Tiskane izdaje
Dr. Rok Svetlič pravi (v svojem že četrtem prispevku na temo izbrisa Fundamentalizem krivde, Delo, 16. septembra), da se spet oglaša zato, ker ni »pripravljen sprejeti brezpogojne moralne kapitulacije naše države«. Moralni kapitulaciji svoje države, če bi jo kdo res zahteval, je seveda upravičen ugovarjati vsak njen državljan, se strinjam. Ne pa s tem, kar dr. Svetlič bralcem sugerira kot »moralno kapitulacijo države«.
Kapitulacija pomeni priznanje dokončnega poraza in položitev orožja. Tisti, ki se zavedamo teže političnega zločina, ki ga je ta država nasproti »izbrisanim« zagrešila, nikakor ne zahtevamo »moralne kapitulacije« te države, ampak prav nasprotno: kot njeni državljani si želimo, da bi bila sposobna spoznanja moralnih dimenzij tega, kar se je zgodilo, in s tem neke katarze, moralnega očiščenja, nikakor ne »moralne kapitulacije«. Ta država je ta čas sploh moralno že tako nizko, da je njena »moralna kapitulacija« zadnje, kar bi si njeni državljani lahko želeli. Razlogi za to, predvsem moralno propadanje njene politične elite, so seveda zelo hudi – toda misliti, da jih bomo lažje odstranili, če bomo zato »zamižali« pred moralnimi dimenzijami odgovornosti za nezakoniti izbris, je po mojem mnenju huda zmota.
Pravo nikakor ni sistem norm brez moralne presoje
Dr. Svetlič pri tej svoji »misiji nemogoče« zato nenehno prihaja v huda protislovja sam s seboj. Zdaj na enem mestu poskuša s trditvijo, da smo »za sam izbris kot skupnost odgovorni, ne pa krivi – smo pa krivi za vsak dan neureditve statusa po objavi prve sodbe ustavnega sodišča« (in pri utemeljevanju razlike med odgovornostjo in krivdo obe moralni kategoriji tudi povsem sprejemljivo utemelji), toda hkrati na drugem mestu spet ponavlja svoj »izum«, kako se moralnemu presojanju problema izbrisa izogniti: »Zato je za nas edina rešitev le avtoriteta prava. Ponavljam: samo proč od morale in 'globine'!«
Vprašanja morale in etike so seveda globoko filozofsko vprašanje – čeprav tudi pravo nikakor ni sistem norm, ki bi ga bilo mogoče izvzeti iz moralne presoje in ki tudi sam moralnih kriterijev ne bi vseboval, kot bi izhajalo iz Svetličevih kar naprej ponavljanih pozivov, naj se reševanje problema izbrisanih prepusti »suhoparnemu, plitkemu in ne-moralnemu (!) pravu«. Od kod dr. Svetliču ideja, da se jaz filozofiji posmehujem? Nasprotno, jo globoko spoštujem. Le pri takih filozofih, kot je on, ki razglašajo pravo za »ne-moralno«, podvomim, ali so res filozofi.
In od kod mu ideja, da sem jaz zagovornik »fundamentalizma krivde, ki od zunaj zahteva kesanje«. Kesanje je nekaj, kar mora priti »od znotraj«. Zato že dolga leta odločno nasprotujem zahtevam, ki jih nekateri drugi zelo zagovarjajo, da je treba od države zahtevati opravičilo in kesanje – in to moje stališče je sprejela tudi tista od več organizacij izbrisanih, znotraj katere delujem, to je Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Zahtevati kesanje od predstavnikov države je zame nesmisel: še če bodo to sami kdaj izjavili, ni nujno, da bo to iskreno – z javnim pritiskom izsiljena »opravičila« pa so zame sploh povsem brez vrednosti.
Pa tudi v tej polemiki sem že jasno predstavil svoje stališče do vprašanja uveljavljanja politične odgovornosti za izbris – s temi besedami: »Sam ga raje ne načenjam, ker vem, da je za izbris in njegovo dvajsetletno nereševanje soodgovoren praktično ves politični razred (s skrajno redkimi izjemami), čeprav eni seveda bolj kot drugi – in če se zdaj spustimo v tehtanje te večje ali manjše krivde enih, drugih in tretjih, bo glavni praktični rezultat ta, da se bomo prepirali o tem, namesto da bi ves razpoložljivi čas, energijo in denar namenili temu, kako najprej popraviti posledice tega političnega zločina, dokler njegove žrtve sploh še živijo. Tu naj se pokaže, kateri sostorilci tega zločina so vsaj zdaj res pripravljeni odpravljati njegove posledice, kolikor se to sploh še da.«
To pa ne pomeni, da bom zato prenehal javnost opozarjati na moralne dimenzije sramotnega izbrisa, ki ga je ta »pravna in socialna« država zagrešila – še posebno takrat, kadar v javnosti celo kakšen profesor filozofije in prava na vse kriplje poskuša zabrisati moralne dimenzije tega političnega zločina. In dr. Svetlič žal že četrtič – ne da bi na prejšnje tri moje zelo konkretne očitke sploh odgovoril – s tem nadaljuje. Spet zanika, da bi bil izbris »nacionalistični manever, ki se je hotel znebiti 'Neslovencev'«, češ da je to nesmisel, saj da je med izbrisanimi »veliko Slovencev« (no, to trditi je pa res velik nesmisel) in da je »lahko prav vsakdo dobil državljanstvo«. Naj še desetič ponovim, kakšna huda neresnica je ta nenehno ponavljana trditev? Velika večina vseh izbrisanih, ki sem jih osebno spoznal (in dvomim, da jih kdo v Sloveniji osebno pozna več od mene), je hotela zaprositi za državljanstvo! Leta 1991 so stali v tistih dolgih vrstah pred okenci pristojnih uradov, a so jih od tam nezakonito (celo kaznivo!) odgnali, ker prošnji niso mogli takoj priložiti vseh zahtevanih dokumentov! Tega pomembnega dejstva res nisem »še enajstič« ponovil tudi v tej polemiki z dr. Svetličem – a prej že velikokrat. No, če morda tega ni vedel, ve zdaj. Kako neresnična so njegova zatrjevanja, da proti drugim »južnjakom« (tiste, ki so dobili državljanstvo) v Sloveniji ni bilo nobene gonje in »resentimenta«, sem v tej polemiki že odgovoril (da so jim celo z referendumom hoteli že dobljena državljanstva kar odvzeti!) – pa o tem kar molči.
Sprenevedavi konstrukt
Prav neverjetno absurden konstrukt pa je Svetličeva trditev, da Krivic celo »sugerira, da je skrb za izbrisane v isti sapi tiho obsojanje osamosvojitve«. Do te absurdne trditve dr. Svetlič pride tako, da rešitev, ki bi izbris vnaprej preprečila (avtomatično podelitev dovoljenja za bivanje, kar je znani amandma levice tudi predlagal, a Demosova večina v parlamentu zavrnila), tudi zdaj zavrne, ker »bi v tem primeru ti ljudje ostali brez pravic, ki so jim prej pripadale kot državljanom«! To pa sploh ni res: kdor bi hotel, bi za državljanstvo tudi v tem primeru lahko zaprosil – kdor ne, bi ohranil v Sloveniji vsaj vse socialne pravice, ki so za preživetje seveda precej pomembnejše kot volilna pravica. Toda dr. Svetlič (profesor prava!) se naredi, kot da tega ne razume – in na podlagi tega zapiše, da bi bila potem edina rešitev, »da bi Slovenija opustila osamosvojitveni projekt«! In ta smešni in sprenevedavi konstrukt potem celo podtakne meni: Krivičeva skrb za izbrisane je »v isti sapi tiho obsojanje osamosvojitve«! Ne, gospod profesor: osamosvojitev in njen od vseh nas zaželeni rezultat, samostojno in temeljne človeške pravice spoštujočo državo, so oblatili tisti, ki so njen ugled obremenili s tem sramotnim izbrisom, ne tisti, ki na to sramoto in njene še danes neodpravljene posledice opozarjamo.
In na koncu moram zavrniti še trditev, da se dr. Svetlič in jaz vsaj »glede pravnega statusa problema izbrisanih v celoti strinjava«. Tudi to ni res. Njega namreč sploh ne zanima, koliko odškodnine je Slovenija (po pravu!) dolžna prizadetim vsaj priznati – in (ko bo, upajmo, nekoč ekonomsko tega sposobna) tudi izplačati. Že v prejšnjem prispevku sem mu o tem napisal, da je pravo glede tega jasno in neizprosno: »Država je povzročeno škodo dolžna povrniti v celoti – odškodnine sme zmanjšati le po ustavnem načelu sorazmernosti, izmerjeno po znanem 'strogem testu sorazmernosti' (le za toliko, da se potem tudi pokojnine in druge ustavne pravice zmanjšajo vse enako oziroma sorazmerno). Ampak prav to, da pravo tako določa, pomeni, da ni 'plitko in brezdušno', ampak da temelji na nekih temeljnih moralnih načelih.« Mi pa moralo (in pravo) spoštujemo tudi s tem, da se zavedamo, da v času krize celotno izplačilo odškodnin gotovo še ni možno.
***
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik
