Galantovo galantno dejanje

General Galant je v intervjuju odkrito obtožil vlado, da za volilne namene stopnjuje napetost na severni meji.

Objavljeno
27. januar 2015 11.40
ISRAEL-USA/NETANYAHU
Uri Avneri
Uri Avneri

Obstaja šala o sadistu in mazohistu.

»Udari me! Tepi me! Brcaj me!« prosi mazohist sadista.

Sadist z okrutnim nasmeškom na obrazu počasi odgovori: »Ne!«

Ta šala bolj ali manj odseva trenutno stanje na izraelski severni meji.

Dva izraelska drona sta nekaj kilometrov čez mejo s Sirijo, na Golanski planoti, bombardirala (oziroma raketirala) majhen Hezbolahov konvoj. Ubitih je bilo 12 ljudi. Eden od njih je bil iranski general. Med ubitimi je prav tako mladi Hezbolahov oficir, sin Imada Mughnieha, ki je bil visok Hezbolahov oficir in ga je Izrael pred sedmimi leti v eksploziji avtomobila v Damasku prav tako ubil.

Uboj iranskega generala je bil morda nenameren. Zdi se, da izraelski obveščevalci niso vedeli, da so v konvoju on in še pet pripadnikov iranske revolucionarne garde. Oficir izraelske vojske je posredno to priznal. Spet drugi oficir pa je to zanikal.

Seveda se ni opravičil. Ne moreš se opravičiti, če uradno ne priznaš, da si storilec. In seveda, Izraelci se ne opravičujejo. Nikoli. Neka skrajno desna stranka, ki kandidira na tokratnih volitvah, je to izrazila s svojim volilnim geslom: »Nobenega opravičevanja!«

Cilj napada je bil 25-letni Džihad Mughnieh, nižji Hezbolahov oficir, ki je bil slaven zgolj zaradi svojega priimka.

Takoj po napadu so prišla na dan vprašanja: zakaj? zakaj zdaj? zakaj sploh?

Izraelsko-sirska meja je bila desetletja najbolj miren del izraelske meje. Nobenega streljanja in nobenih incidentov. Ničesar.

Oče in sin Asad sta za to zelo dobro poskrbela, ker Izraela nista hotela provocirati. Po jomkipurski vojni leta 1973, ki se je začela s presenetljivim sirijskim uspehom in končala s popolnim sirijskim porazom, nista hotela Asada nobene pustolovščine več.

Tudi ko je Ariel Šaron leta 1982 napadel Libanon, tam nastanjene sirijske enote niso posredovale. Ker pa je bil namen Šaronovega napada, da izžene Sirijce iz Libanona, jih je lahko vpletel samo tako, da je začel na njih streljati. Pustolovščina se je končala s sirsko zmago.

Četudi je Bašar al Asad nameraval izzivati Izrael (kar pa kot kaže ni nikoli nameraval), pa so te namere izpuhtele pred štirimi leti, ko se je začela sirijska državljanska vojna. Bašar al Asad in različne uporniške frakcije so namreč v polnosti zaposlene s prelivanjem krvi, zato jih Izrael prav nič ne zanima.

Zakaj torej sta izraelska drona zadela majhen konvoj Asadovih zaveznikov Hezbolaha in Irana? Zelo malo je namreč verjetno, da so imeli v zvezi z Izraelom kakršne koli zle namere. Po vsej verjetnosti so si ogledovali teren in iskali sirijske upornike.

Izraelska vlada in vojska nista podali razlage. Le kako, ko pa uradno dejanja nista priznali. Tudi neuradno ni bilo nobenega namiga.

A razlog je več kot očiten: izraelske volitve.

Smo sredi volilne kampanje. Ali je možna kakršna koli povezava med volilno kampanjo in napadom?

Seveda!

Namigovanje na to, da so naši voditelji ukazali vojaško akcijo z namenom izboljšati volilni izid, meji na izdajo.

Toda takšne stvari so se dogajale tudi v preteklosti. Dogajale so se med mnogimi od 19 volilnih kampanj.

Prve volitve so se odvile, ko je še potekala vojna. David Ben-Gurion, vojaški vodja, je seveda močno zmagal.

Druge volitve so potekale med bojem proti arabskim »infiltratorjem«, mejni incidenti pa so se dogajali skoraj vsak dan. Kdo je zmagal? Ben-Gurion.

In tako dalje. Leta 1981, ko je Menahem Begin ukazal bombardiranje iraškega jedrskega reaktorja, si je nekdo drznil pripomniti, da je bilo dejanje povezano z bližnjimi volitvami v kneset. S tem je dobil Begin priložnost za enega svojih največjih govorov. Bil je izreden govorec evropske (in zelo neizraelske) tradicije.

»Judje!« je nagovoril poslušalce. »Poznate me že veliko let. Ali res verjamete, da bi za pridobitev glasov poslal pogumne fante na nevarno misijo, kjer bi bili lahko ubiti ali še huje, bi bili ujetniki človeških živali?« Množica je zarjula: »Ne!«

Tudi nasprotna stran se je vključila v igro. Egipčani in Sirijci so leta 1973, na praznik Jom Kipur in sredi izraelske volilne kampanje, začeli nenadni napad na Izrael.

Po atentatu na Jicaka Rabina leta 1995, se je njegov naslednik Šimon Peres soočal z volilno kampanjo. Med svojo kratko vladavino je začel in izgubil vojno. Napadel je Libanon, med boji pa je bilo po pomoti bombardirano begunsko taborišče Združenih narodov, kar je pomenilo konec vojne in Peresove vladavine. Zmagal je Benjamin Netanjahu.

Ko so prejšnji teden objavili novico o napadu na konvoj, so bili državljani in vojska pozvani, naj se pripravijo na vojno.

Ob meji je narasla napetost, sledila je množična razvrstitev čet. Oklopne enote so se pomaknile na sever. »Jeklena kupola« protiraketnih enot je bila razvrščena ob meji. Vsi mediji so pripravljali javnost na takojšnje maščevanje Hezbolaha in Irana.

Tu pa se začne zabavni del. Netanjahu je pričakoval, da bo vodja Hezbolaha Hasan Nasralah v povračilo bombardiral Galilejo. A Nasralah se je samo skrivnostno nasmihal.

Maščevanje? Gotovo, a ne zdaj. Mogoče kdaj pozneje in kje drugje. Mogoče v Bolgariji, kjer so se s pobojem izraelskih turistov maščevali za atentat na Imada Mughnieha. Ali pa v Argentini, kjer so prav ta teden tožilca, ki je preiskoval razdejanje dveh judovskih centrov, našli ustreljenega (ni znano, ali se je ustrelil sam ali ga je kdo drug). Krvave napade v Buenos Airesu pred 20 leti so pripisali Hezbolahu in Iranu kot posledico izraelskega napada na Libanon.

Zakaj se torej Nasralah takoj ne maščuje za napad z dronoma? Ko računaš s tem, da se bo sovražnik maščeval, je zelo frustrirajoče, če tega ne stori ob pravem času.

Za razumevanje vsega tega, si je potrebno ogledati volilno kampanjo.

Odvija se med dvema velikima blokoma. Na čelu desnega je Likud in načelu levosredinskega so laburisti. Levica je nepričakovano dobila zagon, ko so se laburisti združili z majhno frakcijo, ki jo vodi Cipi Livni. S tem je na lestvicah javnega mnenja prehitela Likud. Poleg dveh blokov so tu še ortodoksni Judje in Arabci, ki pa imajo svoje načrte.

Oba bloka plujeta pod različnimi zastavami. Likud in njegovi zavezniki plujejo pod zastavo varnosti. Javnost je prepričana, da Netanjahuju in njegovim zaveznikom lahko bolj zaupajo glede vojne ter ohranjanju velike in močne vojske. Javnost je tudi prepričana, da so laburisti in njihovi zavezniki bolj učinkoviti glede ekonomije, cen stanovanj in podobnih zadev.

To pomeni, da bo izid odvisen od tega, kateri strani uspe tekom kampanje vsiliti svojo agendo. Če bodo v kampanji prevladovale teme, ki se tičejo vojne in strahu, potem bo po vsej verjetnosti zmagala desnica. Če pa bosta glavni temi stanovanjska problematika in previsoka cena skute, potem ima dobre možnosti levica.

Ta ugotovitev ni posledica bistrega opazovanja dogodkov, ampak je splošno znana vsem ljudem. Vsak izstrelek, ki ga sprožita Hezbolah ali Hamas, je izstrelek za Likud. Vsak dan miru na meji je dobljeni dan za laburiste.

Mnogim Izraelcem se je zato zdelo povsem očitno, da je nenadna napetost na severni meji, ki jo je povzročil nesmiselni izraelski napad, volilni podvig Netanjahuja in njegovih pajdašev.

Mnogi to vedo, a si tega ne upajo povedati na glas. Politične stranke so se zbale, da bi takšna izjava izgledala kakor da so zarinile vojski nož v hrbet. Obtožba, da je Netanjahu za zmago na volitvah tvegal vojno, je zelo resna stvar.

Laburisti so objavili neprepričljivo izjavo, v kateri so podprli vojsko. V stranki Meretz so bili tiho. Arabske stranke so bile zaposlene s sestavljanjem skupne liste. Ortodoksnim Judom pa je vseeno.

Aktivistična skupina Guš Šalom, katere član sem, je pripravila izjavo z nedvoumno obtožbo.

Ko je tišino nenadoma pretrgal glas iz nepričakovane smeri.

General Galant je v intervjuju odkrito obtožil vlado, da za volilne namene stopnjuje napetost na severni meji.

Galant? Neverjetno!

Joav Galant je bil med operacijo Uliti svinec poveljnik južnega odreda. Zatem ga je Netanjahu imenoval za novega načelnika štaba. Toda še preden je Galant prevzel dožnosti, je bil obtožen, da si je za svojo luksuzno vilo prisvojil javno zemljišče. Moral se je umakniti. Vedno sem ga imel za popolnega militarista.

Pred dvema tednoma se je Galant nenadoma zopet pojavil na prizorišču kot kandidat št. 2 na listi nove sredinske stranke Mošeja Kalona. Z izjemo znižanja cen, je stranka brez ideologije.

Galantova izjava je povzročila razburjenje, zato jo je potiho umaknil. Toda dejanje je bilo storjeno. Galant je odprl vrata. Horde komentatorjev so izjavo razširili vsepovsod.

Po tem Galantovem galantnem dejanju kampanja ne bo več ista kot prej.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.