalizem res deluje. Toda to pomeni, da bi morala vlada sprejeti strukturne reforme, ki jih francosko gospodarstvo tako nujno potrebuje.
Project Syndicate, 2015
Kenneth Rogoff, nekdanji glavni ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu ter profesor ekonomije in javne politike na Harvardu
