Tiskane izdaje
V zadnjih treh desetletjih se je več sto milijonov novih delavcev vključilo v svetovno gospodarstvo. So različno izobraženi in usposobljeni, sčasoma pa so pridobili veliko »človeškega kapitala« in ustvarili veliko dodane vrednosti in dohodkov. Tako so spodbudili velikansko in trajno rast dohodkov ter omogočili številne nove priložnosti in rast svetovnega gospodarstva. Toda zaradi novih delavcev je tudi več tekmovalnosti za delovna mesta, močno pa so se spremenile tudi relativne plače in cene, ki se zato med seboj zelo razlikujejo.
Zaradi teh globokih strukturnih sprememb se mora svetovno gospodarstvo spoprijemati s tremi pomembnimi zaposlitvenimi izzivi po vsem svetu, vsaka država pa z lastno različico teh izzivov.
Trije izzivi
Pri prvem izzivu je treba ustvariti dovolj delovnih mest za nove delavce na trgu dela. V številnih razvitih državah in državah v razvoju tega očitno ne počno najbolje. Brezposelnost med mladimi je velika in se še povečuje. Celo v državah v razvoju s hitro rastočimi gospodarstvi odvečna delovna sila čaka, da bi jo vključili v sodobno gospodarstvo, zato si prizadevajo še naprej ustvarjati nova delovna mesta.
Pri drugem izzivu je treba znanje in sposobnosti uskladiti s ponudbo delovnih mest – za takšne prilagoditve mora miniti nekaj časa, ker jih je treba sproti spreminjati. Globalizacija in nove tehnologije, ki omogočajo, da je delo opravljeno brez delovne sile, so v številnih državah destabilizirale trge dela. Povpraševanje in ponudba strokovnega znanja sta čedalje manj usklajena. Poleg tega se struktura svetovnega gospodarstva zaradi stalne in bliskovite rasti v državah v razvoju hitro spreminja, zato je jasno, da se trg ne more dovolj hitro prilagajati strukturnim spremembam.
Tretji izziv je povezan z neenakomerno razporeditvijo. Medtem ko se menjalni del svetovnega gospodarstva (blago in storitve, ki jih je mogoče ponuditi v eni državi in porabiti v drugi) širi, se povečuje tekmovalnost v gospodarstvu in na trgu delovne sile. To vpliva na ceno dela in obseg zaposlitvenih možnosti v vseh državah, ki so del svetovnega gospodarstva. Nekateri prebivalci zato pričakovano pridobijo, drugi izgubijo, pogosto pa sta uspeh in izguba popolna.
Dohodkovna neenakost
Za večino razvitih držav je značilna omejena rast srednjih prihodkov. V nekaterih evropskih državah, v katerih ohranjajo dohodkovno neenakost, so takšne razmere sestavni del namerne strategije, s katero ohranjajo rast zaposlovanja in tekmovalnost v menjalnem delu gospodarstva, omejevanje plač pa je deloma značilno za vse dohodkovne razrede. V Združenih državah Amerike se je dohodkovna neenakost povečala, ker je najbolje plačanim in izobraženim globalizacija koristila, za druge pa je čedalje manj možnosti za zaposlitev v menjalnem delu gospodarstva.
Dve desetletji pred krizo, ki se je začela leta 2008, so ohranjali stopnjo zaposlenosti in blažili učinke omejevanja dohodkov tako, da so ustvarjali delovna mesta v nemenjalnih sektorjih. V nekaterih primerih se je tako povečevalo število državnih uslužbencev. V drugih, denimo v ZDA, pa je pretirana poraba, ki so jo omogočala posojila, spodbujala ljudi, da so se začeli zaposlovati v (nemenjalnih) storitvenih dejavnostih in gradbeništvu. Skoraj 40 odstotkov vseh na novo zaposlenih med letoma 1998 in 2008 se je zaposlilo v državnih službah in zdravstvu (obe sta predvsem nemenjalni področji).
Vse to se je nenadoma končalo, ko je leta 2008 izbruhnila finančna kriza. Spodbud za zasebnike ni bilo več, spodbude v javnem sektorju pa so dosegle – in presegle – še sprejemljivo zgornjo mejo. Grčija je bila le skrajni primer takšnega ravnanja.
Nove razmere
Vendar smo pričakovanja, značilna za obdobje rasti pred krizo, le počasi pripravljeni prilagoditi novim razmeram. Še vedno prevladuje mnenje, da je bilo obdobje pred krizo normalno, vsaj glede rasti v realnem gospodarstvu, zato se zdi, da bi morali spet zagotoviti rast, kakršno smo imeli pred krizo. Žal tako ne moremo pojasniti, zakaj je zlasti v razvitih državah rast zelo negotova, zaposlenost pa se ne povečuje.
Na to vprašanje lahko delno odgovorimo z dolgotrajnimi učinki finančnih kriz in razdolževanjem; proces sta dobro opisala Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff v knjigi This Time Is Different (Tokrat je drugače). Hkrati pa finančna neravnotežja in izkrivljanje razmer na trgu pred krizo onemogočajo, da bi pravi čas uvedli ustrezne ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti zaradi vpliva tehnologije in dogajanja na globalnem trgu v realnem gospodarstvu. Na kratko povedano, gospodarstvo in politika ne zagotavljata trajnostnega razvoja in nam deloma onemogočata, da bi sprevideli, kako zelo potrebujemo bolj trajnosten vzorec prilagajanja.
Kaj torej pomeni – za posameznike, podjetja in vlade –, da strukturne prilagoditve vedno bolj zaostajajo za globalnimi silami, ki zahtevajo strukturne spremembe?
Nujne prilagoditve
Predvsem to, da so pričakovanja izrazito neusklajena z realnostjo in da bi jih bilo treba prilagoditi; v nekaterih primerih bi jih morali zmanjšati. Vendar je treba učinke neenakomerne razporeditve resno upoštevati in jih poskušati odpraviti. Bremena šibkega ali namišljenega okrevanja ne bi smeli nositi brezposelni, med katerimi so tudi mladi. Če bi radi zagotovili družbeno kohezijo, je treba preurediti trg in bolj enakomerno razporediti dohodke in pravice. To bi morali storiti takoj in pri tem vztrajati; če si bomo zdaj premalo prizadevali za to, bomo imeli manj možnosti v prihodnje.
Strukturne prilagoditve so nujne, zato bi se morali posamezniki, vlade in druge ustanove, zlasti šole, pospešeno prilagajati hitro menjajočim se spremembam na trgu. Posvetiti bi se morali tudi ponudbi in povpraševanju na trgih dela. Morali bi ne le uskladiti usposobljenost delavcev z delovnimi mesti, ampak tudi razširiti ponudbo delovnih mest, da bi ustrezala usposobljenosti delavcev.
Nazadnje bi morale globalne ustanove, ki upravljajo gospodarstvo, presoditi, ali globalizacija, ki zahteva strukturne spremembe, poteka prehitro in se zato posamezniki, gospodarstva in družbe ne morejo ustrezno prilagajati. Če je to res, bi morale ugotoviti, kako čim bolj neškodljivo zagotoviti zmernejšo hitrost ter uskladiti zmožnost prilagoditve in potrebo po njej.
To ne bo lahko storiti. Nimamo namreč dobro razvitega ogrodja, ki bi nam pomagalo razumeti strukturne spremembe. Vendar brezposelni in zaposleni na neustreznih delovnih mestih, zlasti mladi, pričakujejo, da bodo voditelji in ustanove vsaj poskusili.
Project Syndicate, 2011
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
