Tiskane izdaje
Kako to, da se ljudje tako težko spremenimo, da bi delali tako, kot je prav?
Veganstvo je življenjska odločitev, ki je samo pozitivna – za posameznike, za ljudi, za živali in planet. Pa vendar je tako težko sprejeti razumsko odločitev in se spremeniti. Gre za akrazijo, pojav, ko razumsko vemo, da nekaj ni prav, pa to vseeno počnemo. O tem so razmišljali že stari Grki. Če je Sokrat menil, da je nemoralnost posledica nevednosti in da je dovolj, da ljudem damo informacije za spremembo, pa so kaj kmalu ugotovili, da ljudje pri odločitvah bolj poslušamo svoja čustva kot razum. Zato je že Platon menil, da je edina rešitev, da postanejo čustva suženj razuma in predmet samokontrole.
Egoistično naravna družba
Sporočila današnje družbe so povsem drugačna: treba je sprejeti sebe takšne, kakršni smo, in upravičeni smo od drugih zahtevati isto. To je egoistična zahteva, ki je zavora za osebnostno rast in razvoj. Realnost je namreč, da se ljudje nenehno spreminjamo – če le imamo odprte oči, ušesa in srce. Ni večje tragedije kot človek, ki funkcionira po istih vedenjskih in čustvenih vzorcih večji del svojega življenja, ker to pomeni, da živi samo v svojem samozadostnem svetu in ne zmore prisluhniti, zaznati in slišati svetov drugih. Zrelost pomeni, da zmoremo dati del sebe na stran na račun partnerskega odnosa, na račun odnosa z otroci, živalmi ali zahtevami in pričakovanji na delovnem mestu. Zrelost je, da si izoblikujemo podobo sebe, kakšni bi želeli biti, jo postavimo v prihodnost in se namensko zavestno usmerimo v njeno smer. Kakšni bi želeli biti? Brezpogojna ljubezen v odnosih med odraslimi ljudmi ne obstaja in ni realna. Je pa lahko pričakovanje le-te vir nenehnih frustracij in občutkov prikrajšanosti, ko vedno znova naletimo na pogojevanje odnosa. Naša družba nam sporoča, da smo do takšne ljubezni upravičeni in da je problem v drugih, če nam je ne nudijo. Zato smo tudi moralno upravičeni takšne odnose zapuščati. Iskanje brezpogojne ljubezni je iskanje svetega grala. Ko že mislimo, da nam je na dosegu roke, se nam vedno znova izmuzne.
Obstajata dve obliki dejanske brezpogojne ljubezni. Ljubezen domače živali do svojega človeka (zato je pes dejansko človeku boljši prijatelj od ljudi) in ljubezen dojenčka do svoje matere. Ker nima možnosti izbire, je njegova mama najboljša na tem svetu. Ljubezen matere do otroka v tem najzgodnejšem obdobju je še največji približek brezpogojni ljubezni, ki pa se skozi tedne in mesece vedno bolj spreminja v smislu pogojevanja. »Če boš vse pojedel, boš zlata ptička.« »Če boš pospravil igrače, boš priden.« Pomeni: »/…/ te bom imela rada.« V najzgodnejšem obdobju življenja se ob dojenju hrana ponotranja hkrati z ljubeznijo in se hrana z ljubeznijo asociacijsko poveže. Mati otroku izkazuje ljubezen s hranjenjem in enako otrok materi. Ko poje »še eno žličko za očija, pa eno za mamico, pa eno za sestrico«, s tem izkazuje ljubezen in pripadnost družini.
Hrana – pomirjevalo in antidepresiv
Ta slika se ohranja skozi čas, skozi vse družinske rituale in praznike. Bolj ko ima mama rada svojo družino, bolj se miza šibi pod prazničnimi jedili. Vsi prazniki so zaznamovani s posebnimi jedmi. Torta, potica, meso, šunka, jajca, sarme, vsaka jed je posebej izbrana za posebno priložnost in je izraz skrbi, pozornosti in ljubezni kuharice, praviloma mame. Goveja juha in pečena kokoš kot sinonim za nedeljsko kosilo. Zato je hrana tako dobro pomirjevalo in antidepresiv, še posebno z okusi jedi, ki jih je v našem otroštvu kuhala naša mama. Zato je mamina kuhinja najboljša na svetu, boljša od krožnikov največjih kuharskih mojstrov, zato se to dejstvo zlorablja v reklamne namene – pašteta, ki jo priporočajo naše mame.
Spremeniti svoj način prehranjevanja pomeni postaviti mejo ljubezni naše mame, kar pomeni izgubo. Kjer je izguba, tam je žalovanje, blizu je depresija. Zato je to tako težko. Še posebno težko tam, kjer je mamina ljubezen resnično blizu brezpogojne, ker je ta najbolj blagodejna.
Ko se srečamo z veganstvom, se srečamo z osnovnim etičnim sporočilom, da živali niso hrana. In da nismo upravičeni živalim škodovati za lasten kulinaričen užitek. S tem se lahko samo strinjamo. Tudi sami radi o sebi razmišljamo, da nam je mar za živali, za druga čuteča živa bitja, a svojega načina prehranjevanja ne bi spremenili, ker na nezavednem nivoju ne bi želeli tvegati izgube materine ljubezni. Zato se oklepamo prepričanja, da veganska hrana za naše telo ne zadošča. Tudi ljudje smo namreč živa čuteča bitja, in če bi lahko živeli brez živil živalskega izvora, bi, a žal to ni mogoče. V tem prepričanju radi poslušamo starše, ki našem razmišljanju o spremembi praviloma nasprotujejo, pa tudi zdravnike, ki nas prepričujejo, da moramo jesti vse.
Pluti s tokom ali tvegati odtujitev
Tudi zdravniki smo samo ljudje, imamo svoje mame in prav tako potrebo po brezpogojni ljubezni kot vsi ostali. Tudi sami radi poslušamo svojo težnjo po užitku in tako dajemo nasvete ne le na podlagi znanosti, temveč tudi na podlagi splošnih socialnih predstav, kaj je zdrava hrana in kaj ne. Tako lahko slišimo, da pri bolezni pomaga kurja juhica. Dejansko pomaga. Ker kot smo videli prej, sploh ne gre za juho, temveč za pozornost. Nekdo si je vzel čas in mi pripravil posebno jed, da mi bo bolje, da mi bo odleglo. In ljubezen je tista, ki zdravi, ne pa kurja juha. Tretji pritisk je pritisk družbe. Smo družba vsejedov, to je norma, to je normalno in kar od tega odstopa, ni. Piknik s prijatelji, žar z mesom, moževanje s pivom ob pečenju čevapčičev. Sinonim za popoln užitek v prostem času. Reklamna sporočila. Fotografija predsednika Pahorja, ki se preizkusi kot mesar. Kaj je lažje – pluti s tokom ali se ustaviti, premisliti in si vzeti pravico delati drugače in tvegati odtujitev od bližnjih?
Živimo v specistični družbi. To pomeni, da kot Zemljani svojo vrsto vidimo kot več vredno od ostalih. Naša zgodovina je polna takšnih »-izmov«. Nacizem, ko je več vredna nacija, seksizem, spol. Suženjstvo in apartheid nam je v zgodovini uspelo preseči z velikim mobiliziranjem širših množic in z uporom proti ustaljenim družbenim normam. V primeru specizma je podobno. Nekaj, kar ni prav, je družbeno sprejemljivo in z zakonom normirano. A v tem primeru je drugače. Ljudi, ki zlorabljajo živali, je v različnih družbah vsaj 95 odstotkov. Živali so popredmetene in praktično brez pravic. Če ubiješ človeka, greš v zapor. Če ubiješ žival, plačaš odškodnino lastniku. Kot da živali po definiciji niso svobodna bitja. Domače in rejne živali so last človeka z imenom in priimkom, divje živali so last države.
Aktivno podpiranje destruktivne agresije
Zdravniki se radi pritožujemo glede svojega zaslužka, češ da zaslužimo premalo. Pred leti smo se primerjali z zaslužkom sodnika, češ, da je to najbolj primerljiv poklic. Pravzaprav je najbolj primerljiv poklic poklic živinozdravnika. Glede na dolžino in zahtevnost študija in značilnosti dela. Problem je samo to, da živinozdravniki zaslužijo več kot pol manj od zdravnikov, ker zdravijo »samo« živali. Živali niso pomembne. Ste kdaj slišali, da zahtevajo živinozdravniki višje plače? Šele ko bodo njihove plače našim primerljive, bo v naši družbi konec specizma. Ljudje, ki želijo dati svoj glas najbolj zatiranim in nemim, ker ne govorijo človeške govorice, so zasmehovani in kriminalizirani. Aktivisti za pravice živali, ki živali osvobajajo iz suženjstva, iz krempljev prehrambne industrije, so označeni za teroriste in tvegajo večletne zaporne kazni.
Kaj je prav in kaj narobe? Na to vprašanje poda odgovor šele zgodovina. V tem trenutku pa je pomembno nenehno samospraševanje, ko sprejemamo vsakodnevne življenjske odločitve – kdaj smo boljši ljudje? In kakšni ljudje bi želeli biti? Bi želeli biti empatični, da nam je mar za druge, in živeti tako, da drugih ne ranimo? Za to, da nekdo muči in ubije nekaj tako čudovito lepega in nežnega, kot so teliček, zajček, jagnje, pujsek, kura ali hobotnica in jastog, je potrebna destruktivna agresija. Tisti, ki si na krožnik naroči del te živali, to dejanje aktivno podpira, ker ga s svojim denarjem plača. S tem postane sokriv umora – tako se vsaj reče naklepnemu uboju.
Veganska hrana je povsem primeren način prehranjevanja. O tem se je zelo jasno izrekla znanost. Ni racionalnega razloga, zakaj se vegansko ne bi prehranjevali. Vse ostalo so obrambe in odpori proti spremembi. Oklepanje materine ljubezni. Dajmo že enkrat odrasti!
Miloš Židanik, zdravnik psihiater
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
