Tiskane izdaje
Zadnji teden maja je že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Sloveniji zaznamovan s prireditvijo Teden gozdov. Po vsej državi se v tem času vrstijo številne aktivnosti, na katerih gozdarji in strokovnjaki za gospodarjenje z gozdovi javnosti predstavljajo pomen in vlogo gozdov, gozdarstva in gospodarjenja z največjim »zelenim rudnikom« z obnovljivo surovino.
Marjeta Šoštarič
Letošnje dogajanje je bilo zaradi posledic februarske ujme z žledom, ki je prizadela dobro polovico vseh slovenskih gozdov in v njih povzročila za 214,3 milijona evrov škode, organizirano pod geslom Skupaj za gozd. Zakaj je pomembno, da se povežemo in spodbudimo aktivnosti za povezovanje tudi s takšno prireditvijo, je v pogovoru za naš časnik pojasnjeval Andrej Breznik z Zavoda za gozdove Slovenije.
»Za prireditev, ki je že več let namenjena popularizaciji slovenskega gozda in predvsem gozdarstva ter pri kateri sodelujejo vse institucije gozdarstva, letos res ni bilo težko izbrati krovne teme s sporočilom, ki ga hočemo posredovati. Pri sanaciji žledoloma namreč opažamo, da je glavni problem sodelovanje. Sodelovanje vseh, najprej javne službe in lastnikov gozdov, in tudi vseh drugih členov gozdne lesne verige. Kolikor je sodelovanja, tolikšen je tudi uspeh.«
Kaj se je dogajalo ta teden po Sloveniji v okviru prireditve Teden gozdov?
Začeli smo z osrednjo prireditvijo prejšnjo soboto v Šentrupertu. Nanjo smo povabili vse prejemnike priznanj naše tradicionalne akcije Najbolj skrben lastnik gozda, ki se izvaja že 16. leto. Vsako leto na vsaki območni enoti izberejo enega lastnika, ki izstopa po svoji skrbi za gozd, odnosu do gozda in kakovosti opravljenega dela. Po natančno določenih merilih izberemo 14 najbolj skrbnih lastnikov gozda. Na letošnjo prireditev v Šentrupertu smo povabili vse dosedanje izbrance te akcije. Odzvalo se jih je več kot 150. V prejšnjih letih smo imeli to akcijo navadno decembra, letos pa, ko hočemo nekako poudariti ključno vlogo lastnikov gozdov pri sanaciji, smo jo pripravili že zdaj. V Šentrupertu smo 14 letošnjim prejemnikom priznanj podelili simbolične nagrade.
V kakšnih odnosih pa ste sicer z lastniki gozdov? Kako sprejemajo vaše delo in kako se odzivajo na vaša priporočila, nasvete, pomoč?
Po tem, kar vidimo v drugih evropskih državah, mislim, da smo v Sloveniji uvrščeni zelo visoko. Uspelo nam je vzpostaviti nekakšen partnerski odnos z lastniki gozdov. Pri tem poskušamo kar najbolj upoštevati njihove želje, potrebe, sposobnosti, tudi zmogljivosti za opravljanje del. Po drugi strani nam je uspelo uveljaviti splošno koristno vlogo gozda, da se z gozdom gospodari po tistih načelih, ki so temelj gozdarske stroke: trajnost, sonaravnost in večnamenskost. Kombinacija omejitev, ki jih določajo ta načela, in skrb za lastnika, tudi za njegov finančni rezultat v gozdu, je ključna za uspeh gospodarjenja z gozdovi. Mislim, da nam je v dvajsetih letih delovanja našega zavoda uspelo vzpostaviti partnerstvo. S tem se radi pohvalimo tudi Evropi, saj druge države delujejo vsaka po svoje. Tudi množica sodelujočih v akciji najskrbnejših lastnikov gozdov oziroma odzivi kažejo, da sprejemajo javno gozdarsko službo kot sodelavca, ne kot nekoga, ki izvaja le nadzor.
Letos je bilo to sodelovanje verjetno še poseben izziv: lastniki gozdov so verjetno še bolj računali na vašo pomoč, nasvete, še posebno zaradi prodaje lesa. Kako ste jim pomagali?
V delu, ki se nanaša na ekonomsko izkoriščanje gozdov, že ves čas delujemo na področju svetovanja, ampak ta proaktivna vloga je omejena. Težko je samo s svetovanjem nekaj doseči, če v roki nimaš nekih mehanizmov, s katerimi lahko vplivaš, recimo, na sam lesni trg. Naša prva skrb in naloga je bila usposobljenost za varno delo, da posledica posebnih razmer ne bi bilo izjemno povečanje nesreč pri delu v gozdu. Za spravilo lesa pa smo odprli tri delovna področja za pomoč lastnikom pri izvedbi del. Tistim, ki nimajo usposobljenega izvajalca oziroma sami niso primerno usposobljeni ali nimajo primerne opreme za delo v gozdu, smo poskušali na njihovo željo seveda poiskati izvajalce. Prevzeli smo aktivno vlogo posrednika med gozdarskim podjetjem, ki dela izvaja, in lastniki gozdov. Ampak končni dogovor je vedno v komunikaciji med lastnikom in izvajalskim podjetjem. Drugo resno vprašanje je bilo, kaj in kako ravnati pri odkupu lesa. Tudi pri tem smo naredili bazo odkupovalcev v Sloveniji, saj smo prejemali tudi veliko ponudb za sam odkup, predvsem iz tujine.
Računali so na poceni les zaradi velike ponudbe?
Ja, ampak podrobnosti dogovora med prodajalcem in kupcem so končno njuna stvar. Zavod se v to ne more vmešavati, tako kot tudi ne moremo preverjati bonitete odkupovalcev. A dejstvo je, da smo servis razširili prav na to področje, da nekako povežemo kupce lesa in tiste, ki se v Sloveniji ukvarjajo z odkupom in s to koncentracijo lesa.
Ste bili v teh prizadevanjih uspešni?
Imeli smo nekaj obiskov, čeprav mi konkretno zelo težko posegamo v dogovarjanje o ceni lesa, kje bo les, kako se bo koncentriral. Kljub temu so bili, po odzivih sodeč, tuji kupci zadovoljni, saj so dobili nabor podjetij v Sloveniji, ki se ukvarjajo s prodajo lesa in so že tudi vzpostavili neke poslovne odnose. Tudi slovenskim odkupovalcem lesa smo posredovali podatke tistih, ki bi lahko bili potencialni kupci.
Kakšen je dosežek tega vašega posredovanja?
O konkretnih rezultatih nimam podatkov, saj se še dogovarjamo. Problem v Sloveniji je koncentracija lesa in ta del je bil gotovo pomemben. Ideja, da bi nekdo to moral koncentrirati, je bila gotovo dobra. Naša podjetja so bila pač prilagojena za manjše količine lesa, zato se s kadri in mehanizacijo oziroma logističnimi sistemi težko prilagodijo na nove razmere.
Kako ste pri spravilu pomagali manjšim lastnikom? Vas še prosijo za pomoč? Lastniška posest v Sloveniji je zelo razpršena, pri nas je več kot 460.000 lastnikov gozdov ...
Dogovarjanja se izvajajo na terenu in jih v centrali morda niti ne zaznamo, ker je ta svetovalni servis namenjen lastnikom gozdov, in niti ne vemo, koliko pogodb oziroma del je bilo izvedenih z našo pomočjo. To je težko spremljati. Dejstvo je, da je sanacija zelo hitra glede na siceršnjo dinamiko sečnje pri nas. Čeprav je odstotek opravljenega dela nizek, se je v zadnjem tednu količina spravljenega lesa povečala za še 200.000 kubičnih metrov. Tako je zdaj povprečno pospravljenih 25 odstotkov iglavcev. Je pa res, da je ta odstotek precej višji na območjih, ki niso bila najbolj prizadeta, na primer Nazarje, Maribor, Slovenj Gradec. Velika količina na najbolj prizadetih območjih, kot so Tolmin, Ljubljana in Postojna, je tista, ki zniža skupni odstotek. Razmere na terenu so res zelo različne. Ko sem bil v četrtek v Nazarjih, so povedali, da so pospravili že 80 odstotkov poškodovanih iglavcev. Tudi podaljševanje odločb ima notranjo varovalko, in sicer da je treba zelo natančno spremljati nalete lubadarjev in da se vsa žarišča, ki se pojavijo v gozdu, prednostno sanirajo v treh tednih. Skratka, da se vsi razpoložljivi viri usmerijo na področja, kjer je to najbolj nujno. Zato je intervencijski zakon tudi predvidel dolžnost lastnikov, da redno pregledujejo svoje gozdove. Ni to torej samo naloga javne gozdarske službe, ampak tudi lastnikov gozdov, da pri tem sodelujejo.
V tednu gozdov je bilo predvidenih tudi približno 80 različnih dogodkov. Kakšni so bili ti dogodki?
Po eni strani so bili dogodki namenjeni lastnikom gozdov, po drugi pa splošni javnosti, predvsem z namenom ozaveščanja o pomenu gozdov. Žled je najbrž pomagal, da smo se zavedeli pomembnosti gozdov, tega, da ti nimajo le lesnoproizvodne vloge, ampak tudi vse druge splošnokoristne. Dogodki, ki smo jih pripravili za Teden gozdov, so bili organizirani po vsej Sloveniji.
Marjeta Šoštarič
