Hladna vojna plinskih kalorij

Ta mesec sta zaznamovala dva dolgoročno pomembna dogodka: evropski parlament je sprejel dopolnila k plinski direktivi, ki evropski pravni red širi na plinovod Severni tok 2, teden pred tem pa je zelo neopazno Sekretariat energetske skupnosti določil pogoje za nadaljevanje Turškega toka od Bolgarije skozi Srbije do Srednje Evrope. Rusija uporablja plin kot orožje proti Ukrajini in kot konkurenčni produkt v odnosu do večine drugih držav. Čeprav bo z obema odločitvama lahko pretežno zaobšla Ukrajino na poti na evropski trg, Gazprom vseeno ni pretirano navdušen. Ruski gigant je navajen monopola in obvladovanja, pogosto tudi z zavlačevanjem konkurenčnih projektov drugih. Zaradi vsebine obeh odločitev se bo moral pogajati in spopadati s konkurenco. Ključna komponenta v vseh plinskih bitkah je čas. Obe odločitvi evropskih institucij začetek obratovanja plinovodov upočasnjujeta. Nobeden od obeh plinovodov ne bo začel obratovati do konca letošnjega leta, ko bo treba obnoviti tranzitno pogodbo z Ukrajino. Nepredvidljivost togotne Rusije sicer utegne spet povzročiti manjšo krizo januarja 2020, a monopola kmalu ne bo več.

Tudi sprejetje amandmajev k plinski direktivi je bila bitka s časom. Gazprom namreč Severni tok 2 v smeri proti Nemčiji kar gradi, kljub pravni nedorečenosti. Nemčija in države z močnim ruskim vplivom niso želele vmešavanja Evropske unije, protiruski blok na čelu s Poljsko pa je poskušal projekt Severnega toka 2 z amandmaji k direktivi popolnoma ustaviti. Ko je komisija leta 2017 v proceduro (prepozno) vložila kompromisni predlog, sta dve predsedujoči državi (Avstrija in Bolgarija) eno leto blokirali obravnavo. To se še ni zgodilo. Odkar je januarja predsedovanje prevzela Romunija, je bil celoten proces poln proceduralnih trikov, zapletov in obratov. Morda pa zgodbe še ni konec, saj morajo države članice direktivo prenesti še v svoj pravni red. Kdo ve, koliko zapletov bo še s tem, a tehtnica se je v tem spopadu zadnji mesec prevesila bolj na stran komisije.

Plinski svet v Evropi je v zadnjih dveh mesecih oživel po dolgih letih pozicijskih bojev med nasprotniki in zagovorniki Severnega toka 2 ter iskanju nadomestka za Južni tok. Nemčija se je odločila za ustavitev zadnje premogovne elektrarne do leta 2038, zato dolgoročno potrebuje več plina. Nizozemska se je zaradi potresov odločila zapreti največje plinsko polje v Evropi Groningen. Pojavili so se prvi izvozniki utekočinjenega zemeljskega plina, usmerjeni izključno na evropski trg (Angola, Mozambik), rusko zasebno podjetje Novatek pospešeno postaja svetovno pomemben izvoznik utekočinjenega zemeljskega plina. Celo Gazprom se je odločil, da se bo podal tudi na ta trg.

Odkar so pred desetletjem v ZDA izumili tehnologijo črpanja iz skrilavcev, je plina na trgu več kot dovolj, za ZDA in za ves svet. Cene utekočinjenega plina pa s svojo velikansko porabo narekujeta Kitajska in Japonska. Zato večina tega plina konča v Aziji. Evropa se napaja pretežno s cenejšim plinom iz cevovodov iz Norveške, Rusije in Alžirije. Počasnejša gospodarska rast in vse več obnovljivih virov na Kitajskem pa sta evropski trg naredili zanimiv tudi za ameriške in druge trgovce z utekočinjenim plinom. Trenutno se gradijo štirje plinski terminali, vsi z močno podporo ZDA: dva v Severni Nemčiji, po eden pa na Krku na Hrvaškem in v Aleksandroupolisu v Grčiji. Slednja dva bosta predvidoma obratovala že leta 2020. Poleg tega gradi Poljska s podporo EU nov plinovod proti Norveški in Bolgarija proti Grčiji, prihodnje leto pa bo končan tudi plinovod, ki bo azerbajdžanski plin dobavljal v Grčijo in Italijo. Vse to bo lahko posredno pozitivno vplivalo tudi na uporabnike plina v Sloveniji. Za še več koristi bi nam prav prišla zdaj neobstoječa plinovodna povezava z Madžarsko.

Karte se torej mešajo na novo. Poraženci in zmagovalci še niso povsem znani. Najslabše jo bo odnesla Transnistria. To je ruska enklava, ukleščena med Ukrajino in Moldavijo, ki ji formalno pripada. Do zdaj je zastonj dobivala ruski plin, z njim proizvajala elektriko in jo drago prodajala v preostalo Moldavijo. Z gradnjo Turškega toka bo dotok plina usahnil in s tem njihov proračun. Ukrajina bo izgubila pomemben del tranzita.

​Nekaj bo gotovo zmagovalcev: Severna Makedonija, ki načrtuje novo plinsko povezavo z Grčijo in njen podaljšek na Kosovo, kar ji bo omogočilo, da se znebi neznosno dragega monopola Gazproma. Grčija, ki dobiva dva nova vira plina in se razvija v trgovalno središče jugovzhodne Evrope. Avstrija, ki bo ohranila vodilno vlogo plinskega vozlišča Baumgarten v Srednji Evropi. Rusija, ki bo ohranila tržni delež v Evropski uniji.

Konkurenca med dobavitelji plina je za uporabnike koristna, a poraženci bomo vsi, če ne bomo plina pospešeno nadomestili z obnovljivimi viri energije. Ne glede na več kot pol nižjo emisijo CO2 v primerjavi z lignitom, je plin še vedno uvoženo fosilno gorivo. Nova svetovna meja med razvitimi in nerazvitimi se riše med državami, ki pospešeno znižujejo energetsko porabo zaradi ukrepov energetske učinkovitosti in hitro povečujejo obseg uporabe obnovljivih virov, predvsem vetra in sonca, ter državami, ki pri tem zaostajajo. V prvi skupini so Kalifornija, Kitajska, Japonska ter razvitejši del Evropske unije. Tudi v tej bitki je ključna komponenta čas. Slovenija bo zaradi nerentabilnosti prisiljena v nekaj letih zapreti TE Šoštanj, kakšne nove masovne izrabe obnovljivih virov pa na žalost ni na vidiku. Zelo se nam mudi.

***

Janez Kopač je direktor Sekretariata energetske skupnosti na Dunaju

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.