Tiskane izdaje
Letos je bil dan na nedeljo. To je na dan, ko povprečen Slovenec sedi doma z družino in ima čas tudi za razmislek. Pa ga je res imel? Ali je država storila dovolj, da bi na ta dan opozorila? Posamezniki, ki so se trudili za to, so bili v zadnjih letih odrinjeni na stranski tir. Toda kolo letnih sporočil svetu se vrti in opominja človeštvo. Posameznike, predvsem pa stroko in politike.
Hrana je vedno dobrina
Besede o hrani se ponavljajo že tisočletja. In vedno znova vzbudijo asociacije v človekovih možganih, ustih, trebuhu. Enake ali drugačne? Povezane s časom, prostorom in kulturo trenutka. Znanjem človeka. Hrana je vedno samo dobrina: kulturna, duhovna, fiziološka in ne nazadnje ekonomska. Vrstni red pridevnikov določa posameznik. Vsak zase. Seveda ima okolica na to vpliv. Pa vendar je običajno pot določena od grižljaja nazaj, in ne od vode, zemlje in zraka naprej vzdolž celotne poti hrane.
Pogled na živilsko-prehransko preskrbovalno verigo se zdi preprost, saj pričakujemo, da živilo pride iz zemlje in vode in se v številnih operacijah, postopkih, procesih ter tehnologijah, ki si zaporedno sledijo, pripelje do uživalčevega krožnika. Že malo podrobnejši pogled pokaže, da to ni linearna veriga, ampak bolj ali manj zamotana mreža, ki ji nihče ne more popolnoma slediti, brez trohice dvoma, da je vse, kar je prišlo na človekov krožnik, popolnoma sledljivo in tudi izsledljivo, če se kaj zaplete.
Ob letošnjem svetovnem dnevu hrane mnogi ugotavljajo, da se morajo kmetijska dejavnost in prehranski sistemi prilagoditi podnebnim spremembam, saj bo le tako mogoče v prihodnje zagotoviti varnejšo in trajnostno preskrbo s hrano za prebivalstvo na globalni, regionalni in nacionalni ravni.
Produktivnejši in trajnostni
Zagotavljanje trajnostne in varne preskrbe s hrano, fizično in ekonomsko enako dostopno vsem ljudem v zadostnih količinah tudi v izjemnih razmerah, postaja zelo pomembno, ker so zaradi sedanjih podnebnih sprememb vse bolj nezanesljive tudi letine kmetijskih proizvodov.
Svetovne rezerve hrane plahnijo že od 70. let prejšnjega stoletja. Da bi kmetijska dejavnost in prehranski sistemi lahko zagotavljali hrano, se bodo morali prilagoditi spremembam: postati bodo morali produktivnejši, odpornejši ter pri načrtovanju upoštevati trajnostno skrb za prihodnje generacije, ne da bi ignorirali zmogljivost okolja. Uravnavanje okoljskih učinkov kmetijske dejavnosti, doseganje višjih stopenj samopreskrbe s kmetijskimi proizvodi, spodbujanje k rabi domačih kmetijskih proizvodov ter sledljivost varno proizvedenih kmetijskih pridelkov postajajo prednostne teme tudi pri načrtovanju razvoja kmetijstva.
Čeprav globalni trgovci s hrano vsiljujejo svoje koncepte videnja, se zdi, da je politika začela poslušati stroko. Glavno sporočilo FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo je mednarodna organizacija OZN) ob letošnjem svetovnem dnevu hrane je: »Podnebje se spreminja. Tudi kmetijstvo in hrana se bosta morala spremeniti.«
Evropa je v znanstvenem pogledu že naredila korake, ki so jasno pokazali, kje bi lahko bila prava pot evropskega in slovenskega razvoja. Tako študije SCAR in ESF kažejo, da bi morali marsikaj spremeniti v živilsko-prehranski in preskrbovalni verigi. Žal sugestije stroke ne najdejo odprtih vrat v poslovnem svetu pa tudi ne v politiki.
Smeri in stranpoti
Razvojno naravnani svet vidi naslednje mega trende v kmetijstvu:
1. prirast produktivnosti na hektar, na človeka/uro in na kilogram vhodnih surovin je ustvaril kmetijstvo, ki je produktivno, do okolja prijazno in prihrani zemljišča za naravo in druge namene;
2. narava kmetijske proizvodnje se je spremenila. To ni več le spretnost za tiste z zelenimi prsti, ampak industrijski način proizvodnje, kjer je učinkovitost izmerjena ne le v ekonomskem pogledu, temveč še bolj v okoljskem in socialnem;
3. obstaja vse večja vertikalna integracija v prehranjevalnih verigah – če je slogan »od vil do vilic« v celoti sprejet, se je to udejanjilo v praksi. To zahteva dobro usklajeno delo v celotni proizvodno-preskrbovalni verigi;
4. cilji za primarno proizvodnjo so večji. Ob produktivnosti so drugi cilji postali še pomembnejši, recimo okoljski cilji, varčevanje z vodo, uporaba gnojil;
5. hrana, prehrana in zdravje so tesno povezani. Boljše razumevanje prehrane vpliva nazaj na primarno proizvodnjo.
Pri tem se dogaja pritisk sprememb v okolju, zasoljevanje zemljišč, suše, poplave na eni strani ter odpadki in zavržki na drugi, da ne omenjamo pretirane zlorabe pakiranja in obremenjevanja okolja z odpadki z nepovratno embalažo.
Slovenija odvisna od uvoza
Po podatkih statističnega urada in MKGP se je površina njiv žita na prebivalca v Sloveniji zmanjšala za šest odstotkov, donos samopreskrbe pa se je povečal za 17 odstotkov. Pri zelenjavi se ni nič spremenilo na bolje, preskrba z mesom je padla za šest odstotkov, poraba zelenjave pa se je povečala za 14 odstotkov, kar je s prehranskega vidika pohvalno.
Čeprav je EU največja proizvajalka hrane na svetu, je Slovenija močno odvisna od uvoza hrane, še posebej na področju proizvodnje žit, kjer dosega le 60 odstotkov samopreskrbe. Slovenija mora v prihodnjih letih več storiti za trajnostno povečanje proizvodnje in samopreskrbe, kar si je zadala tudi v svojih pred kratkim sprejetih izhodiščih za razpravo o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013.
Pomen zagotavljanja globalne prehranske varnosti je izpostavljen tudi v osnutku resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva. Slovenija mora pomagati nerazvitim pri doseganju njihove prehranske varnosti, obenem krepiti svojo proizvodnjo in si prizadevati za ekonomsko učinkovito pokrivanje dela svojih potreb po hrani in tam, kjer bomo konkurenčni, prispevati h globalni prehranski varnosti.
Užitna živila končajo
Pomembno je, da razlikujemo med izvrženo hrano, ki se izgubi med pridelavo, obdelavo, shranjevanjem in prevozom, in hrano, ki jo v smeti odvržemo potrošniki. Približno tretjino hrane, ki je pridelamo in predelamo – zavržemo. Ljudje v razvitih državah vsako leto zavržejo toliko hrane, kot je potrebujejo v vsej podsaharski Afriki. Tolikšne zablode svetovnih živilsko-prehranskih sistemov ne omogočajo zagotavljanja ustrezne prehranske varnosti in trajnostne preskrbe.
