Tiskane izdaje
Odzvati se moram na objavo gospoda Krivica (»Filozofsko« izmikanje odgovornosti, Delo, 26. 8.), ki jo je posvetil mojemu prejšnjemu članku. Moram reči, da me začenja motiti nespoštljiv ton pisanja, ki sega vse od posmehovanja do očitka nestrokovnosti. Čeprav gospod Krivic ne slovi kot sogovornik, s katerim bi se dalo diskusijo kam pripeljati, sem se vseeno trudil kar se da potrpežljivo poiskati točko, pri kateri se razhajava. To bom storil še enkrat, pri čemer hkrati napovedujem, da ob morebitnem ponovnem odzivanju v razpravi ne bom več sodeloval. Ker sta v tem času izšla še dva odziva na moj članek izpod peresa dr. Petrovca in G. Halasa (SP, PP 29, 31. 8.), si bom prizadeval odgovoriti tudi njima.
Status
Nenavadno je, da se gospod Krivic posveča mojim člankom s tako energijo, če pa se v večini ključnih stvari strinjava. Ves čas zagovarjam brezpogojno dolžnost, da se sanira nezakonito stanje, ki je bilo povzročeno izbrisanim. Trdim, da je vsak dan neurejenosti nepopisna sramota za našo demokratično kulturo. Pokazal sem, da izbrisani niso le žrtev izbrisa, ampak tudi naše demokratične nezrelosti: že petnajst let ne dopustimo, da se primer reši, saj brez izbrisanih ne znamo več pripravljati lastnih vrednostnih in političnih stališč. Radikalno sem zavrnil tudi retoriko »izdajalcev«, »špekulantov« itd. Razhajava se le pri eni stvari, ki pa – to je več kot pomenljivo – ne zadeva njih, ampak nas. Sporna ni sodba, ki jo je o naši odgovornosti izreklo sodišče. Pač pa sodba, ki si jo moramo izreči sami: glede lastne krivde.
Zakaj toliko sedenja za tipkovnico zaradi reči, ki je za interese izbrisanih postranska? Ta neskončna energija privre iz »moralne globine«, o kateri sem pisal prejšnjič in katere nas je lahko le strah. Pri »zagovornikih« izbrisanih je ves čas lezla iz zadnje v prvo vrsto in je namesto ukvarjanja s položajem izbrisanih vsiljevala ukvarjanje z nami samimi. Ves čas je bilo v igri naše lastno »moralno očiščenje«, o čemer piše gospod Halas. Dokler bo tako, je edina rešitev, da vse stavimo na pravo in pozabimo na »moralo«. Namen tega prispevka je pokazati mehanizem, ki gospoda Krivica prisili, da moje stališče obsodi kot »filozofsko« izmikanje odgovornosti le zato, ker nisem pripravljen sprejeti brezpogojne moralne kapitulacije naše države.
Diagnoza
Filozofija v nasprotju s strogimi znanostmi ne razpolaga s splošno sprejeto kanonizacijo pojmov. Če se v fiziki natančno ve, kaj pomni amper ali volt, humanistične razprave po navadi same opredelijo pomen izrazov, ki jih uporabljajo. Tega do zdaj nisem počel, ker je to za bralca dolgočasno. Vseeno bom zdaj uvedel neko definicijo, o kateri upam, da bo dokončno pojasnila razhajanje in končala diskusijo. Gre za razliko med krivdo in odgovornostjo, ki se v vsakdanjem pogovoru pogosto uporabljata kot sopomenki. S krivdo označujem odnos povzročitelja do tistih posledic, ki so nastale namenoma. Ni vsaka odgovornost tudi krivda. Če nehote nekoga prizadenemo, smo vseeno odgovorni. Nismo pa krivi. Krivda predstavi človeka kot bitje, ki je sposobno (dobrega in) zla. Odgovornost predstavi človeka kot zmotljivo in končno bitje.
Čeprav ta delitev na prvi pogled ustreza tistemu, kar pravna znanost opisuje z razliko med naklepom in malomarnostjo, gre tu za nekaj popolnoma drugega. Glede pravnega statusa problema se z gospodom Krivicem v celoti strinjava. Razhajava se glede sodbe, ki naj si jo izrečemo sami, ne pa glede sodbe, ki nam jo izreče nekdo drug (npr. sodišče). Zdaj gre zgolj za to, kaj mora v odnosu do sebe narediti vrli posameznik – ali zrela demokratična skupnost –, kadar se spopada s svojo krivdo. In kaj, kadar se spopade z odgovornostjo.
Tu je bistvena razlika, ki je gospod Krivic kot dedič metafizike ne more spregledati. Če je nekdo odgovoren, ker je nekoga nenamenoma prizadel, ima dolžnost, da se iz primera nauči čim več, da napake ne bo več ponovil. Popolnoma nekaj drugega pa je krivda: v tem primeru imamo dolžnost sebe kot neskončnega bitja. V igri ni več izboljševanje (osebnih, komunikacijskih, pravnih) veščin, ampak notranja preobrazba: kes, obžalovanje, pokora. Ali »očiščenje«. V obeh primerih se je treba posvetiti kraju, kjer je zlo nastalo. Kdor ga je namenoma zagrešil, se mora zazreti vase. Kdor ga je nenamenoma, ta se mora posvetiti veščini občevanja s svetom. Včasih je življenje večje od človeka in zato ta naredi kaj, česar ni hotel – čeprav je za to še vedno odgovoren.
Gre za odnosa do sebe, ki ju ne more nihče od nas zahtevati. Nič ni bolj perverznega kot fundamentalizem krivde, ki od zunaj zahteva kesanje. Nekdo lahko plača odškodnino ali odsedi kazen s figo v žepu. Toda za človeka, ki naj si zasluži svoje ime – ali za zrelo skupnost, ki želi biti dostojanstven član družine narodov sveta – to ni dovolj. Z gospodom Krivicem se – tako jaz razumem – razhajava zgolj v tem: kako moramo opraviti s seboj v primeru izbrisanih.
Patologija
Izhajam iz sledeče teze: ločnica med odgovornostjo in krivdo je trenutek objave prve sodbe ustavnega sodišča. Za sam izbris smo kot skupnost odgovorni, nismo pa krivi. Smo pa krivi za vsak dan neureditve statusa po tistem dnevu. In glede tega bi se morali resno zazreti vase. Da za izbris ne moremo biti krivi izhaja iz tega, da mu ni mogoče pripisati zlih namenov. Najbolj razvpito je stališče, da je bil izbris nacionalistični manever, ki se je hotel znebiti »Neslovencev«. O nesmiselnosti take ocene sem pisal prejšnjič: poleg tega, da je med izbrisanimi veliko Slovencev, je lahko prav vsakdo dobil državljanstvo. Če bi želeli izpeljati »etnično čiščenje«, bi pritiskali z omejevalnimi pogoji na celotni liniji. Komentar ni potreben.
Če se na tedanji položaj uzremo s stališča zdrave kmečke pameti, na katero opozarja gospod Halas, moramo priznati, da smo bili v težki situaciji. Nastajanje novih držav ni pogost pojav. Zlasti ne v primeru, kot pri nas, ko smo imeli dve državljanstvi, republiško in zvezno. Morali smo se znajti, kakor smo vedeli in znali. Morda bi lahko ravnali drugače in, denimo, vsem državljanom drugih republik ex-yu podelili slovensko državljanstvo avtomatično. Toda v tem primeru bi težnja po vselej-biti-kriv, s katere piše gospod Krivic, tako odločitev zlahka interpretirala kot posiljevanje nekoga z na novo nastalo državnostjo, ki za to ni izrazil svoje privolitve.
Lahko bi avtomatično vsem podelili dovoljenje za bivanje, vendar bi v tem primeru ti ljudje ostali brez pravic, ki so jim prej pripadale ko državljanom. Kakorkoli bi ravnali, bi nekdo, ki išče krivdo z lučjo pri belem dnevu, našel nekakšen »fašizem«. Edina rešitev, da položaja teh ljudi ne bi odpirali, bi bila, da bi Slovenija opustila osamosvojitveni projekt. In zato je retorika fundamentalne krivde zaradi izbrisa, ki jo vsiljuje gospod Krivic, nevarna. Kajti povsem napačno sugerira, da je skrb za izbrisane v isti sapi tiho obsojanje osamosvojitve. O možnostih za razrast populizma, ki iz tega izhaja, ni smiselno izgubljati besed.
Terapija
S prvo sodbo ustavnega sodišča se prižgejo luči. Dokončno smo bili izgnani iz »moralnega raja« (Nietzsche), ki bi ga morale že prej načenjati vesti, da so pri nas ljudje brez urejenega statusa, brez dostopa do zdravstvenih storitev itd. Izvedeli smo, da smo odgovorni, ker smo nekaj naredili narobe. Stanje bi lahko takoj sanirali. Pa ga nismo – že skoraj petnajst let. In tu se začenja naša krivda. Smo skupnost z nezrelo demokratično kulturo, ki ne zna skupaj spraviti dveh sestavin politične morale, o čemer sem pisal v svojem prvem članku. Na eni strani so človekove pravice s svojo kozmopolitskostjo, ki se dvigujejo nad državljansko pripadnost osebe. Na drugi strani pa je dejstvo (nacionalnih) držav, ki stojijo nasproti abstraktni univerzalnosti človekovih pravic.
Zrelost demokratične kulture lahko merimo po tem, koliko zna neka skupnost ti dve komponenti ohranjati v prijateljstvu. Pri nas sta takoj padli vsaka na svojo stran, kar je razklalo narodovo dušo na dve polovici: kdor je »za« izbrisane, ta je proti osamosvojitvi; kdor je »proti« izbrisanim, ta tepta človekove pravice. Gre za stanje skrajne morale patologije. V trenutku izdaje sodbe ustavnega sodišča smo imeli vse možnosti, da se zrelo odzovemo. Namesto tega je primer postal hrana, kjer sta se hranili dve politično-moralični gniloživki nasprotnih polov, katere žrtev so prav izbrisani.
Danes imamo v zvezi z izbrisanimi oboje, krivdo in odgovornost. Odgovorni smo za izbris in njegove posledice. Krivi pa za vsak dan, ko primera namenoma ne končamo (vse vlade so pustile primer v predalu!). Ne s prvim ne z drugim se nismo sposobni spopasti. Če nekdo svoje dejanske krivde ni sposoben sprejeti, je to nedostojno in slabiško. Če nekdo vleče nase krivdo tam, kjer je ni, je to vulgarna dediščina krščanskega izvirnega greha. In poceni način za dokazovanje samemu sebi, da si »dober« človek. V to skupino sodi gospod Krivic, ki ga že misel, da nekdo ni brezpogojno pripravljen sprejeti svoje najgloblje moralne zavrženosti, vrže čisto iz tira: največji greh je zatrjevanje svoje brezgrešnosti! Žal pri nas spopadanje z izbrisanimi poteka zgolj na ta dva načina. Prvi nočejo niti slišati za izbrisane, drugi hočejo skupnost pahniti v brezprizivno pokoro in poklekanje. Zato je za nas edina rešitev le avtoriteta prava. Ponavljam: samo proč od morale in »globine«!
O terapiji. Prvi ukrep je, da izbrisane čim prej rešimo pred njihovimi »reševalci«. Na dolgi rok pa lahko stavimo le na demokratično kultiviranje, kar pa je dolgotrajen proces. Veliko vlogo pri tem lahko ima filozofija, ki se ji vsi trije avtorji posmehujejo. Kdor nabira zdravilna zelišča, sebe ne bo imenoval farmacevt. Kdor ima kakšne »misli«, pa pogosto ne čuti nobenih zadržkov, da ne bi z njimi prekontroliral filozofa. Kakorkoli, napredek bomo prepoznali po dveh znamenjih. Pokazal se bo, ko bomo po eni strani uvideli, da sklicevanje na nacionalno komponento državnosti ni »nacionalizem«. Da naša državnost temelji na samoodločbi naroda ni »sovražni govor«, kot meni dr. Petrovec, ampak okoliščina, ki je bila pripoznana že na Avnoju. In drugič, ko bomo v zahtevi po spoštovanju človekovih pravic videli še kaj drugega kot potuho »prebrisanim« in manjšinam.
***
Pripis uredništva: s tem prispevkom polemiko zaključujemo in jo selimo v pisma bralcev.
