Iskanje junaka

Pred 60 leti je takratni egiptovski vladar Gamal Abd-al-Naser napisal knjigo Filozofija revolucije. Posnemal je dramatika Luigija Pirandella (oziroma njegovo gledališko igro Šest oseb išče avtorja) in trdil, da je treba za poenotenje arabskega sveta »poiskati junaka«.

V Izraelu prizadevanja za ustvarjanje sile, ki se bo znebila Benjamina Netanjahuja in njegove tolpe huliganov, kličejo po junaku.

Nekje med milijoni izraelskih moških in žensk se skriva junak, ki bo rešil Izrael.

Zehava Galon, voditeljica stranke Meretz, je prejšnji teden šokirala marsikaterega privrženca, ko je na glas razmišljala o tem, da bi se morala njena stranka, če hoče preživeti, združiti z drugo stranko ter se lotiti podviga izpodrivanja desničarske vlade.

Očitno jo je strah. Levičarska sionistična stranka Meretz je na zadnjih volitvah skoraj izpadla iz parlamenta. Na vrhuncu volilne kampanje so volilne ankete pokazale, da ne bo dosegla štiriodstotnega volilnega praga. Ena od posledic bi bila izguba vseh glasov.

Novica je vznemirila nekatere volivce, ki so Meretzu v zadnjem trenutku priskočili na pomoč. Namesto da bi glasovali za laburiste (ki so se tokrat predstavljali kot »Sionistični tabor«), so glasovali za Meretz in ga rešili. V knesetu je zasedel pet sedežev, kar je malce nad volilnim pragom.

Za Galonovo in njene tovariše je bil to velik šok. Dan po volitvah je odstopila, a kmalu po tem, ko je o zadevi dobro premislila, odstopila od odstopa. Ostala je voditeljica stranke.

To pot se, kot kaže, boji, da bo na naslednjih volitvah Meretz izginil iz političnega življenja. Želi si, da bi se njena stranka, na neki način, povezala z vsaj še eno stranko.

Meretz je umeščen med »Sionistični tabor« in »Združeno listo«, ki združuje vse arabske stranke. Tudi te so se zbale, da nobena od njih ne bo zmogla doseči štiriodstotnega volilnega praga.

Težava za Galonovo je, da nobena od dveh strank ne kaže volje, da bi sprejela k sebi njeno stranko.

»Sionistični tabor« (oziroma laburisti) se na smrt bojijo oznake levičarji. Hočejo biti »sredinski«, saj so prepričani, da lahko samo tako pridobijo volivce, ki jih obupno potrebujejo za povratek na oblast. Združitev z Meretzom bi jima dala še hujši pridih levičarstva.

Po drugi strani pa tudi arabska lista ni zmožna tesne povezanosti z Meretzom. Listo namreč tvorijo tri različne sile: komunisti (ki imajo tudi nekaj judovskih članov), islamisti in arabski nacionalisti. Zadnji dve sili pa prav gotovo ne bosta sprejeli medse sionistične judovske stranke.

Načrt Galonove ima torej zelo malo možnosti za uresničitev. Meretz, ki je imel v knesetu največ 12 poslancev, je v eksistenčni nevarnosti. To pa pomeni, da so pičle možnosti prevzema oblasti iz rok skrajno desne koalicije še manjše.

S celotnim pristopom k tej stvari je v osnovi nekaj narobe.

Politika ni igra lego kock. Politične stranke niso gradniki, ki bi jih lahko po želji dajali skupaj in narazen. Stranke tvorijo ljudje in vsak od njih ima svoje mišljenje.

Če torej daš skupaj dve poraženi stranki, potem to še ne pomeni nujno, da boš ustvaril zmagovalno stranko. Dva plus dva v politiki ni nujno vedno štiri. Z malo sreče je rezultat lahko pet, vendar pa prav tako zlahka zdrsne na tri.

Združitev med Meretzom in Sionističnim taborom bi lahko odgnala številne sredinske volivce, ki se jim levičarska drža gabi. Obenem pa bi zveza lahko odgnala levičarje, ki svojega dragocenega glasu ne bi dali Sionističnemu taboru. Imajo ga namreč − ne brez razloga − za razvodeneli Likud.

Obnašanje Sionističnega tabora je, v najboljšem primeru, plehko. Njegov vodja Jicak Herzog se je prostovoljno javil za Netanjahujevega zastopnika v bedasti propagandni vojni proti sporazumu med ZDA in Iranom. Vendar pa stranka nikoli ne povzdigne glasu proti skoraj vsakdanjim ustrelitvam Palestincev na okupiranem Zahodnem bregu. V boju proti tajkunom, ki hočejo pokrasti pičle izraelske naravne vire, zgolj šepetajo in redkokdaj povzdignejo glas glede Likudovove kampanje proti vrhovnemu sodišču. (Likudov namestnik ministra je zahteval izključitev arabskih sodnikov, ki ne pojejo državne himne, ki slavi »judovsko dušo«.)

Meretz ni nič kaj bolj pogumen. Komaj kdaj omeni besedo »mir« (ki jo v hebrejščini tvorijo štiri črke) in raje govori o »političnem dogovoru«. Ljudje niso pripravljeni umreti za »politični dogovor«.

Mnogi Meretzovi volivci z globokimi sionističnimi prepričanji ne bodo hoteli voliti za listo, na kateri so tudi arabski člani kneseta, kot je Hanin Zuabi, provokativna oseba, ki s svojim smešenjem viha nosove in šokira povprečne judovske Izraelce.

A glavna težava je povezana z vodstvom.

Zehava Galon je prikupna oseba, odkrita in neposredna. Razmišlja in govori pravilno, zato lahko s čisto vestjo volimo zanjo.

Težava je, da ne izžareva karizme. Zanjo voliš in jo podpiraš. Lahko ti je celo všeč, a ne more te navdušiti. Ni ognjevita govornica in ne zmore vzbuditi čuta naklonjenosti ali vdanosti.

Na žalost to velja tudi za vse druge voditelje možnega zavezništva. Jicak Herzog, Cipi Livni in Shelly Yakimovič so dobri ljudje. Brez odlašanja bi od katerega koli od njih kupil rabljen avtomobil. Ponavadi govorijo zelo pametno, a nihče od njih ne zmore ljudi razplamteti, jih navdihniti in jih spodbuditi, da bi jim množično sledili.

Še slabše, nihče od njih ne pove nič novega in so zelo dolgočasni. Ko jih gledaš po televiziji, ne začutiš neustavljive potrebe po tem, da bi skočil z naslanjača, stekel na ulico in vpil: »Dol z Netanjahujem!«

Kar Izrael potrebuje, pa je prav to. Junaka, voditelja.

Osebo (moški ali ženska), ki navdihne ljudi, ki vzbudi njihovo naklonjenost in vdanost ter jih prepriča, da si želijo sprememb.

Ne samo na dan volitev in na vsakih nekaj let, ampak vsak dan, in to takoj.

Ni pa vse samo v osebnosti in karizmi, čeprav je tudi to bistveno. V prvi vrsti so pomembne ideje in nazori.

Ljudje v Izraelu imajo občutek, da je levica zgolj levica brez česarkoli novega. Že dolgo, dolgo časa ni bilo nobenih novih obrazov, nobenih novih idej in nobenih novih sloganov. Levica je − le kako to povedati na bolj primeren način − pač dolgočasna.

Nihče ne bo pripravljen umreti za nekaj z nazivom »sredinska levica«, kar pa je pravzaprav uvoženo iz Amerike, ne da bi imelo kakršne koli korenine v izraelski politični tradiciji. Sporočilo, ki ga izraža, je plitko, neobvezno, nejasno in je lahko to ali ono.

Potrebujemo nekoga, ki bo na novo dvignil zastavo, ki bo izžareval nove nazore in ki bo zmožen obleči večne resnice v nova ideološka oblačila. Da miru, da enakosti, da pravičnosti in da patriotizmu, ampak tako, da bodo ljudje, še posebej mladi, pri tem začutili navdušenje.

Po judovski legendi je Makabejec dvignil zastavo in zavpil: »Kdor je za boga, naj se mi pridruži!« Nekaj takega potrebujemo.

Upal sem, da se bo nekaj takega zgodilo po zadnjih volitvah. Vsi so bili namreč šokirani. Netanjahujeva presenetljiva zmaga in sestava do skrajnosti skrajne desničarske vlade bi morala iz brezbrižnosti zbuditi tako desne kot leve patriote.

A to se ni zgodilo. Nekaj dni je vladalo razburjenje in politiki so govorili o »novem začetku«. To pa je bilo tudi vse. Življenje se je vrnilo v prejšnje tirnice.

S to izjemo, da vlado sestavljajo ljudje, ki si jih pred tridesetimi leti noben od nas ne bi mogel zamisliti na tem položaju. Kot roj komarjev so se spustili na deželo, kjer predlagajo in sprejemajo zakone, ki ti naježijo kocine. Zadnji tak zakon: deset let zapora za metanje kamenja. Z izjemo, ko kamenje v vojake meče judovski naseljenec, kar se je prejšnji teden zgodilo kar nekajkrat. (Nekdo se je pošalil: Goljat bi poslal mladega Davida v zapor in biblija bi bila popolnoma drugačna.)

Le kako so ti fanatični anti-demokrati postali ministri in namestniki ministrov? Netanjahu se je zelo potrudil, da je iz stranke zbrcal vse zmerne in razumne učence Vladimirja Jabotinskega in Menahema Begina, ki bi mu bili lahko kos. Namesto njih je podprl skupino skrajno ambicioznih nepomembnežev, ki razen nasilnosti nimajo nobenih sposobnosti. Prav oni (in one) polnijo ministrstva.

Prepričan sem, da je možno soditi voditelja po ljudeh, s katerimi je obkrožen. Samozavesten voditelj izbere resne in sposobne sodelavce. Voditelj, ki je nesamozavesten, pa se obkroži z nepomembneži, ki ne ogrožajo njegove pozicije in v primerjavi s katerimi je videti kot genij. Skratka, kot Netanjahu.

V predlogu Zehave Galon je točka, ki zahteva posebno pozornost.

Ni izključila zveze med Meretzom in arabsko listo. V današnjem Izraelu pa je to skorajda že podobno miselni revoluciji.

V prvih desetletjih obstoja Izraela je bila vez med izraelskim mirovnim gibanjem in arabskimi državljani tesna. Sam sem sodeloval pri organizaciji številnih skupnih demonstracij za mir in enakost.

V teku zadnjih nekaj desetletij pa se je ta proces obrnil v nasprotno smer in od vsega skupaj ni ostalo skoraj nič. Arabski državljani so zelo razočarani nad judovsko levico, judovske levičarje pa skrbi, da ne bi izpadli kakor »ljubitelji Arabcev« in antisionisti.

Enako se je zgodilo v razmerju med izraelskim mirovnim gibanjem in Palestinci na zasedenih ozemljih. Izraelske levičarje je skrbelo, da bi izpadli nepatriotsko. Po atentatu na Jicaka Rabina pa so imeli Palestinci občutek, da izraelski levičarji niso kaj dosti drugačni od izraelskih desničarjev. Po Arafatovi smrti so se Palestinci tudi bali vsega, kar je imelo videz »normalnosti« in bi lahko vodilo v privolitev v okupacijo.

Od nobenega razumnega Izraelca ni mogoče pričakovati, da bo verjel v mir, čeprav celo izraelski levičarji ne zmorejo sodelovati z arabskimi političnimi silami v Izraelu, še manj pa s Palestinci na okupiranih ozemljih.

Vzpostavitev takšnega sodelovanja je torej prvi pogoj, ki ga mora katerakoli na novo prebujajoča se izraelska mirovna sila in širše gibanje izpolniti za strmoglavljenje desničarske koalicije, ki vleče Izrael navzdol, stran od miru, demokracije in pravičnosti.

Če junak tole slučajno posluša, naj on ali ona, prosim, vstane.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.