Tiskane izdaje
Avgusta sem se, s svojima otrokoma in ženo, petindvajset dni potil na kolesih in pregretih vlakih. Na poti od Slovenije do Grčije. Šli smo se družinsko popotovanje po zmedenem, a srčnem Balkanu. In ga poimenovali Okrog srca do sveta. Kolesarjenje je idealen čas za razmišljanja. Jutranje in večerno prav gotovo, tisto vmes pa je zgolj boj s soncem. Preživetje. Ultimate survival.
Dogodivščino smo tudi posneli. In v snemalni ekipi, ki je štela tri ljudi, sem imel dva predstavnika mlajše, sam ji rečem kar digitalne generacije in enega predstavnika že zastarele – analogne. Mednje spadam tudi sam pa tudi moja žena je bliže predstavnikom zastarelega procesiranja življenjske in kreativne energije.
Nekje na poti, mislim, da je bilo ob reki Drini, smo neki večer sedeli pri večerji in pogovor je odnesel naša razmišljanja na področje avtorskih pravic. Čisto spontano. Nihče od vpletenih namreč ni vedel, da se precej ukvarjam s problematiko varovanja in pravičnega ocenjevanja pravic, ki iz intelektualnega dela izhajajo. In imel sem priložnost necenzurirano vpogledati v zemljevid razumevanja smisla in pomena avtorske pravice generacije –25. Pogovor, ki se je odvijal na nekdanji meji civiliziranega in neciviliziranega sveta, nad reko, ki je razmejevala urejen in neurejen svet, je bil zato še toliko bolj pomenljiv.
Da bo jasno. Ta dva fanta iz skupine –25 sta inteligentna in sila uporabna primerka. Z meni nerazumljivo hitrostjo in lahkoto obvladujeta »ničle in enice« ter operirata z »byti in megabyti« z levo roko. Torej zgolj ostrmim in se lahko čudim nadnaravnim sposobnostim generacije –25, ki so, ko sedejo za tipkovnico računalnika, pravi čarovniki. Če bi se ves svet vrtel zgolj in samo okoli tipkovnice, bi bilo pošteno, da jim poklonim svoje priznanje in priznam, da so superiorni. Njihova liberalnost pa je še posebno izrazita, ko gre za prost pretok zamisli in idej. In če predvidevam, da tudi njihovo zavzemanje za prost pretok intelektualne lastnine, brezplačni svet uporabe avtorskih del v smislu doseganja večje kreativnosti družbe drži, mi preostane le še, da se umaknem na smetišče zgodovine. Skupaj s svojim zavzemanjem za pravično vrednotenje in plačevanje intelektualne lastnine.
A tu se zgodi eno od večjih (kolesarskih) spoznanj. Podkrepljeno s spoznanji prihodnjih dni in tednov, ki smo jih preživeli predstavniki analogne in digitalne generacije skupaj. Ob izvajanju istega – kreativnega projekta.
Digitalna tipkovnica
Digitalna generacija nikoli ni imela priložnosti slikati svojih filmov. Nikoli ni bila primorana ob branju teksta v svoji glavi slikati svoje prizore. Digitalna generacija je dobila že vse prizore naslikane, pobarvane, retuširane in opremljene z vsemi možnimi efekti. Digitalna generacija je s to dosegljivostjo izgubila (po naravni poti) dar lastnega ustvarjanja. Izgubila je možnost kreiranja lastne pripovedi. In tako je postala celotna generacija poustvarjalka. Poustvarjanje pa ni ustvarjanje.
In tu nastopi ključni moment naših popotniških razhajanj in spoznanj.
Creative Commons in free licenseing je smer, usmeritev, razmišljanje, ki so ga ti moji digitalni mladci, v naši debati, z vsem žarom podpirali. Da je to nekaj, kar pelje svet v napredek, razvoj ..., da je prost dostop do vsega ustvarjenega pot v še večjo ustvarjalnost.
Nekaj sem o tem že slišal, a sem šel vseeno še enkrat pogledat, za kaj gre. O Bog! To je torej to. Zavzemanje za odprti svet idej. Ali vsaj delno odprt. Ali še drugače. Težnja narcisoidne digitalne generacije, ki bi bila najbolj zadovoljna, ko bi bil svet tujih idej brezplačen, ko pa bi digitalni poustvarjalec iz množice tujih idej sestavil svoje novo avtorsko delo – je to seveda treba plačati. Takšna so torej razmišljanja poustvarjalnih digitalcev v skupnosti Creative Commons? Dokler nabiram ideje, jih preobračam, je to zastonj. Ko iz vsega skupaj sestavim poustvarjalno skrpucalo, pa je to treba plačat. Tu je ponavadi konec svobodnih licenc in kreativne skupnosti.
Razmišljam.
Koliko kreativcev v oglaševalskih, filmskih, gledaliških, glasbenih vodah poznam? Veliko. A med njimi ni mlajših od letnika 70. Preprosto ga ni. Po letniku 70 je mladež odraščala z zlato žlico vsedostopnosti v ustih in temu primerno ni razvila nikakršne lastne kreativnosti.
Kopirajo, ker sami nimajo
In svet ustvarjanja v Sloveniji se je v zadnjih letih zreduciral prav na poustvarjanje. Na vseh področjih. In to nas tepe. In nam znižuje ekonomski in mentalni rating.
Imamo URSIL, ki se te problematike ne zaveda. Imamo vlado, ki takšnim razmišljanjem ni kos. Tudi če vidi vzvode in posledice te tematike narisane in napisane, je ne doume. Ker je sama poustvarjalka. Plagiatorka. Ki se svojega plagiatorstva niti več ne zaveda.
In kaj imata zdaj v tej zgodbi grški čebelar in facebook? Kje je povezava?
Zadnjih deset let, kar dopustujemo v Grčiji, sem se navdušil nad grškim medom. Domačim. Okusen in zdrav je. Primeren za slastne grške zajtrke z jogurtom in misliji. Vsako leto smo ga jedli in ob koncu dopustovanja kupili pet ali deset kilogramov. Za darila prijateljem in nekaj za domačo rabo. Med je bil vsa leta pakiran v neuglednem standardnem steklenem kozarcu, z neugledno etiketo. In cenovno ugoden. Pet evrov za kilogram.
Letos sem spet zavil v prodajalno, da si ga privoščim. Za dopust in nekaj kilogramov za domov. A sem že na prvi pogled opazil spremembo. Nova embalaža. Višja, bolj moderna. Živobarven pokrovček. Nove etikete. Vprašam torej trgovca, ali je to isti med, kot ga kupujem že vsa leta. Pove mi, da je skoraj enak. Izvem, da je stari čebelar umrl pri rosnih 56 letih. Ob panju ga je zadela kap. In zdaj njegovi otroci nadaljujejo njegovo delo.
In ga kupim za preizkus. Hm! Tole pa ni tisti med. Bolj tekoč, drugačnega okusa. Namesto kilograma ga je le 900 gramov. In cena je poskočila s 5 evrov na 5,9 evra. Na nalepkah opazim kup informacij, ki jih prej nikoli ni bilo. Sestava, datum pakiranja, žig inšpektorja, Made in Greece, spletni naslov in seveda profil na facebooku ... Ob žlički slabšega medu razmišljam in najdem povezave. Stari čebelar je bil letnik 56 ali 57. Analogec, ki je znal ustvarjati. Avtor. Upornik, ki se ni pustil inšpekcijam in administraciji, ampak je delal dober med. Na črno, če je treba.
Njegovi otroci so, predvidevam, rojeni nekje v letih med 1970 in 1980. Digitalci. Poustvarjalci brez lastnih idej. Brez želja in brez vizije. Brez lastnega jaza. Creative Commons. Zlato in ideje, ki jih je ata ustvaril z lastnim delom in znanjem, so dobili zastonj. Brez truda in zanimanja za tvarino. Ne zanima jih med, zanima jih biznis. V okviru svobodnjaških razmišljanj o popolni svobodi so pohopsali vse očetovo delo in dobro ime. In stranke, z menoj vred. In zajebali med. A so ga zapakirali in podražili. In mu dodali facebook profil. Zdaj bodo njihovi vrstniki namesto medu všečkali facebook profil. Med, ki bo imel 4590 všečkov, pa je že zdaj zanič in vsako leto bo slabši.
In tu je zdaj povezava med kreativnostjo, grškim medom in facebookom.
Ugotovil sem, da se veliko poustvarjalcev sila rado zateka pod dežnik z imenom facebook. Vsi tisti, ki bi radi streljali najostrejše misli in ideje, se v svojem hendikepu pomanjkanja le teh, zatečejo v objem ideje Creative Commons.
In kar poznam res ustvarjalnega folka, se jim ob omembi facebooka ali silnic Creative Commons zavrti v glavi. Ker je facebook pravzaprav odmev poustvarjalnosti, ki ga sliši le poustvarjalno izpraznjen osebek. Ki se navdušuje nad idejo proste uporabe (tuje) intelektualne lastnine.
Če hočemo sebi in naši skupnosti dobro, našim otrokom omogočimo nedosegljivost. Dajmo jim možnost, da bodo sami razmišljali, slikali, grebli in plačevali delo in ideje drugih. Naučimo jih, da na svetu ni nič zastonj. Še najmanj pa dobre ideje. Ko bomo to dosegli, bomo spet imeli ustvarjalce. Idej in medu. In raje bomo spet všečkali okusen med kot pa medeni profil slabega medu na zbirniku poustvarjalcev.
***
Tomaž Grubar je glasbeni avtor in TV-producent.
