Govor

Nenadoma sem se nekaj spomnil.

Gledal sem govor Benjamina Netanjahuja v kongresu Združenih držav Amerike. Vrsta za vrsto so sedeli moški v formalnih oblekah (med njimi tu pa tam kaka ženska), ki so poskakovali gor in dol, gor in dol, razburjeno ploskali ter odobravajoče vzklikali.

Vzklikanje je bilo tisto, ki me je pritegnilo. Kje sem to že slišal?

Potem sem se spomnil. Bil je nek drug parlament v 30-ih letih 20. stoletja. Vodja je govoril in člani Reichstaga so zamaknjeno poslušali. Vsakih nekaj minut so skočili na noge in odobravajoče vzklikali.

Seveda ameriški kongres ni Reichstag. Njegovi člani nosijo temne suknjiče, ne rjave srajce. Ne vzklikajo »Heil«, ampak nekaj nerazumljivega. Toda vzklikanje je imelo enak, šokanten učinek.

Nato sem se vrnil v sedanjost. Prizor ni bil zastrašujoč, ampak absurden. Člani najmočnejšega parlamenta na svetu so se obnašali kot gruča tepcev.

Kaj takega se v knesetu ne bi zgodilo. Glede našega parlamenta sicer nimam kaj prida dobrega mnenja, čeprav sem bil njegov član, toda v primerjavi z ameriškim kongresom je izpolnitev Platonovih sanj.

Abba Eban je nekoč primerjal govor Menahema Begina s francoskim suflejem: veliko zraka in malo testa.

Enako bi lahko rekli o Netanjahujevem govoru.

Kaj je bila njegova vsebina? Holokavst, seveda, skupaj z moralnim nastopačem Elijem Wieselom, ki je sedel na balkonu poleg sijoče Sare Netanjahu, ki je vidno uživala v moževem zmagoslavju. (Nekaj dni pred tem je zavpila ženi nekega župana v Izraelu: »Tvoj mož ne seže mojemu niti do gležnjev!«)

V govoru je bila omenjena Esterina knjiga in rešitev perzijskih Judov pred hudobnim ministrom Hamanom, ki jih je hotel zradirati s sveta. Nihče ne ve, zakaj je bil ta vprašljivi spis vključen v Biblijo. Ne omenja namreč boga, nobenega opravka nima s sveto deželo in Estera je bolj prostitutka kakor pa junakinja. Knjiga se konča z množičnim umorom, ki ga Judje zagrešijo nad Perzijci.

Kot vsi Netanjahujevi govori je tudi ta vseboval trpljenje Judov skozi zgodovino in namere hudobnih Irancev, novih nacistov, da nas uničijo. A to se ne bo zgodilo. To pot imamo namreč Benjamina Netanjahuja, ki nas bo zaščitil. Ter seveda ameriške Republikance.

Govor je bil dober. Ne moreš imeti slabega govora, ko se stotine oboževalcev obeša na vsako tvojo besedo in ti vsako sekundo ploskajo. Vendar pa se ne bo vpisal v svetovno antologijo največjih govorov.

Netanjahu se ima za drugega Churchilla. Drži, Churchill je bil edini tuji voditelj pred Netanjahujem, ki je trikrat govoril pred obema domovoma kongresa. Toda Churchill je hotel utrditi odnose z ameriškim predsednikom Franklinom Delanom Roosveltom, ki je odigral pomembno vlogo v britanskem vojskovanju. Netanjahu pa je predsedniku pljunil v obraz.

Česa ni bilo v govoru?

Niti z besedo ni bila omenjena Palestina in Palestinci. Niti besede o miru, načrtu za dve državi, Zahodnem bregu in Jeruzalemu. Niti besede o apartheidu, okupaciji in naselbinah. Niti besede o izraelskih jedrskih zmogljivostih.

Seveda tudi ni bila omenjena zamisel o regiji brez jedrskega orožja in z medsebojnim nadzorom.

Pravzaprav ni Netanjahu podal nobenega konkretnega predloga. Ožigosal je škodljivo dogovarjanje z Iranom in namignil, da sta Barack Obama in John Kerry naivneža in idiota. Toda podal ni nobene alternative.

Zakaj? Domnevam, da je prvotno besedilo govora vsebovalo veliko več. Pogubne sankcije proti Iranu, zahtevo za popolno uničenje vseh iranskih jedrskih objektov in neizogibno posledico: ameriško-izraelski vojaški napad.

Vse to je bilo izpuščeno. Obamovi ljudje so ga jasno opozorili, da bodo razkritje podrobnosti pogajanj razumeli kot izdajo zaupanja. Republikanski gostitelji pa so ga opozorili, da ameriška javnost ni voljna poslušati govorjenja o novi vojni.

Kaj je ostalo? Pusto naštevanje znanih dejstev o pogajanjih. Se pravi, zgolj dolgočasen del govora. Kar nekaj minut ni nihče skočil na noge in odobravajoče vzkliknil. Kamera je pokazala Elieja Wiesela kako spi. Najpomembnejše osebe v dvorani, Sheldona Adelsona, lastnika kongresnih Republikancev in Netanjahuja, kamera sploh ni pokazala. Toda bil je tam in skrbno nadzoroval svoje služabnike.

Mimogrede, kaj se je zgodilo z Netanjahujevo vojno?

Se še spomnite, ko so izraelske obrambne sile hotele zbombardirati Iran na koščke? Ko je nameravala ameriška vojska »odstraniti« vse iranske jedrske objekte?

Bralci moje kolumne se mogoče spomnijo, da sem jim že pred leti zagotovil, da vojne ne bo. Nobenih »če in »toda«. Nobenih priprtih vrat za umik. Trdil sem, da ne bo vojne in pika.

Pozneje so se vsi nekdanji vojaški in obveščevalni vodje izrekli proti vojni. Štabni načelnik Benny Gantz, ki je ta teden zaključil svoj mandat, je razkril, da niso nikoli načrtovali napada na iranske jedrske zmogljivosti.

Zakaj? Zato ker bi takšna operacija pripeljala do svetovne katastrofe. Iran bi takoj zaprl Hormuško ožino, ki je široka samo nekaj kilometrov in skozi katero gre 35 odstotkov morskega transporta nafte. Posledica bi bil svetovni gospodarski zlom.

Da bi ožino ponovno odprli in da bi ostala odprta, bi bila potrebna okupacija dobršnega dela Irana. To bi pomenilo kopenski spopad s kopensko vojsko, pred katero pa se tresejo celo Republikanci.

Izraelska vojaška sila še zdaleč ni zmogljiva za takšno avanturo. Prav tako pa Izrael brez posebnega ameriškega pristanka ne more niti sanjati o vojni.

Takšna je realnost. Ne pa govoričenje. Tudi ameriški senatorji so sposobni videti razliko.

Osrednja točka govora je bila demonizacija Irana, utelešenja zla. Njegovi vodje so nečloveške pošasti. Iranski teroristi po vsem svetu načrtujejo pošastne zločine. Iran razvija medcelinske balistične rakete, s katerimi namerava uničiti ZDA. Takoj, ko bi pridobil jedrske konice - zdaj ali čez deset let - bi uničili Izrael.

V resnici bi izraelska sposobnost odgovora na jedrski napad, ki temelji na nemških podmornicah, v nekaj minutah uničila Iran. Ena od najbolj starodavnih civilizacij bi se nenadoma končala. Ajatole bi bili zato duševno blazni, če bi se lotili česa takega.

A Netanjahu se pretvarja, da so dejansko blazni. Toda Izrael je že leta vpleten v arbitražo z iransko vlado glede naftovoda Eilat-Aškelon, ki prečka Izrael in jo je zgradil iransko-izraelski konzorcij. Pred islamsko revolucijo je bil namreč Iran najbolj zvest izraelski zaveznik v regiji. Pa tudi po revoluciji je Izrael oskrboval Iran z orožjem za boj proti Sadamu Husejinu (slavna afera Irangate). In če gremo nazaj do Estere in njenih seksualnih uslug za rešitev Judov. Zakaj ne bi omenili Kira Velikega, ki je judovskim ujetnikom dovolil vrnitev v Jeruzalem?

Sodeč po obnašanju trenutnega iranskega vodstva, je le-to zgubilo nekaj svoje prvotne verske gorečnosti. Obnaša se zelo razumno (čeprav vedno ne govori tako) in se napornih pogajanj loteva tako kot bi pričakovali od Perzijcev, ki se zavedajo svoje obsežne kulturne dediščine, še starejše od judovske. Netanjahu ima sicer prav ko pravi, da jim z zaprtimi očmi ne gre zaupati, toda njegovo demoniziranje je absurdno.

Gledano iz širše perspektive sta Izrael in Iran že zdaj posredna zaveznika. Za oba je Islamska država (ISIS) smrtni sovražnik. Menim, da je ISIS dolgoročno za Izrael nevarnejši kot Iran. Predstavljam si, da je za Teheran ISIS prav tako bolj nevaren kakor Izrael.

(Edini spomina vreden stavek v govoru je bil: »Sovražnik mojega sovražnika je moj sovražnik.«)

Če bo šlo iz slabšega na slabše, bo Iran na koncu imel jedrsko bombo. No, in?

Mogoče sem aroganten Izraelec, a nočem, da me to skrbi. Živim malo več kot kilometer stran od glavnega poveljstva izraelske vojske v centru Tel Aviva. V primeru jedrskega napada bi izhlapel v zrak. Toda počutim se popolnoma varnega.

Združene države Amerike so bile desetletja (in še vedno so) izpostavljene tisočim ruskim jedrskim bombam, ki bi lahko v nekaj minutah zradirale milijone ljudi. A pod dežnikom »ravnotežja strahu« se počutijo varne. Tudi med nami in Iranom bi, v najslabšem primeru, lahko prišlo do takšnega ravnotežja.

Kakšna je Netanjahujeva alternativa Obamovi strategiji? Kot je Obama zelo hitro izpostavil, ni ponudil nobene alternative.

Zato bodo sklenili najboljši možni sporazum. Nevarnost bo preložena za deset ali več let. Kot je Chaim Weizmann nekoč rekel: »Prihodnost bo prišla in poskrbela za prihodnost.«

V teh desetih letih se bo zgodilo veliko. Režimi se bodo zamenjali, sovraštva pa se bodo spremenila v zavezništva in obratno. Vse je možno.

Tudi mir med Izraelci in Palestinci. Če bodo seveda bog in izraelski volivci tako hoteli. To bi izdrlo trn iz izraelsko-muslimanskih odnosov.