Italija iz prve roke: Policijska junaka, naklonjena fašizmu

Triindvajsetega decembra lani sta italijanska policista ubila Tunizijca Anisa Amrija med strelskim obračunom v Sestu San Giovanniju v predmestju Milana. Amri je štiri dni pred tem zapeljal tovornjak v množico, ki se je veselila na božičnem trgu v Berlinu, ter ubil 12 in ranil 55 ljudi. Policista so slavili kot junaka. Kanclerka Angela Merkel se je zahvalila njima in vsej italijanski policiji. Italijanski zunanji minister Angelino Alfano je izjavil: »Uspehi se vrstijo drug za drugim! Smo izjemna država! Imamo izjemno policijo!«

Toda stanje se je spremenilo na začetku meseca, ko so nemški uradniki odkrili, da sta policista Cristian Movio iz Furlanije in Sicilijanec Luca Scata objavila fotografije in komentarje na facebooku in instagramu, s katerimi sta pokazala naklonjenost fašizmu. Fotografije so odkrili delno zato, ker se je italijanska policija odločila objaviti imeni obeh policistov, ko sta ubila Amrija. Odločitev so sicer mnogi kritizirali in se bali, da bosta postala tarča džihadistov (pozneje so njuni računi na družbenih omrežjih izginili).

Devetindvajsetletni policist Scata, ki je ustrelil Amrija, na eni od fotografij pozdravlja z rimskim pozdravom (hkrati pa, kdo ve, zakaj, razkazuje angleško zastavo na svoji majici). Dvig iztegnjene desne roke so najprej uporabljali v italijanski fašistični stranki, nato so ga sprejeli nemški člani nacistične stranke, v Nemčiji pa velja za kaznivo dejanje.

V Italiji »upravičevanja fašizma« – to sicer velja za zločin – skoraj nikoli ne kaznujejo. Scata je tudi objavil sliko Mussolinija in zapisal, da so dučeja izdali »nizkotni izdajalci«. Petindvajsetega aprila je ob obletnici osvoboditve Italije objavil sporočilo, v katerem je povedal, da se ne strinja s slovesnostmi, ker je eden od »tistih Italijanov, ki niso bili izdajalci in se niso predali«. Njegov 36-letni sodelavec Movio, ki ga je Amri ranil v ramo, je dodajal v skupno rabo protipriseljenske objave s ksenofobične spletne strani, objavil je tudi fotografijo kokakole z napisom »Adolf«.

Nemški uradniki so se po tem odkritju odločili, da policistoma ne bodo podelili nemških medalj. Njihovo odločitev je Paolo Amenta, župan Scatovega rojstnega mesta Canicattini Bagni, kritiziral in označil za »pretirano«. Po poročanju italijanskih medijev je Amenta dodal, da se Scata »nikoli ni zanimal za politiko«.

Žal to ni osamljen primer. Po ugotovitvah strokovnjakov nekateri pripadniki italijanske policije zagovarjajo pristop, ki podpira »zakon in red« ter Mussolinija in neofašistična gibanja in jim je naklonjen. Leta 2011 so na steni policijske postaje v milanski četrti Citta Studi opazili keltski križ – simbol, ki so ga fašisti v Italiji vzeli za svojega. Mimoidoči ga je fotografiral z ulice in objavil sliko na internetu, novica pa je hitro postala sporna. Ko so policiste poprosili za pojasnilo, so odgovorili, da so ga zasegli desničarski skupini skrajnežev. Toda zakaj je visela na njihovem zidu? Pred nekaj leti sem v milanskem baru nasproti policijske postaje, v kateri so priseljenci vlagali prošnje za vizume, videla javno obešenih več deset fašističnih fotografij in predmetov. Takšni občutki so se pojavili tudi v svetu športa. Leta 2005 je nogometaš Paolo Di Canio, ki je med tekmami večkrat pozdravljal z rimskim pozdravom, pojasnil, da je to gib, ki »ni povezan s političnim vedenjem«, ampak mu daje »občutek, da pripada svojim ljudem in podpira resnične vrednote, vrednote civiliziranosti v nasprotju s standardiziranostjo, ki nam jo vsiljuje ta družba« (pozneje je izjavil, da je »fašist, ne pa rasist«).

Italija ima še vedno dvojen odnos do svoje fašistične preteklosti in sedanja država je rezultat revizionističnega procesa, ki se je začel v petdesetih letih, več politikov pa je pomagalo širiti njegove ideje v zadnjih letih. V sedanjih razmerah, ko ljudje besnijo proti establišmentu, neredko slišimo ljudi, ki idealizirajo Mussolinijevo obdobje.

Zgodba o dveh policistih je še en primer, ki dokazuje, da se Italija še vedno spoprijema s prikaznijo fašizma. Dogodek se je spremenil iz nečesa, na kar so bili ljudje ponosni, v nekaj, kar je zelo škodilo ugledu italijanske policije, ki se nam lahko zdi sovražna do priseljencev, čeprav večina policistov ne razmišlja tako. Škoda je precej večja in ne gre samo za to, da so izgubili medalje. Spraševati se namreč lahko začnemo, ali predstavniki oblasti znajo ustrezno ukrepati v družbi, ki je čedalje bolj večkulturna.