Arabski taksist, ki me je pripeljal v Ramalo, ni imel težav z izraelskimi obmejnimi točkami. Preprosto se jim je izognil. Tako si prihrani mnoge nevšečnosti.
Mahmud Abas, predsednik palestinske nacionalne vlade (ter PLO-ja in gibanja Fatah), me je povabil k sodelovanju na skupnem palestinsko-izraelskemu posvetu pred začetkom mednarodne konference v Parizu.
Glede na to, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu zavrnil udeležbo na konferenci ob boku z Abasom, naj bi srečanje v Ramali dokazalo, da velik del izraelske družbe podpira francosko pobudo.
Čeprav zveni zelo preprosto, pa srečanje v Ramali sploh ni bilo preprosto.
Preden je leta 2004 umrl Jaser Arafat, so bila takšna srečanja rutinska. Od prvega leta 1982 v Bejrutu (med izraelsko blokado) se je Arafat srečal z mnogimi Izraelci.
Arafat je imel skoraj popolno moralno avtoriteto. Celo njegovi domači tekmeci so sprejemali njegovo presojo. Po prvem srečanju je odločil, da izraelsko-palestinska srečanja podpirajo prizadevanja za mir med Palestinci in Izraelci, zato jih je podpiral.
Po tem, ko so ga umorili, je zavladal nasproten trend. Palestinski ekstremisti so menili, da kakršna koli srečanja z Izraelci, kdor koli že je med njimi, vodijo v »normalizacijo«, ki je zelo, zelo grozen bavbav.
Abas je zdaj temu nesmislu naredil konec. Kot jaz je tudi on prepričan, da je možno palestinsko državnost in neodvisnost uresničiti zgolj s skupnimi napori mirovnih sil na obeh straneh ter s pomočjo mednarodnih mirovnih sil.
V tem duhu nas je povabil v Ramalo. Palestincem namreč običajno ni dovoljen vstop na izraelsko ozemlje.
Na odru me je posadil poleg sebe in srečanje se je začelo.
Mahmud Abas - oziroma Abu Mazen, kot mu pravijo - je prijazno omenil, da sva prijatelja že 34 let. Prvič sva se srečala v Tunisu, kmalu po tem, ko se je PLO iz Bejruta preselila tja.
V letih, ko sem s prijatelji prihajal v Tunis, je vedno potekala enaka procedura. Najprej smo se srečali z Abu Mazenom, ki je bil zadolžen za izraelske zadeve, ter pripravili načrte za skupno akcijo. Potem pa smo se vsi preselili v Arafatovo pisarno. Arafat, ki je imel premeteno sposobnost za hitre odločitve, se je v roku nekaj minut odločil za »da« ali »ne«.
Težko bi rekli, da še kje obstajata bolj različna značaja kot sta Abu Amar (Arafat) in Abu Mazen. Arafat je bil »prisrčen« tip človeka. V stari arabski maniri je objemal in poljubljal obiskovalce: poljub na vsako lice za običajne obiskovalce, trije poljubi za prednostne goste. Po petih minutah si imel občutek, kakor da ga poznaš že vse življenje.
Abas pa je bolj zadržan človek. Tudi on objema in poljublja, a vendarle tega ne stori tako naravno kot je to počel Arafat. Bolj odmaknjen je, zato je videti bolj kot srednješolski ravnatelj.
Mahmuda Abasa zelo spoštujem. Za opravljanje svojega dela ima neverjeten pogum. Vodi ljudstvo, ujeto v brutalni vojaški okupaciji. Pri nekaterih zadevah je prisiljen z okupatorji sodelovati, pri nekaterih jim nasprotuje. Njegovo ljudstvo si prizadeva, da bi se obdržalo in preživelo. Abasu to zelo dobro uspeva.
Ko sem ga pohvalil za njegov pogum, se je zasmejal in odvrnil, da je bil še bolj pogumen moj prihod v Bejrut med okupacijo leta 1982. Hvala.
Izraelski vladi je že pred Netanjahujem uspelo razdeliti Palestince na dve pokrajini. Preprosto je zavrnila spoštovanje svečane obljube iz Osla, da bo vzpostavila štiri »varne prehode« med Zahodnim bregom in Gazo. S tem je postal razkol skoraj neizbežen.
Medtem ko naša vlada uradno obravnava zmernega Abasa kot prijatelja in ekstremistični Hamas v Gazi kot sovražnika, pa se obnaša ravno nasprotno. Hamas tolerira, Abasa pa obravnava kot sovražnika. Zdi se, da je to povsem zgrešeno, a je v resnici povsem logično. Abas je zmožen vplivati na javno mnenje po vsem svetu v korist palestinske države, medtem ko Hamas tega ni zmožen.
Po srečanju v Ramali sem Abasu na zasebnem srečanju predložil v razmislek načrt, ki temelji na oceni, da Netanjahu ne bo nikoli pristal na resna pogajanja, saj bi ta neizogibno vodila do načela dveh držav. Ne, ne in ne!
Predlagal sem, da skličemo »Ljudsko mirovno konferenco«, ki bi zasedala, recimo, vsak mesec. Na vsakem zasedanju bi obravnavali en člen bodočega mirovnega sporazuma: dokončna razmejitev, narava meja (odprte?), Jeruzalem, Gaza, vodni viri, varnostna ureditev, begunci ...
Enako število strokovnjakov in aktivistov z obeh strani bi razpravljalo o rešitvah. Na mizo bi postavili vse, kar imajo, in to pretresali. Če bodo dosegli dogovor, čudovito. Če ne, bodo predlogi obeh strani jasno definirani in jih bodo pustili za pozneje.
Na koncu, po, recimo, pol leta, bi objavili končni »ljudski mirovni sporazum«. V njem bi bila opredeljena tudi nesoglasja, sporazum pa bi bil vodilo za mirovna gibanja na obeh straneh. Glede nesoglasij bi še naprej razpravljali, dokler ne bi prišli do soglasja.
Abas je, kot je to njegova navada, pazljivo poslušal. Na koncu sem mu obljubil, da mu bom poslal pisni memorandum. Po posvetovanju z nekaterimi kolegi (na primer s tiskovnim predstavnikom Guš Šaloma Adamom Kellerjem) sem to tudi storil.
Mahmud Abas se je pripravljal na sodelovanje na pariški konferenci, katere uradni namen je mobilizirati svet glede načela dveh držav.
Včasih se čudim temu, da se ne okužim z megalomanstvom. (Nekateri prijatelji so prepričani, da se to ne more zgoditi, ker sem tako ali tako že megaloman.)
Nekaj tednov po koncu vojne leta 1948 se je majhna skupina mladih v novi državi Izrael sestala v Haifi, da bi razpravljali o poti do miru, ki bi temeljil na tem, čemur danes pravimo načelo dveh držav. Eden je bil Jud (jaz), eden musliman in eden druz. Ravno takrat so me odpustili iz bolnišnice, zato sem še vedno nosil vojaško uniformo.
Skupino so vsi po vrsti ignorirali. Nobenih interesentov.
Približno deset let pozneje, ko sem že bil član kneseta (prav tako tudi druga dva člana skupine), sem šel v tujino, da bi morda tam koga prepričal. Pohajkoval sem po Washingtonu, se srečal s pomembnimi ljudmi v Beli hiši, State Departmentu in z delegacijo ZN v New Yorku. Na poti domov so me sprejeli na zunanjih ministrstvih v Londonu, Parizu in Berlinu.
Nikjer nobenih interesentov. Palestinska država? Nesmisel. Izrael se mora ukvarjati z Egiptom, Jordanijo in drugimi.
V knesetu sem imel v zvezi s predlogom na desetine govorov. Nekatere sile so jo končno sprejele. Prva je bila Sovjetska zveza leta 1969 pod Leonidom Brežnjevom, kar pa je bilo malce pozno. Drugi so ji sledili.
Danes ni nikogar, ki bi se zavzemal za kaj drugega, kakor za načelo dveh držav. Celo Netanjahu se pretvarja, da verjame vanjo. Če bi le Palestinci postali Judje ali pa se preselili na Grenlandijo.
Načelo dveh držav ni ne dobro ne slabo, ampak edino načelo.
Edina rešitev.
Vem, da številni dobri, celo občudovanja vredni ljudje, verjamejo v tako imenovano načelo ene države. Prosil bi jih, naj vzamejo v obzir podrobnosti. Kakšna bi bila videti? Kako bi dejansko delovala? Kaj pa vojska, policija, gospodarstvo, parlament? Apartheid? Večna državljanska vojna?
Ne. Po letu 1948 se je vse spremenilo, toda nič se ni spremenilo.
Oprostite, a v igri je zgolj načelo dveh držav.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.