Tiskane izdaje
Nekaj mesecev pred splovitvijo samostojne slovenske batane je tedanja troglava skupščina blagoslovila resolucijo o pomorski usmeritvi, rekoč, da je bil naš narod vselej pomorsko naravnan, zato naj tudi v prihodnje ohranja in razvija to tradicijo. Izkoristiti mora naravne danosti in se hkrati zavedati prostorskih in naravovarstvenih omejitev; zategadelj naj bi Republika Slovenija vodila takšno gospodarsko politiko, ki bo trajnostno pomorska.
Vrhovno zakonodajno telo se je zavezalo ljudstvu, da bo država podpirala razvoj koprskega pristanišča in prek njega usmerjenega tranzitnega in kopenskega prometa, tako da bo postalo pomembno in ekološko čim manj obremenjeno stičišče srednjeevropskega prostora. Zato je treba prednostno vzpostaviti prometne povezave Kopra z madžarsko in avstrijsko mejo, ki bodo bolj zanimive od konkurenčnih pristanišč.
Poleg tega bo nova država zagotovila pogoje za razvoj tovornega in turističnega ladjarstva, ki bo sposobno poslovati na svetovnem trgu. Skrbela bo za umno rabo obalnega območja, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter pomorsko pravno ureditev skladno z mednarodnimi pravili; pospeševala bo razvoj pomorskega in prometnega šolstva ter podpirala znanstvenoraziskovalno delo v zvezi z morjem in pomorskimi dejavnostmi.
Resolucija je, žal, polucija
Blago zveneči slogani na jadrih papirnate barčice se berejo čudovito, kakor morska pravljica za lahko noč, toda resnica vse bolj groteskno mutira v môrast rekviem, ki mu politika noče in ne zmore prisluhniti. Resolucija je v praksi tako polucija, čeprav je skoraj nemogoče, da bi ob vseh zažganih križih in težavah sploh še kdo izkusil mokre sanje.
Prvemu predsedniku slovenske skupščine Francetu Bučarju zagotovo ni vseeno, kako zelo se zapravlja morje z vsemi atributi vred, a žalibog ga malokdo upošteva, dasiravno se radi bahajo z njegovim imenom. Slovenija ni zakotna deželica na prisojni strani Alp, marveč evropska država na morski strani Triglava; mar ni grb na zastavi zadostna postava?
Tudi pomorski zakonik in vsi drugi predpisi so zaradi zlorab dostikrat neokusni kakor zalučani bob(iči) ob steno. Nič ne de, da plutje ob naši obali velja za najkrajšo šalo, kajti ključne so morske duri v širni svet, prek kopnega in morja v višave, kakor bi rekli na naši pomorski fakulteti. Toda ob tem šteje Splošna plovba za eno najdaljših prodanih in potujčenih zgodb, ob kateri pa hlipamo le mi, ki nas skrbi in nam ni vseeno za poteptani ponos. Ali povedano brez pozejdonke na jeziku: Gre za del slovenske samobitnosti!
Razlikovati moramo med škodljivim nacionalizmom in usodnim nacionalnim interesom, ki se napaja iz iskrene narodne zavesti; predvsem politiki bi morali pretežni del patološkega samoljubja zamenjati z zdravim domoljubjem.
V luči nastajanja morebitne federacije združenih držav Evrope ne smemo pozabiti na srbsko hegemonijo v rajnki Jugoslaviji, ki je pri krotenju neukročene slovenske trmoglavke pogrnila z osla skupnih programskih jeder in še česa. Če bi ga zajahala, bi v poenotenih učnih načrtih dopustila književnosti republik in pokrajin le toliko prostora, kot je imela sleherna prebivalcev, to pa bi slovenskemu slovstvu zadalo uničujoč udarec. Srčna hvala našim literatom, kulturnikom in peščici politikov, da so se energično uprli, čeprav dandanes na političnih vrhovih ni opaziti, da so nas kaj prida izučili izrodki bratstva in pogoltnosti. Slovenci bi bili brez slovenščine, brez svoje umetnosti in nasploh kulture kakor usahlo telo, ki mu med transfuzijo zamenjajo domačo kri z bruseljsko deževnico.
Analogija s pomorstvom je glede na trpke, neslane okoliščine povsem primerna oziroma, kot bi dejal Boris Pahor: »Smo za Evropo, a ohranimo vsak svoj obraz.«
Brez modrosti
Namesto ministrstva za pomorstvo in promet smo dobili čudno skrpucalo za infrastrukturo in prostor, v katerem se pomorstvo počuti kakor tanker v puščavi. Minister se drži bolj zase in se mukoma pojavi le tu in tam, recimo na porušeni cestninski postaji, čeprav bi mu na obali radi večkrat izrekli dobrodošlico v slogu postoj-na – seveda v zameno za karkoli pomorskega.
Luka Koper ni več vesela, ker jo pustoši kadrovski požar; drugi tir je že vrsto let na stranskem tiru, najverjetneje zavoljo postranskih interesov in zaslužkarskih nemirov; nesojeni holdingi povzročajo migreno. Nekoč je riba rezala raci rep, zdaj pa bo Bruselj razrezal ribiče v staro železo – sploh še potrebujemo pomorsko resolucijsko pretvezo?
Če je res slehernik lastne sreče kovač(ič), nam prosim povejte tam gor v metropoli, na katerega kramarja naj se obrnemo za milijonsko neodplačno »posojilo«, da rešimo ribiče in obče šentflorjansko pomorstvo?
Komisarka Damanakijeva je predrzno dvolična, ko nam soli pamet, češ da veljajo pravila za vse enako, da ni izjem. Hm, kaj pa njena bankrotirana Grčija, za katero je kršitev evropskega prava vsakdanji zakon? Tako kot varujemo človeške manjšine in druge ranljive skupine, bi morali zaščititi tudi manjše, revnejše in šibkejše države v katerikoli širši državni združbi.
Ljubljana hoče v isto posteljo potisniti piransko gimnazijo in portoroško srednjo pomorsko šolo; to bo totalen »kažin«, v katerem ne bo prav nihče užival, še najmanj nedolžni dijaki. Edina dislocirana fakulteta ljubljanske univerze se duši zaradi istih nepremišljenih prijemov, kakršni pestijo celotno javno vzgojo in izobraževanje in jih lahko označimo z dvema besedama – kulturna suša.
Tudi z obalo in morjem se ravna, kakor je inkvizicija ravnala z zaporniki. Morsko javno dobro je bolj slabo in hotelsko prilaščeno; umetni otok izpodriva potencialno plažo; Slovenija uradno nasprotuje italijanskim plinskim terminalom in se pripravlja na tožbo, hkrati pa se nekateri veljaki ogrevajo za gradnjo sličnih onesnaževalcev na naši strani Tržaškega zaliva. Še vedno nismo ratificirali premnogih mednarodnih sporazumov, denimo konvencije o pomorskem delovnem pravu, že sprejete pa nedosledno izvajamo.
Kdaj novo življenje?
Prejšnja »leva« vlada je spisala resolucijo o nacionalnem programu razvoja pomorstva, ki ni najbolj posrečena. Bistveno bolj evropsko, pravno sistemsko in učinkoviteje bi bilo, če bi razvoj pomorstva vključila v celostno pomorsko politiko, ki bi dosledneje slonela na modri knjigi Evropske unije, smernicah evropske komisije za pripravo nacionalnih pomorskih politik, okvirni direktivi o morski strategiji, sredozemski strategiji pomorskega upravljanja in preostalem relevantnem mednarodnem pravu. Že bivši minister je bil dolžan ustanoviti medresorsko delovno skupino za področje pomorstva, katere vodja bi mu moral poročati vsaj dvakrat na leto, to pa obvezuje tudi novo garnituro.
Lahko torej javnost seznanite z vašimi cenjenimi »izsledki«? Bo vsaj upravo za pomorstvo vodil etično in strokovno neoporečen strokovnjak?
Pomorstvo in morje zelo radi opevamo, denimo v septembru s svetovnim, marca s slovenskim in maja z evropskim pomorskim dnevom, na primorski praznik pa se trenutna slovenska vlada tako ali tako požvižga. Toda praznovanja ne bodo pregnala objokovanj, kajti med igranjem himne prepogosto zapleše zlovešča Himera.
Le kdaj bomo spet po Dantejevo vzkliknili Incipit vita nova – začenja se novo življenje?
********************************
dr. Marko Pavliha, pravnik in publicist
