Tiskane izdaje
Ker je bilo raziskovanje pojava izgorelosti področje mojega raziskovalnega dela, želim dodati nekaj dopolnil in drugačnih pogledov od tistih, ki jih je v kolumni Dela 28. septembra predstavil prof. dr. Alojz Ihan. Zanimivo in hkrati nevarno se mi zdi polemiziranje na temo Talbotovega provokativnega članka »Zdravniki ne trpijo za izgorelostjo! V resnici so moralni invalidi!.«
Takšen naslov članka se mi je zdel za nekoga, ki piše o izgorelosti skoraj neverjeten, zato sem poiskala izvirni članek z naslovom »Physicians aren’t ‘burning out.’ They’re suffering from moral injury« in je brez klicajev. Ustreznejši prevod bi po mojem mnenju bil: »Zdravniki ne izgorevajo. Zdravniki trpijo zaradi moralnih poškodb«. Takšen prevod pa prinaša drugačen pogled in drugačno interpretacijo omenjenega članka. Moralna poškodba (ang. moral injury) ima sicer več razlag in naj bi bila povezana tako z izgorelostjo kot s posttravmatsko stresno motnjo. Talbot meni, da je »izgorelost (zdravnikov) del nečesa večjega: to je zloma zdravstvenega sistema«, v katerem ni več mogoče zagotoviti kakovostne zdravstvene oskrbe vsem pacientom. Spoznanje, da zdravnik kljub napornemu študiju, specializaciji in hudim osebnim preizkušnjam tega ne more zagotoviti, številnim zdravnikom povzroči moralno rano oziroma poškodbo, ki jo novinarka Diane Silver opisuje kot »globoko rano v duši, ki prebode človekovo identiteto, občutek moralnosti in odnos do družbe«. Gre za nekaj, kar je bilo dojeto kot moralno, in to na neki točki izgubi pomen.
A vrnimo se k Talbotovemu članku, ki ga vsebinsko brez težav prenesemo tudi v naš zdravstveni sistem in se zamislimo nad njegovo prispodobo, da so zdravniki kot kanarčki ([1]) v rudniku zdravstvenega sistema in se ubijajo v alarmantnem številu ter s tem signalizirajo, da je v zdravstvenem sistemu nekaj zelo narobe. O tem podrobno piše Pamela Wible v svoji knjigi Physician Suicide Letters (Pisma zdravnikov, ki so naredili samomor) ter razkriva vse prodornejšo in pred javnostjo skrito kulturo zdravniškega okolja, v katerem vladajo ustrahovanje, poniževanje in zlorabe, ki zahtevajo življenja številnih študentov medicine, zdravnikov in bolnikov. Skupni imenovalec tega okolja je nasilje, zato Pamela Wible pravi, da je uporaba izraza izgorelost zavajajoča in v resnici prikriva nasilje, ki se mu bojimo dati pravo ime.
Infografika: Delo
Nasilja v zdravstvenem sistemu pa je vse več. Najopaznejše je tisto v odnosih med pacienti in zdravstvenimi delavci, ki ga registrirajo in proučujejo v vseh državah, tudi pri nas. Zdravniška zbornica Slovenije je letos opravila anketo, iz katere je razvidno, da je med 1500 člani, ki so sodelovali v anketi, le 6,3 odstotka takšnih, ki nasilja pri svojem delu niso občutili oziroma zaznali. Vsi drugi so bili nasilju izpostavljeni, tako pri pacientih in njihovih bližnjih kot pri sodelavcih. Nasilje kot pojav se je naselilo in tako razširilo, da ga ne zmoremo več obvladati. Predlogi zdravniške zbornice, da se nasilje do zdravstvenih delavcev tudi zakonsko opredeli kot nasilje do uradne osebe, niso bili sprejeti (v sosednji Hrvaški pa so), prav tako so bili zavrnjeni naši predlogi, da se spremenijo določbe v Pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V dobrem letu, kar vodim zdravniško zbornico, zelo jasno opažam, da smo zdravniki podvrženi tudi nasilju sistema, ki nas s spremenjeno zakonodajo vse bolj omejuje in hkrati zahteva vse več opravljenih storitev. Pri tem jih pogoji dela ne zanimajo, svoje zahteve izražajo z različnimi pritiski, o katerih mi poročajo člani. Pri tem so jim v pomoč nekateri mediji, ki iščejo predvsem napake zdravnikov (manj napake drugih zdravstvenih delavcev) in s tem sprožajo sovražno razpoloženje do vseh, ki opravljajo zdravniški poklic. Tako nasilje vse bolj vstopa v naše vrste tudi z družbenimi omrežji, predvsem v obliki različnih komentarjev in forumov. Proti tem smo zdravniki nemočni, saj vsak poskus preusmeritve razprave spodbudi še hujši napad na zdravnike. Zaščite in podpore ne doživimo več. Številni zdravniki razmišljajo o zamenjavi delovnega mesta, specializacije ali kar poklica samega. Ne morejo več zdržati vse večjih pritiskov z vseh strani. Zato odhajajo, tudi iz države.
Tako kot Talbot, tudi jaz besedilo končujem z mislimi, ki jih ni težko razumeti. Talbot meni, da potrebujemo vodstvo, ki bo pripravljeno priznati stroške, moralne poškodbe in žrtve, ki jih v zdravstvenem sistemu povzroča pretiran boj za konkurenčnost in finančno uspešnost. Torej vodstvo, ki ima pogum za spopadanje in zmanjšanje konkurenčnih zahtev. Tudi sama menim, da je zdravnike treba obravnavati s spoštovanjem, jim priznati avtonomijo in dati pooblastila za sprejemanje racionalnih, varnih, na dokazih temelječih in finančno odgovornih odločitev. Avtoritativne prakse vodenja zdravniškega dela so poniževalne in na koncu vedno neučinkovite. Potrebujemo voditelje, ki so pripravljeni razumeti, da se skrb za zdravnike prenaša v premišljeno, sočutno oskrbo bolnikov, kar je končno dober posel. In da opuščanje takšne skrbi ali delovanje v nasprotni smeri vodi v propad zdravstvenega sistema.
[1] KANARČKI so precej občutljivejši za strupene pline kot ljudje. Zaradi tega so rudarji nekoč v rudnik nosili kanarčka, zaprtega v kletki. Smrt kanarčka jih je opozorila, da so lahko, dokler je bil rudnik še ustrezno prezračen, zbežali pred nevarnostjo.
***
Zdenka Čebašek-Travnik je dr. medicinskih znanosti, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
