Tiskane izdaje
Pred leti sem končno podlegel skušnjavi in starega sonyja ericssona zamenjal z iphonom. Kljub temu da je bil moj novi telefon pameten, sem ga uporabljal le za telefoniranje in pošiljanje sporočil, druge možnosti uporabe, ki mi jih je ponujal, pa sem ignoriral. Ja ja, saj pravijo, da si pameten, ampak si pa vseeno le telefon, sem mu rekel s prezirom in zamero (saj ni bil poceni). In že tvoje ime pove, da si namenjen telefoniranju, se pravi (po)govoru na daljavo. In to je to.
Seveda v tej askezi nisem kaj dolgo vztrajal, še posebno ko sem ugotovil, da na telefon lahko naložim aplikacije, ki mi olajšajo delo z bolniki. Tako imam zdaj na telefonu aplikacijo (in poseben nastavek), s pomočjo katere(ga) lahko otroku pregledam ušesa, oboleli bobnič lahko fotografiram in staršem in sodelavcem pokažem v učne namene. Kolegi mi na telefon pogosto pošiljajo fotografije izpuščajev, rentgenske slike in izvide in tovrstna diagnostika na daljavo prihrani bolniku marsikatero nepotrebno pot ali preiskavo. Poleg tega lahko za bolnega otroka natančno izračunam potrebne odmerke zdravil – in tudi raziskave so potrdile koristnost uporabe pametnih telefonov, saj so na primer študenti medicine s pametnim telefonom dali v koš izkušene zdravnike specialiste, ki so računali odmerke zdravil peš oziroma na roko. Na telefonu imam naloženih nekaj priročnikov, ki jih ne bi mogel stlačiti v žepe uniforme. Pametni telefon se tako počasi, a vztrajno približuje trikorderju, znamenitemu pripomočku iz Zvezdnih stez, s pomočjo katerega je ladijski zdravnik mimogrede diagnosticiral redko bolezen tako pri članih posadke kot pri še tako odtujenem (to je alieniranem) vesoljcu.
Seveda pametni telefon poleg koristnih ponuja tudi zabavne aplikacije, igrice, na njem lahko gledaš gibljive sličice in si neprekinjeno vpet v socialna omrežja, nakonektan do obisti. To pa so skušnjave, ki se jim človek le stežka upre. Morda je duh še voljan, a meso je bolj slabo. Ko ste kje v čakalnici ali pa na avtobusni postaji, se kar ozrite okoli sebe: ljudje nekaj časa še gledajo okoli, potem pa hitro potegnejo telefon iz žepa in začnejo s prstom drsati po zaslonu. Bogvaruj, da bi kdo ogovoril bližnjega in se poskusil zaplesti v nedolžen klepet. Hudičevo okence, kot mu pravimo pri nas doma, je veliko bolj udobna in varna izbira.
Največji oboževalci pametnih telefonov pa so otroci. In tu ni starostne omejitve navzdol. Takoj ko otrok usvoji pincetni prijem s palcem in kazalcem, kar se zgodi v starosti 8–12 mesecev, mora usvojiti le še nasprotni gib, se pravi razmik palca in kazalca, s katerim poveča sliko na zaslonu pametnega telefona. V bolnišnici starši vedno pogosteje uporabljajo telefon, da zamotijo otroka. Ko pridem na vizito, otrok leži/sedi v postelji in bulji v zaslon pametnega telefona, mati (ali oče, da ne bomo diskriminatorni) pa počiva. Težava je, da pri tem ni nikakršne interakcije, otrok le pasivno zre v ekran. In temu primeren je njegov izraz na obrazu. Ko sem pred dolgimi leti pisal skeče za Jonasovo oddajo Brez zapor, smo v enem lansirali izraz »brainsaver« oziroma ohranjevalnik možganov, ki po analogiji z ohranjevalnikom zaslona, ki zavoljo varčevanja vklopi energetsko manj potratno sliko, v primeru odklopa možganov (ki se zgodi ob buljenju v pametni telefon), izraz na obrazu spremeni v energijsko varčnega z odprtimi usti in na pol spuščenimi vekami.
Če daš otroku pametni telefon, boš imel mir. Kaj pa branje oziroma pripovedovanje pravljic, ki bogatijo otrokov besedni zaklad in spodbujajo domišljijo? Igranje družabnih (!!) igric z otrokom, ki imajo podoben učinek? Ampak to zahteva dodaten starševski napor. Veliko laže je otroku dati hudičevo okence.
Tudi med mladostniki je odvisnost od pametnih telefonov vse pogostejša. In ni prav nič nenavadnega, da na klasičnem najstniškem rojstnem dnevu mularija sedi vsak na svojem fotelju/kavču in bulji v svoj telefon. Zakaj so potem sploh prišli na rojstni dan, če jih dejansko ni tam? Zvečer, namesto da bi brali, otroci v postelji s prsti drsajo po pametnem telefonu, gledajo klipe na youtubu in igrajo igrice. Vedno več raziskav govori o tem, da tovrstno početje moti normalen spanec, mladostnika prikrajša za nočni počitek, pomembno prispeva k motnjam pozornosti in ga lahko celo pahne v depresijo.
Odrasli nismo nič boljši. V nedavno objavljeni opazovalni raziskavi so med skoraj 12.000 vozniki v treh nemških mestih kar pri 4,5 odstotka ugotovili, da med vožnjo pošiljajo besedilna sporočila (tekstajo, besedilijo). In takšno odvračanje pozornosti vpliva na pogostnost prometnih nesreč. Ko včasih na avtocesti prehitim avto, ki vozi 100–110 km/h in ob tem krmari malce levo in malce desno, pogosto vidim, da voznik bulji v hudičevo okence, namesto da bi gledal na cesto ... Enako se godi pešcem: čim bolj si aktiven na socialnem omrežju, prej te bo pri prečkanju ceste zbil avto.
Bojim se, da bomo tako, kot smo na boleč način ter prepozno izvedeli, da je kajenje zdravju izjemno škodljivo, spoznali, da so pametni telefoni, kljub temu da so koristni in človeku v pomoč, lahko vzrok zdravju škodljive odvisnosti in da je nujno potrebno, da pametni telefon uporabljamo po pameti. Morda bi bilo dobro, da bi se na pametnem telefonu vsakih nekaj minut za trenutek vključila funkcija ogledala, da bi se uporabnik zagledal in se zamislil nad sabo. Če se bo sedanji trend nadaljeval, nam pametni telefoni kmalu ne bodo več služili, ampak bomo mi postali njihovi sužnji.
Marko Pokorn,
dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik
