Tiskane izdaje
Počasi sem sita vedno istih sklepov gostilniških debat o tem, zakaj so stvari vsak dan slabše. Vsi s(m)o prepričani, da je to zato, ker gre tistim zgoraj »samo za denar«. Ja, denar je zelo pomemben, a bojim se, da gre v osnovi za nekaj drugega. Da naše »graditelje« žene nekaj manj otipljivega, nekaj idealnejšega. Mislim, da imajo, pa če se tega zavedajo ali ne, v resnici »višje cilje«. Njihova globinska želja ni denar, več denarja, še več denarja. To je brezciljno in nesmiselno, ljudje pa, kot vemo, brez smisla ne moremo. Graditelji niso nikakršna izjema.
Zdi se mi, da cilj naših graditeljev ni nič manj kot ustvariti raj na zemlji. To seveda ni nič novega. V 19. stoletju so ruski revolucionarji menili, da lahko Rusija s svojimi »kmečkimi skupnostmi« hitro skoči v socializem: predrugači družbene odnose, odpravi zatiranje, oblikuje novega, emancipiranega človeka in tako ustoliči raj na zemlji. To idejo so podedovali njihovi revolucionarni potomci v 20. stoletju, ki so raj videli v bodoči ukinitvi družbenih razredov in podobnih retrogradnih »antagonizmov«.
Danes je na prvi pogled vse drugače, a če zamižimo in malo pomislimo, ugotovimo, da je precej podobno. Le da imajo sedanji graditelji lažje delo – ljudstva ni treba nasilno gnati v partijo in ga spreobračati v njeno ideologijo, saj se ljudstvo spreobrača kar samo. Nekoč so graditelji nasilno kolonizirali, danes pa se, vsaj na obrobjih Evrope, kar sami in z otroškim navdušenjem – navdušenjem nad tem, da so graditelji navdušeni nad nami – pustimo kolonizirati: fizično, ekonomsko, psihično, duhovno. Ne upiramo se, nasprotno, želimo si sodelovati v vsej tej igri, hlepimo po gospodarski rasti in tehnološkem napredku, diši nam individualizem, prija skrhanost medčloveških vezi, mlačnost družabnega življenja, vseprisotna konkurenčnost, tekmovalnost in izločanje, saj vsak zase nekje na tihem upamo, da nam bo z garanjem, lobiranjem in malo sreče vendarle uspelo (ostati v igri).
A naj se vrnem h graditeljem. Kako si ti zamišljajo raj na zemlji? Se spomnite Legende o velikem inkvizitorju iz zadnjega romana Dostojevskega? Ko ljudstvo prinese svobodo, ki je zanj največje breme, k nogam oblastnikov, ti pa jim v zameno dajo »kruh in igre«? Graditelji se niso spremenili, pametni so in po svoje plemeniti, radi bi nas razbremenili, nas odrešili samih sebe, nas, če lahko tako rečem, osvobodili svobode – svobode, ki je, oprostite patetiki, razmišljanje, ustvarjanje, ljubezen, ki znajo biti, če jih jemljemo resno, dostikrat sila naporna, zahtevna in časovno pogoltna naloga. Graditelji poznajo našo tesnobo, vidijo naše nelagodje in zato delajo vse, da bi mi čim manj razmišljali, ustvarjali, čutili: zaposlujejo nas do onemoglosti, plačujejo čedalje manj, da bi mi lahko še več neustvarjalno delali, v že tako zbledelem prostem času pa nas ščuvajo k najrazličnejšim aktivizmom za doseganje fantomskih »svoboščin«, ustvarjajo vedno nova gibanja, si izmišljajo slogane, nam podtikajo dežurne krivce.
Z »izobraževanjem« in mediji usmerjajo ter ožijo naše mišljenje, s tehnologijo nas vsak dan bolj nadzorujejo. Uspešno se nas lotevajo tudi na čisto fizični ravni: zastrupljajo zemljo, vodo in zrak, vsiljujejo nam svinjarijo – od vedno nove in vsakič bolj obvezne farmacevtske preventive do čisto običajne hrane, ki nam jo bodo kmalu lahko prodajali le še marketi, iz katerih se gosto cedijo hormoni in pesticidi. Zastrupljen, zaslepljen in nadziran človek ne more razmišljati, ustvarjati, se ljubiti, še razmnožuje se, kot verjetno veste, čedalje teže. Tako kmalu ne bo več dilem, ostali nam bodo res le še »kruh in igre«: izvotljena bitja, roboti na odmerjene brikete bomo delali za naše graditelje. A – končno – srečni: vsi enaki in enakopravni, nadzirani do obisti, brez misli, slabe ali dobre vesti, želja in ambicij, občutkov krivde, spomina, slutenj smrti. Tiho, umirjeno, vedno predvidljivo življenje brez bolečine: rajsko, kajne?
Sovjetski poskus porajenja zemeljskega življenja je spodletel: imel je hude notranje in zunanje sovražnike (ne samo zato, a pustimo zdaj to). Sedanji graditelji nimajo človeških sovražnikov ali pa ti niso tako močni in nevarni. Graditelji se na nas, na ljudi, kratko malo požvižgajo. A ne obupujmo, graditeljem vseeno ne bo uspelo: za popolno izpeljavo projekta jim bo zmanjkalo goriva. Banalno: zaradi omejenosti našega planeta. Iztrošili s(m)o ga. Surovin, naravnih bogastev – za tehnološko in gospodarsko igračkanje, za vzdrževanje tistega nosilnega stebra sistema, ki mu pravimo potrošništvo, za vsestransko zastrupljanje – bo kmalu premalo, na mnogih koncih že zdaj kronično primanjkuje pitne vode in čistega zraka, zaradi suše in drugih nezgod večkrat celo hrane. Preden bo nastopil težko pričakovani »raj«, preden bo človek v celoti osvobojen samega sebe, se bo zgodilo hudo sesutje. Ne, to ne bo konstruktivni upor za »boljši jutri«, to bo klanje za kos kruha in požirek vode, za golo preživetje »danes«. Mnogim bo ta boj prihranjen, izločeni so ali bodo že pred samim začetkom. Izgrajevanje raja na zemlji se bo, kot že večkrat v zgodovini, sprevrglo v hudo morijo.
A to ni kritika grabežljivih graditeljev. Denar je le eden od stranskih produktov, ki se jim ob grajenju zemeljskega raja steka v žep – in jim daje občutek, da s(m)o na pravi poti. Mi, gostilniški debaterji, pa bi morali najprej razmisliti o svojih lastnih predstavah o raju. Predstave imajo namreč nepredstavljivo moč: če se z njimi ne soočamo vztrajno in ustvarjalno, hitro postanemo njihovi sužnji.
***
Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, ki živi v Španiji.
